Jedro

Površina lastninskega kosa se lahko ugotavlja, če so predhodno ugotovljene in zamejičene v predpisanih postopkih vse posestne meje lastninskega kosa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Geodetska uprava je s sklepom z dne 19.11.1991, na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku, zavrnila zahtevo tožeče stranke za ugotovitev nove površine parcel št. 297 in 1579/3. Svojo odločitev prvostopni organ utemeljuje z razlogi, da bi za ugoditev temu zahtevku morale biti predhodno nesporno ugotovljene ali prenešene oziroma sodno določene vse meje tožničinega posestnega kosa (to je obeh navedenih parcel). Posestna meja med tožničino parcelo in parcelo št. 3312/2, ki je v naravi občinska pot, ni ugotovljena. Zato je prvostopni organ tožnici svetoval, da naj poda zahtevo za mejni ugotovitveni postopek ali predlog za sodno določitev meje.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se strinja z razlogi prvostopnega organa. Površina parcele vodena v zemljiškem operatu se lahko ugotavlja in spremeni le kot posledica v predpisanih postopkih ugotovljenih ali prenešenih meja parcele. Novo površino ugotovi geodetski organ z odločbo na podlagi 30. člena zakona o zemljiškem katastru. Zato je prvostopni organ pravilno usmerjal tožnico in ji pojasnil, da je za ugotovitev ali je prišlo do spremembe površine potrebno predhodno ugotoviti in zamejičiti posestno mejo do poti, ki doslej še ni bila ugotovljena v enem izmed predpisanih postopkov. Iz podatkov spisa pa je tudi razvidno, da ta meja še ni določena.

Zoper to odločbo je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da je zahtevala ugotovitev površine svojih parcel št. 297 in 1579/3. To ni zahteva za ugotovitev nove površine, temveč zahteva za ugotovitev površine parcel, katerih meje so bile določene v sodnem postopku in katerih meje niso sporne. Ni točna ugotovitev tožene stranke, da je sporna meja med tožničino parcelo št. 1579/3 in občinsko potjo (parcela 3312/2). Občinska pot je javno dobro, ki ima svoje meje, ki se ne morejo spreminjati. Ta meja ne more biti sporna in je tudi ugotovljena. Kolikor na terenu manjka kakšen mejnik, ga lahko stalno ali provizorično postavi geodetska uprava, saj gre za mejo, ki je katastralna in ugotovljena. Meje parcele št. 279 pa sploh niso sporne in bi tožena stranka lahko izvedla meritve površine te parcele. Tožena stranka se tudi ni izjasnila glede navedb tožeče stranke, ki se je v postopku sklicevala na sklep okrajnega sodišča z dne 30.6.1960, ki je poočitilo spremembe parcele št. 1579/4. Slednja parcela je bila površinsko zmanjšana v korist tožničine parcele št. 1579/3, vendar te spremembe niso bile vnešene v kataster in v zemljiško knjigo. Predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov navedenih v njeni odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Predmetni parceli tožeče stranke predstavljata takoimenovani lastninski kos. Površina celotnega lastninskega kosa se na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti na novo obračuna, če so predhodno ugotovljene in zamejičene vse posestne meje lastninskega kosa. Meje so lahko ugotovljene in določene le v predpisanih postopkih (sodni nepravdni postopek, mejni ugotovitveni postopek ali prenos posestne meje v naravo). Tožena stranka ugotavlja, da meje med tožničino parcelo št. 1579/3 in parcelo 3312/2, ki je javna pot, še ni določena in da zato prvostopni organ ni nezakonito ravnal, ko je zavrnil zahtevo tožnice. S tako oceno ter razlogi izpodbijane odločbe, soglaša tudi sodišče. Tožbene navedbe, da meja med tožničino parcelo in javno potjo ni sporna, oziroma ne more biti sporna, so v nasprotju s podatki spisov v tej zadevi, da meja med tema parcelama ni določena (ni izvršeno zamejičenje z mejnimi znamenji) in tudi v nasprotju z navedbami tožnice same (njena pritožba z dne 14.6.1989).

Tudi niso utemeljene tožbene navedbe, da bi upravni organ lahko izvedel vsaj meritve parcele št. 279. Znotraj lastninskega kosa, ki ga predstavljata dve parceli, se lahko spremeni površina ene parcele, vendar se mora ustrezno spremeniti tudi površina druge parcele znotraj tega lastninskega kosa, ker mora ostati skupna površina lastninskega kosa nespremenjena. Tožnica pa po podatkih spisa ni prijavila spremembe glede vrste rabe (parcele) v smislu 1. odstavka 26. člena zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86 - ZZK).

Vse ostale tožbene navedbe, po mnenju sodišča, niso relevantne za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe.

Ker sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita, je tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).