Jedro

Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva ob odločanju o predlogu obsojenca za izrek enotne kazni pravilno in popolno ugotovilo ter pri izreku le-te pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 89. člena KZ-1, po kateri se, kadar sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po 53. členu in drugem odstavku 55. člena KZ-1, pri tem pa vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki ga obsojenec še ni prestal. Stališče obsojenega, da bi mu moralo sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni upoštevati celotno izrečeno kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2 z dne 30.3.2007 je zmotno, pa tudi obsojencu v škodo, saj predlaga, naj bo skupno izrečena kazen zapora 11 let, medtem ko mu je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določene kazni in neprestane kazni iz pogojnega odpusta izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obsojeni je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se predlog obsojenega S.V. za združitev zapornih kazni izrečenih s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 1 z dne 3. decembra 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 70920/2010 z dne 7.4.2011 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2 z dne 30. marca 2007 zavrne.

Zoper takšno sodbo je obsojeni vložil pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku. Ne strinja se z odločitvijo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ki je v izreku sodbe združilo le neprestani del dve leti in pol kazni, ki je bila v celoti prestana 13. decembra 2010, pri tem pa ni upoštevalo in združilo tudi že prestani del zaporne kazni štirih let in pol. Po mnenju pritožnika bi bilo edino pravilno, da bi bila skupaj izrečena kazen zapora 11 let. Glede na to, da je najstrožjo kazen izreklo Okrajno sodišče v Ljubljani, je le-to po mnenju pritožnika tudi edino pristojno za združitev obeh zgoraj navedenih kazni v enotno kazen. Predlaga, da višje sodišče sledi pritožbi in sodbo spremeni tako, da sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z opr. št. Ks 2 z dne 30.3.2007 in sicer prestano zaporno kazen v trajanju sedmih let, ki jo prestal od 13.12.2003 do 13.12.2010 in zaporno kazen Okrožnega sodišča v Novi Gorici II Ks 2 z dne 3.12.2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 70920/2010 z dne 7.4.2011, v trajanju štirih let, ki jo prestaja, združi tako, da bo sedemletna in štiriletna kazen izrečena kot enotna v višini 11 let. Obsojeni hkrati podaja tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks z utemeljitvijo, da se trenutno nahaja v ZPKZ Dob pri Mirni in nima nobenega premoženja. Kot navaja, bi bila z naložitvijo plačila sodnih taks občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje, katerih dejansko nima. Zato na podlagi prvega odstavka 11. člena ZST-1 sodišču predlaga, da ga plačila sodnih taks v celoti oprosti.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva ob odločanju o predlogu obsojenca za izrek enotne kazni pravilno in popolno ugotovilo ter pri izreku le-te pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 89. člena KZ-1, po kateri se, kadar sodišče prekliče pogojni odpust izreče kazen po 53. členu in drugem odstavku 55. člena KZ-1, pri tem pa vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki ga obsojenec še ni prestal. Stališče obsojenega, da bi mu moralo sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni upoštevati celotno izrečeno kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2 z dne 30.3.2007 je zmotno, pa tudi obsojencu v škodo, saj predlaga, naj bo skupno izrečena kazen zapora 11 let, medtem ko mu je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določene kazni za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 po sodbi I K 1 z dne 3.12.2010 (pet let zapora) in neprestane kazni iz pogojnega odpusta po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2 z dne 30.3.2010 (v trajanju dve leti osem mesecev in 12 dni), izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 98. člena ZKP in v skladu s tarifno številko 74013 ZST-1 naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - sodne takse v znesku 30,00 EUR, ki jo mora plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse, sicer se ta prisilno izterja. Obsojeni sicer v pritožbi predlaga, da se ga oprosti plačila sodne takse na podlagi določbe prvega odstavka 11. člena ZST-1, vendar takšen predlog ni utemeljen. Na podlagi navedene zakonske določbe sodišče oprosti stranko plačila takse v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Pritožnik v pritožbi ne zatrjuje, da je prejemnik denarne socialne pomoči niti takšnega dokaza s pritožbo ni predložil.