Jedro

S tem, ko je toženec dosegel razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in novo sojenje v zadevi, še ni v celoti uspel s pritožbo, saj se o vseh stroških odloča glede na končni uspeh, kar je tudi smisel citirane zakonske določbe.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in v točki I izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II in III izreka razveljavi ter vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo.

IV. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi z njeno pritožbo se pridrži do končne odločitve o stroških postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo tožnici prisodilo odškodnino v znesku 1.600,00 EUR, v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V točki II je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 133,63 EUR pravdnih stroškov, v točki III pa, da je tožnica dolžna v korist proračuna Republike Slovenije, na podlagi posameznih odločb Bpp povrniti zneske 324,52 EUR, 263,52 EUR, 164,64 EUR in 95,09 EUR.

2. Toženec se pritožuje zoper odločitev o prisoji odškodnine. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so razlogi sodbe med seboj nejasni in v nasprotju, saj ni jasno, na kakšen način naj bi izvedenski mnenji izpodbijali izpovedi toženca in obeh hčera pravdnih strank. Nenazadnje tudi izvedensko mnenje ne potrjuje prask in brazgotin, ki sta jih kot posredni priči potrdila starša tožnice. Čeprav je od kritičnega dogodka minilo že deset let, je ravno potek tolikšnega časa lahko razlog za to, da sodišče v postopku zasliši obe hčerki, za kateri meni, da sta bili v kritičnem času še preveč vpeti med oba starša, da bi lahko izpovedovali po resnici. Razlogi za zavrnitev zaslišanja, da deklici o dogodku ne bi vedeli podrobneje izpovedati zaradi časovnega odmika in da ju sodišče ne želi s tem obremenjevati ter da sta bili deklici bolj naklonjeni očetu, so nesprejemljivi. Na ta način je sodišče vnaprej ocenilo vsebino predlaganega dokaza, s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti in o odločilnih dejstvih odločilo povsem arbitrarno. Sodišče je nekritično sledilo trditvam tožnice, čeprav tožnica ob samem zaslišanju ni konkretno pojasnila, na kakšen način naj bi toženec postopal, nikjer v izpovedi ni zaslediti, da naj bi toženec tožnici grozil ali kako drugače nedopustno ravnal v smislu tožbenih trditev. Po njegovem mnenju se je tožnica zavestno izognila opisovanju samega dogodka (ob zaslišanju povedala, da je dogodek že petkrat opisovala pred policijo in sodiščem v kazenskem postopku), saj se zaveda, da ji toženec ni ničesar storil. Da do škodljivega ravnanja ni prišlo, kažejo tudi druge okoliščine, in sicer da je tožnica zdravniško pomoč iskala šele 18 ur po škodnem dogodku, da vse zdravstvene težave, ki jih opisuje tožnica, niso presegle klasifikacije sledi poškodbe. Tožnica je zdravniško pomoč poiskala izključno iz razloga, ker si je želela pridobiti zdravniško potrdilo o obstoju poškodb, čeravno gre za poškodbe, ki jih objektivno ni mogoče preveriti in za katere je diagnoza postavljena izključno na podlagi tega, kar je povedala tožnica sama. Tožnica tudi izkrivlja dejstva o domnevni osumljenosti toženca za umor svoje tete. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sploh ni jasno, katero je tisto nedopustno ravnanje, ki opravičuje zaključek o obstoju temelja odškodninske odgovornosti, kaj naj bi toženec storil, katere grožnje naj bi izrekel. Ruvanje za daljinec samo po sebi še ne vsebuje protipravnosti. Poleg tega glede na ugotovitve izvedenskega mnenja, da gre le za sled poškodbe, ni zakonske podlage za priznanje denarne odškodnine. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povračilo pravdnih stroškov. V dopolnitvi pritožbe toženec sam navaja še, da se z odločitvijo sodišča ne strinja, da sodišče nikoli ni zaslišalo policistov, ki sta po dogodku prišla na njihov dom. Tožnica se je popraskala po roki, ko je pulila kable priključkov za radio in televizijo, tožnica je samovoljno vzela daljinca. Starša tožnice ob dogodku nista bila prisotna. Celoten dogodek je bil vnaprej pripravljen z namenom, da bi tožnica dobila skrbništvo nad hčerkama. Tudi izvedenec dopušča možnost, da tožnica udarnin sploh ni utrpela in da je o njih zgolj kot subjektivnih znakih poškodbe zgolj navajala zdravniku ob pregledu. Edini priči dogodka sta bili deklici, ki sta o dogodku izpovedali tudi drugim, na CSD, sodnici v postopku dodelitve skrbništva in obema izvedenkama v tem postopku. Izjavama hčerk sodišče tudi sedaj ne sledi, ampak ju razlaga kot nepomembni in potiska na stran. Predlaga, da sodišče zasliši obe hčerki.

3. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da se sodbe v izpodbijanem delu ne da preizkusiti, saj ima pomanjkljivosti, razlogi o stroških so nejasni in s seboj v nasprotju. Ne glede na to, da je imel toženec v celoti brezplačno pravno pomoč in iz tega razloga sodišče odloča o povračilu stroškov v korist proračuna, pa je naložilo tožnici še, da po pobotu plača stroške tudi tožencu, čeprav ta ni plačal nobenih stroškov sam. Tako je sodišče o stroških odločalo dvakrat, enkrat naj jih plača v korist proračuna, drugič v korist toženca. Ni razloga, da bi tožnica plačala več kot pa v primeru, da toženec brezplačne pravne pomoči ne bi imel. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in se sklep o stroških spremeni, tako da se tožencu naloži povračilo pravdnih stroškov.

4. Tožnica je v odgovoru na tožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe ter zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnice je utemeljena.

- K točki I:

6. V predmetni zadevi tožnica zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ko je zaradi ravnanja toženca utrpela telesne bolečine in strah. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje jasno izhaja, da naj bi toženec tožnico med prepirom za daljinec vrgel s kavča na tla, jo pri tem močno stiskal in potiskal ob tla, prav tako naj bi ji sredi meseca julija 2005 grozil, kaj ji bo storil, če mu bo vzela hčerki in da je pripravljen celo ubijati, pri čemer je tožnica utrpela strah.

7. Med pravdnima strankama (takrat zakoncema v postopku razveze) ni sporno, da sta se kritičnega večera dne 2.7.2005 v prisotnosti svojih hčerk sprla zaradi gledanja televizije ter ruvala za daljinec in da je toženec tožnici odvzel daljinec, kar izhaja tudi iz prebranih izpovedb njunih hčerk. Sporno pa je, ali je toženec ob tem tožnico tudi telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (od točke 16 do 20) podalo celovito in dovolj argumentirano ter na izvedenih dokazih temelječo dokazno oceno. Ob presoji dokazov se je oprlo predvsem na obe izvedenski mnenji (eno iz kazenskega postopka in mnenje pridobljeno v predmetnem postopku), da so poškodbe tožnice (udarnine po prsnem košu, v predelu križa, udarnine v predelu zatilja in udarnine ter podpludbe obeh kolen) lahko nastale na način, kot je opisan v medicinski dokumentaciji in kot ga opisuje tožnica oziroma, da je takšen način poškodovanja celo najverjetnejši, saj tožnica ni imela podpludb po telesu, zaradi česar je sledilo trditvam tožnice, da jo je toženec kritičnega večera telesno poškodoval, sicer pa slednje izhaja tudi iz drugih dokazov (pisni izjavi staršev tožnice). Poleg tega je tožnica po spornem dogodku klicala policijo, kar med drugimi dokazi nedvomno kaže na to, da je bila poškodovana in se je čutila ogroženo. Toženec ne more uspeti s pritožbo, ko izpostavlja posamezne izseke izvedenih dokazov, ki bi sicer sami zase lahko potrdili s strani tožene stranke zatrjevana dejstva. Tako zgolj zaradi tega, ker je sodni izvedenec dopustil možnost, da udarnin na prsnem košu, v predelu križa ter zatilja ni utrpela, ter da je ob pregledu zgolj navajala bolečine, ne more imeti za posledico, da način, ki ga zatrjuje tožnica, ne more biti dokazan. Način nastanka je namreč tožnica opisala že v izjavi v kazenski ovadbi, v katero je sodišče vpogledalo in prebralo. Četudi tožnica ob samem zaslišanju v pravdnem postopku ni ponovno opisovala dogodka, slednje ne more omajati sprejete dokazne ocene sodišča prve stopnje, saj je tožnica svoje trditve potrdila tudi z drugimi prej navedenimi dokazi. Sicer pa je tudi izvedenec pojasnil, da ni verjetno, da bi si tožnica poškodbe sama prizadejala, saj jo je bolelo med obema lopaticama, v predelu desne sprednje zgornje strani prsnega koša in v predelu križa, kjer bi si sama težko prizadejala poškodbe, poleg tega ti deli telesa niso primerni za samopoškodovanje. Pri tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da si toženec tudi sicer prihaja v nasprotje, ko po eni strani trdi, da bi si naj tožnica naslednji dan v kopalnici (hčerki naj bi slišali ropotanje v kopalnici) sama prizadejala poškodbe, po drugi strani pa te poškodbe oziroma večina teh (razen podpludb kolen) navzven ni bila vidna (bolečnost na dotik), nelogično bi bilo, če bi si tožnica imela namen izmisliti poškodbe in napad na njeno telo, da bi si potem prizadejala take poškodbe, ki navzven ne bi bile vidne. Glede obiska pri zdravniku 18 ur po škodnem dogodku sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila življenjsko ogrožena in je povsem življenjsko sprejemljivo, da je šla k zdravniku naslednji dan. V zvezi s praskami in brazgotinami po roki pa je pojasniti, da tožnica niti ne zatrjuje, da bi ji naj te povzročil toženec in tudi niso predmet spora v tem postopku.

