Jedro

Okoliščine primera, zlasti dejstvo, da je toženec okoljski aktivist, tožnica pa gospodarska družba, da so bile žaljive oznake izrečene v borbi za zdravo okolje (konkretno proti selitvi predelovalnega obrata v urbano okolje), da toženec ni imel namena tožnice žaliti, pač pa opozoriti na morebitne nepravilnosti, in to zlasti v smislu kritike delovanja državnih organov, ne opravičujejo denarne odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve njenega ugleda. V posledici take odločitev je tožnico obsodilo na plačilo stroškov toženca v znesku 2269,20 EUR, kar mora plačati v 15 dneh, v primeru zamude pa z obrestmi.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Pritožnice sodba ni prepričala, očita ji pomanjkljive razloge glede tega, zakaj daje prednost toženčevi svobodi govora pred njeno pravico do ugleda. Poudarja, da sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin primera in našteva, katerih, posebej pa se sklicuje še na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 340/2011, ko je bila podlaga za zadoščenje oškodovanki priznana, pa gre po mnenju pritožnice v njenem vsaj za enako hud oz. hujši poseg. Trdi, da vrednostna sodba „odpadkarska mafija“ nima nobene podlage v dejstvih. Sodišču očita kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, tim. protispisnost, ko navede, da je treba upoštevati, da toženec ni pravni strokovnjak in se ne spozna natančno na postopke pridobivanja dovoljenj, po drugi strani pa iz izpovedb jasno izhaja, da so mu postopki kaj dobro znani (tu pritožba citira dele izpovedb). Po mnenju pritožbe je toženec izrekel žalitve, ki niso pripomogle k čistemu in zdravemu okolju, lažne informacije pa ne morejo uživati varstva; tu se pritožba sklicuje še na zadevi II Ips 658/2004 in II Ips 32/96. 3. Odgovora na pritožbo toženec ni podal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, pri tem ni zagrešilo nobenih procesnih kršitev, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pravno podlago, relevantno za odločitev, je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, in ni sporna: Po določbi 183. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) lahko sodišče prisodi pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino neodvisno od plačila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo.

7. Po presoji pritožbenega sodišče je prvostopenjsko sodišče ugotovilo zadosti relevantnih dejstev in okoliščin primera, ki nekatere niti niso bile sporne (saj niso bile konkretno prerekane), in je vse, kar je dejansko pomembno za odločitev, moč strniti v naslednjem: - toženec je aktivni državljan, ekolog, angažiran v okviru civilne iniciative oz. državljanske pobude, ki nasprotuje selitvi tožničinega obrata predelovanja odpadkov v Vevče (iz lokacije v Mostah); - v okviru tega svojega delovanja je ob več priložnostih (vse nekje v mesecu maju 2013) glede tožnice izjavil, da gre za smetarsko oz. odpadkarsko mafijo, in sicer tako nekaterim novinarjem, ki so kasneje to povzeli in objavili (npr. v časopisu D.), kot tudi na konferenci v Cankarjevem domu s tedanjim evropskim komisarjem za okolje g. ...; - izjave so bile sledeče: „(...) na Ministrstvu za okolje bi morali odločiti o devetih pritožbah, ki so jih prejeli na izdajo okoljevarstvenega dovoljenja od ARSO, a se izmikajo, … kupujejo čas smetarski mafiji, ki notri gradi na črno ... je mafija povezana na vseh nivojih (...)“ Na konferenci z evropskim komisarjem je bila omenjena odpadkarska mafija, ob vseh prilikah pa je bilo jasno, da je s tem mišljena tožnica; - beseda mafija je za povprečnega človeka žaljiva, četudi se ne razume dobesedno, kot v ameriškem oz. italijanskem okolju, kjer pomeni tajno kriminalno organizacijo; njen splošen pomen tu pri nas pa je vseeno v nedovoljenem, nezakonitem delovanju s (prikritimi) povezavami; - tožnica je družba, katere dejavnost je vezana na predelavo odpadkov; - tožnica je bila (med 2010 in 2013) večkrat obravnavana s strani inšpekcijskih služb; - dovoljenje, ki ga je tožnica od ARSO pridobila za delovanje na novi lokaciji (21. 2. 2013), je bilo razveljavljeno z odločbo Upravnega sodišča RS (26. 9. 2013) in je bila zadeva vrnjena v nov postopek istemu organu zaradi presoje vplivov na okolje, šlo pa je za različno razlago Zakona o varstvu okolja, Uredbe o odpadkih in Uredbe o vrstah posegov v okolje; na tej podlagi tožnici ni mogoče očitati protipravnega delovanja oz. kakršnekoli „mafijske sprege“ z „lokalno oligarhijo“ in državnimi organi, saj je delovala v skladu z uzakonjenimi procesnimi pravili; - toženec ni imel namena tožnice žaliti, pač pa je besede izrekel v kritiki delovanja državnih organov, v skrbi za čisto in zdravo okolje;

8. S povzetim so po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri ugotovljene dejanske okoliščine, sporne izjave in njihov kontekst, tudi oz. zlasti te, ki jih pogreša pritožba; ta sicer korektno in pravilno poudarja, da je treba presoditi vse okoliščine in kontekst. 9. Pritožbeno sodišče deli oceno prvostopenjskega sodišča (in pritožnice) o tem, da so bile toženčeve izjave žaljive. Deli tudi oceno prvostopenjskega sodišča, da so imele (le) nekaj (malega) podlage v dejstvih, da je namreč toženec utemeljeno verjel, da se gradi na črno, glede siceršnjih implicite očitkov o nezakonitem („mafijskem“) poslovanju pa ti niso bili osnovani več od tega, da se je tožnica tu in tam znašla v inšpekcijskem postopku.