8. Glede na presojo vseh izvedenih dokazov (pri čemer sta pomembni predvsem izvedenski mnenji) je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo tudi prebrani izjavi obeh hčerk, zaslišanih v kazenskem postopku, ko sta izpovedali, da sta se starša sprla zaradi daljinca in da je oče vzel mami daljinca, da je ni telesno poškodoval, da pa se je mama naslednji dan zaprla v kopalnico, od koder je bilo slišati ropotanje in treskanje. Sodišče druge stopnje pa ob tem še dodaja, da sta hčerki pravzaprav potrdili, da sta se starša ruvala za daljinec (torej da je do nekega nasilja med njima prišlo) in tudi, da jima je tožnica povedala, da ima modrice. O tem, da bi si jih naj sama povzročila v kopalnici, pa hčerki (o tem sta sami sklepali) tudi, če bi bili neposredno zaslišani, ne bi mogli izpovedati, saj v kopalnico nista mogli videti. Glede samega načina, kako je toženec odvzel daljinec tožnici, pa je še pojasniti, da sta bili hčerki takrat stari sedem in osem let in da ni nič neobičajnega, da ljudje določene iznenadne in nepričakovane dogodke sprejemajo in si jih vtisnejo v spomin v določenih delih različno, ker so različno pozorni na določene dele celovitega dogodka, zlasti to velja še, če dogodek med starši zaznavajo otroci, ki so tudi čustveno vpleteni med oba starša. Te razlike se še poglabljajo s potekom časa. S tem, ko sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo obeh hčerk, je pa vpogledalo in prebralo izjavi obeh hčerk, je v celoti sledilo dokaznemu predlogu toženca, ki je na prvem naroku glavne obravnave predlagal njuno zaslišanje le iz previdnosti, če sodišče ne bi ugodilo vpogledu v njune izjave, sodišče prve stopnje pa je v predlagane izjave vpogledalo oziroma jih prebralo in tudi dokazno ocenilo, s čimer je bilo zadoščeno napotku iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru z dne 2.12.2015, saj v prvem sojenju sodišče ni vpogledalo v izjave hčerk. Po prvem naroku glavne obravnave pa toženec več ne more svojih dokaznih predlogov dopolnjevati (prvi odstavek 285. člena ZPP), zaradi česar so vsi pritožbeni očitki o kršitvi načela neposrednosti in pravice do izjave neutemeljeni. Prav tako toženec neutemeljeno očita sodišču, ker ni zaslišalo policistov in upoštevalo, kar sta hčerki povedali na CSD ter izvedenkama v postopku dodelitve skrbništva, saj teh dokazov niti ni predlagal in gre za pritožbeno novoto, ki se v postopku s pritožbo ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Iz celotne obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je zaradi nedopustnega ravnanja toženca, ko je tožnico ob puljenju za daljinec vrgel s kavča, ter jo potiskal ob tla, tožnica utrpela telesne poškodbe, zaradi katerih je bila pri zdravniku. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica zdravniško pomoč iskala po nepotrebnem, saj gre le za sledi poškodb. Če je bila tožnica poškodovana, ima tako kot vsak posameznik pravico, da jo pregleda zdravnik. Posledica obiska pri zdravniku pa je med drugim tudi ta, da je kasneje lažje dokazovati obstoj telesnih bolečin.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi celotnega dokaznega postopka tudi zanesljivo ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da verjame tožnici, da ji je toženec sredi julija izrekel grožnje, da je v primeru, da mu vzame otroke, sposoben tudi ubijati. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ne izhaja, da bi se sodišče pri tem oprlo na izpovedbo tožnice v zvezi z njenim zaslišanjem glede domnevnega suma toženca za umor njegove tete, zato so ti očitki pritožbe brezpredmetni. Glede na pritožbene očitke v zvezi z zaslišanjem tožnice pa je še dodati, da dokazovanju z zaslišanjem strank ni mogoče apriorno očitati nepristranskosti, stranka namreč o dejanski podlagi spora ve največ. Čeprav je sicer tožnica zainteresirana za izid postopka, pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje, tožnica po desetih letih, ne bi vztrajala pri takem zahtevku, v kolikor do izreka groženj s strani toženca ne bi prišlo. Nenazadnje pa bi lahko toženec svoje eventualne pripombe na pričevanje tožnice (ko se je sklicevala, da je o spornem dogajanju že petkrat izpovedovala) podal na samem naroku za glavno obravnavo, česar pa takrat ni storil, ob svojem zaslišanju pa se je tudi sam skliceval na to, kar je že povedal policistom.

11. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opirajoč se na izvedensko mnenje navedlo vse okoliščine, pomembne za prisojo denarne odškodnine za telesne bolečine in strah. Pritožbene trditve, da gre le za sledi poškodbe ne vzbujajo pomislekov v pravilnost ocene sodbe, da gre za pravno priznano škodo. Ob ugotovitvi, da je tožnica v obravnavanem dogodku utrpela lahke telesne bolečine, ki so se pojavljale ob dotiku in gibanju s koleni v trajanju maksimalno 7 dni, da je bila pregledana pri kirurgu in da je bila zaradi modric na kolenu nekaj dni do enega tedna prizadeta njena zunanjost ter da je zaradi bolečin jemala tablete, je tudi po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 800,00 EUR dosojena pravilno ob upoštevanju drugih podobnih primerov. Enako velja tudi za dosojeno odškodnino za prestani strah, prisoten ob škodnem dogodku dne 2.7.2005, ki je bil srednje hude intenzitete, za kar je sodišče tožnici prisodilo 300,00 EUR. Pravično in primerno odškodnino v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika pa predstavlja tudi odškodnina za strah, pretrpljen ob izrečeni grožnji tožnici sredi julija 2005, kot je ugotovil izvedenec, je bil prisoten strah lažje intenzitete.

12. Na podlagi povedanega, ker pritožbeni razlogi niso podani in ni kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti in v točki I potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

- K točki II:

13. Utemeljena je pritožba tožnice, da sodbe v odločitvi o stroških postopka ni mogoče preizkusiti. Iz izreka izpodbijane sodbe pod točko II namreč najprej izhaja, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 133,63 EUR, čeprav iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, kateri stroški med pravdnima strankama naj bi se pobotali. Poleg tega iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so bili vsi stroški toženca kriti na podlagi odločb o brezplačni pravni pomoči. V nadaljevanju pod točko III izreka pa je nato sodišče tožnici naložilo tudi plačilo stroškov v korist proračuna Republike Slovenije. Sodišče je tako dvakrat odločilo o stroških, ki jih je dolžna plačati tožnica, ne da bi upoštevalo tudi stroške, ki bi jih glede na delni uspeh tožnice, toženec moral povrniti njej, kot je to sicer razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

14. Ker sodbe v delu glede odločitve o stroških postopka ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), jo je pritožbeno sodišče v tem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje, saj te kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

15. V novem postopku naj sodišče odpravi zgoraj navedene pomanjkljivosti. Pri tem pa sodišče druge stopnje opozarja še na določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da se v primeru razveljavitve odločbe, odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo, kar pomeni, da se o vseh stroških postopka, tudi o pritožbenih stroških v primeru razveljavitve odločbe, odloča po načelu uspeha, z drugimi besedami, s tem, ko je toženec dosegel razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in novo sojenje v zadevi (35. točka obrazložitve), še ni v celoti uspel s pritožbo, saj se o vseh stroških odloča glede na končni uspeh, kar je tudi smisel citirane zakonske določbe. Prav tako je dodati, da navedbe o tem, na podlagi katerih odločb Bpp je toženka dolžna povrniti stroške v korist proračuna, ne sodijo v izrek sodbe, temveč v njeno obrazložitev.

- K točki III:

16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Tožnica je sicer odgovorila na pritožbo, vendar odgovor v ničemer ni prispeval k razrešitvi zadeve, zato tudi stroški tožnice v zvezi z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in jih mora kriti sama. Odločitev o stroških, ki jih je imela tožnica s pritožbo glede stroškov postopka, se pridrži za končno odločbo o stroških postopka (četrti odstavek 165. člena ZPP).