10. Vendar pa pritožbeno sodišče deli tudi (ključno) oceno prvostopenjskega sodišča glede tega, da bi bila denarna odškodnina zaradi okrnitve ugleda pravni osebi (tožnici) v tem konkretnem primeru nesorazmeren poseg v toženčevo svobodo govora, in sicer zato, ker bi negativno (zastrašujoče) vplivala na dialog civilne družbe glede zdravega življenjskega okolja, ki je pomemben, saj svojo pomembnost črpa v pomenu čistega oz. zdravega življenjskega okolja za družbo kot celoto; ta je tudi ustavnopravno varovana dobrina oz. vrednota.

11. Z drugimi besedami, okoliščine tega konkretnega primera, zlasti dejstvo, da je toženec okoljski aktivist, tožnica pa gospodarska družba, da so bile žaljive oznake izrečene v borbi za zdravo okolje (konkretno proti selitvi predelovalnega obrata v urbano okolje), da toženec ni imel namena tožnice žaliti, pač pa opozoriti na morebitne nepravilnosti, in to zlasti v smislu kritike delovanja državnih organov, ne opravičujejo denarne odškodnine. Toženčevo dejanje torej ni bilo storjeno s hujšo obliko krivde, sam tega ni objavil v sredstvih javnega obveščanja, od tega ni imel premoženjske koristi; vse to so okoliščine oz. kriteriji, ki so po mnenju teorije pomembni in ki v konkretnem primeru ne upravičujejo denarne odškodnine za tožnico.(1)

12. Sklicevanje na drugačne odločitve Vrhovnega sodišča v kot da primerljivih zadevah ni utemeljeno. Zadeva II Ips 340/2011 je neprimerljiva že po dejanski plati, saj je šlo tam za domnevno razžalitev tožnice zgodovinarke s strani kritika/publicista, predvsem pa je tam Vrhovno sodišče ugotovilo žaljiv namen(2), ki ga v tu obravnavani zadevi izrecno ni. Tudi primerjava z zadevo II Ips 658/2004 za pritožnico ne more biti uspešna, saj je tam sodišče odreklo varstvo lažnim informacijam (o delovanju nekega odvetnika), tu pa je jasno, da je šlo za vrednostne sodbe, za toženčevo mnenje o tožnici oz. njenem poslovanju, ne za navajanje dejstev oz. posredovanje informacij. Končno niti z zadevo II Ips 32/1996 današnja ni primerljiva. V tisti iz l. 1996 je šlo za to, da je zdravnik svojega bivšega pacienta „uporabil“ v kontekstu doseganja nekega cilja tako, je o njem izrekal vrednostne sodbe in posegal v njegovo osebnost oz. osebno in družinsko življenje, čemur je sodišče v okviru svobode govora odreklo varstvo.

13. Poudariti je treba, da je sklicevanje na primere iz sodne prakse v zadevi, kot je ta, na splošno problematično, saj praksa sodišč za institut nepremoženjske škode za pravno osebo, ki ga je uzakonil OZ l. 2002, kriterijev še ni razvila. Iz dostopnih primerov tako ni mogoče zaključiti, kdaj je ugled pravne osebe okrnjen na način, da terja denarno odškodnino, in kakšna je pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo za pravno osebo, ki je konceptualni odmik od siceršnjega namena nepremoženjske škode – ta namreč sicer nima kaznovalne funkcije, pač pa je njen namen v satisfakciji, zadoščenju. Po prepričanju pritožbenega sodišča ta primer ni tak, da bi opravičil denarno odškodnino.

14. Tudi očitanih procesnih kršitev, konkretno s podajanjem protispisnih razlogov (15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo; v tem očitku, kot je povzet iz pritožbe zgoraj pod tč. 2, je zaznati kvečjemu očitek nasprotujočih si razlogov, ki pa to niso, se kvečjemu dopolnjujejo, sicer pa so jasni in celoviti. Delno je v očitku skrito še nasprotovanje dokazni oceni o tem, da je toženec kot pravni laik upravičeno verjel navedbam o domnevni črni gradnji oz. gradnji brez ustreznega dovoljenja, ki pa v to oceno ne zbuja resnejših dvomov.

15. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

16. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožnica s pritožbo v celoti propadla, sama krije svoje stroške, ki so ji pri tem nastali.

Op. št. (1): Prim. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, (splošni del), 1. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2003, str. 1061-1062. Op. št. (2): Pritožbeno sodišče mora v opombi tu vendarle povedati, da se argumenti Vrhovnega sodišča v tamkajšnjem primeru ne zdijo prepričljivi, saj ocena o novinarjevem namenu žaliti avtorico temelji (zgolj) na dejstvu, da novinarjevo mnenje (o tem, da je avtorica vsebino knjige uskladila z nadškofom oz. s cerkvijo) ni bilo v zadostni meri podprto z dejstvi.