Jedro

Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 319. člena ZKP, ki določa, da po ugotovitvi obdolženčeve istovetnosti napoti predsednik senata priče in izvedence na kraj, ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo k zasliševanju. Citirana določba pa ne določa, da bi moral biti iz sodne dvorane napoten tudi pooblaščenec oškodovanca.

Ključno vprašanje pri presoji obdolženčeve krivde za očitano kaznivo dejanje zlorabe izvršbe je namreč, ali je obdolženec kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, ali za izterjavo teh denarnih sredstev obstoji veljavni pravni naslov, kot je naveden verodostojni listini, na podlagi katere je vložil predlog za izvršbo.

Obdolženec je kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, da za uveljavljanje teh zahtevkov društvo ni imelo veljavnega pravnega naslova, zaradi česar sta bila zahtevka neupravičena. Četudi je občni zbor društva na seji sprejel odločitev, da se bodo ta sredstva prisilno izterjala, pa to obdolženca ne razbremeni kazenske odgovornosti, saj je bistveno, da je bil kot predstavnik oziroma kot predsednik društva seznanjen s tem, da za izterjavo tega denarja nima ustrezne pravne podlage.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega E.U. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba obdolžene pravne osebe R. se zavrže kot prepozna.

III. Obdolženi E.U. je dolžan plačati sodno takso v višini 540,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka, obdolžena pravna oseba pa sodne takse kot strošek pritožbenega postopka ni dolžna plačati.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 44578/2017 z dne 21. 5. 2018 spoznalo obdolženega E.U. za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženo pravno osebo R. pa odgovorno za kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 ter 3. točko 4. člena in 8. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Obdolženemu E.U. je po prvem odstavku 216. člena KZ-1 izreklo denarno kazen, in sicer 50 dnevnih zneskov v višini 60,00 EUR, kar skupaj znaša 3.000,00 EUR, ki jih je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Obdolženi pravni osebi pa je sodišče prve stopnje po 17. členu ZOPOKD izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo denarno kazen v višini 10.000,00 EUR s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta obdolženec in obdolžena pravna oseba dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, obdolženi je dolžan plačati tudi sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, medtem ko obdolžena pravna oseba sodne takse ni dolžna plačati, nerazdelno pa sta obdolženec in obdolžena pravna oseba dolžna plačati potrebne stroške in nagrado pooblaščenca oškodovanca, odvetniške pisarne T.E.P. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP odločilo tudi, da sta obdolženec in obdolžena pravna oseba dolžna plačati oškodovancu Z. znesek 3.800,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2016 do plačila, v presežku do 5.778,19 EUR pa je oškodovanca napotilo na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila zagovornik obdolženega E.U. in obdolžena pravna oseba iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba zagovornika obdolženca ni utemeljena, pritožba obdolžene pravne osebe pa je prepozna.

K sodbi:

4. Zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da bi sodišče prve stopnje iz spisa moralo izločiti listine, ki jih je predstavnica oškodovane družbe predložila skupaj z vlogo, s katero je odgovorila na obdolženčev zagovor, še preden je ta bila zaslišana kot priča, in sicer zapisnik sestanka komisije za ugotavljanje terjatev med Z. in njenimi članicami ter zapisnik o inšpekcijskem nadzorstvu z dne 2. 8. 2010. Priča namreč ne more pred zaslišanjem obdolženega pismeno odgovarjati na zagovor obdolženca, preden je bila zaslišana, zagovor, ki pa ga je v pismeni obliki predložil obdolženec, pa sodišče prve stopnje ne bi smelo vročiti pooblaščencu oškodovanca.

5. Zatrjevana kršitev ni podana. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 1. 2018 izhaja, da je bil ob zagovoru obdolženca res navzoč pooblaščenec oškodovane družbe, ne pa tudi predstavnica oškodovane družbe S.Z., ki je bila napotena iz sodne dvorane. Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 319. člena ZKP, ki določa, da po ugotovitvi obdolženčeve istovetnosti napoti predsednik senata priče in izvedence na kraj, ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo k zasliševanju. Citirana določba pa ne določa, da bi moral biti iz sodne dvorane napoten tudi pooblaščenec oškodovanca. Iz zapisnika tudi ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje kopijo pisnega zagovora obdolženca izročilo pooblaščencu oškodovane družbe, kot to zagovornik zatrjuje v pritožbi, ampak zgolj, da je bil zagovor prebran in vložen v spis. Pri tem ni moč prezreti, da v zvezi s takšnim postopanjem sodišča prve stopnje obdolženec in njegov zagovornik nista imela pripomb. Sicer pa je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da tudi morebitna navzočnost oškodovanca ob podajanju zagovora obdolženca ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, ampak bi kvečjemu lahko šlo za bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP,1 kar posledično pomeni, da bi tudi v obravnavanem primeru lahko bila podana zgolj relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, vendar pa bi moral zagovornik za uspešno uveljavljanje te kršitve izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in zakonitostjo sodbe, ki pa je zagovornik niti ne zatrjuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšna vloga predstavnice oškodovane družbe, skupaj s predloženimi listinami, ne predstavlja nedovoljenega dokaza v smislu 83. člena ZKP (točka 5 obrazložitve izpodbijane sodbe), zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega zakona iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana.

6. Zagovornik smiselno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da se sodišče ni opredelilo do odgovornosti obdolženca kot člana društva in s tem v zvezi zapisnika R., s katerim je slednje pooblastilo obdolženca, da v imenu in na račun društva izterja dolgovana sredstva, prav tako pa se ni opredelilo do obsežnih navedb obdolženca, vezanega na zagovor kot tudi do predloženih listinskih dokazov.

7. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni moč soglašati. Izpodbijana sodba ima po oceni pritožbenega sodišča ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, saj se je z ustreznimi razlogi opredelilo tako do obdolženčeve krivde kot tudi do vseh relevantnih dokazov. Res je sicer, da je obdolženec v podkrepitev svojih navedb, da je zgolj ravnal na osnovi sprejetih sklepov društva, predložil sodišču zapisnik 20. občne seje zbora R. z dne 18. 12. 2015, kjer je bil sprejet sklep 3, v skladu s katerim je bilo odločeno, da v kolikor Z. ne bo poravnala dolga v višini 3.600,00 EUR, bo izvedena izterjava tega denarja, vendar pa pritožnik nima prav, da se sodišče prve stopnje do tega dokaza oziroma do njegove odgovornosti kot člana društva ni opredelilo. Kljub temu da je sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo in ga v razlogih sodbe ni izrecno omenilo, pa zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj se sodišču v skladu z uveljavljeno sodno prakso ni potrebno opredeljevati do vseh izvedenih dokazov, če obstoj določenih dejstev jasno in nedvoumno izhaja že iz drugih dokazov,2 kot to v obravnavanem primeru izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe.

8. Ključno vprašanje pri presoji obdolženčeve krivde za očitano kaznivo dejanje je namreč, ali je obdolženec kot predsednik R.ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, ali za izterjavo teh denarnih sredstev obstoji veljavni pravni naslov, kot je naveden verodostojni listini, na podlagi katere je vložil predlog za izvršbo. V zvezi s tem pa iz razlogov izpodbijane sodbe, navedenih v točki 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, povsem jasno izhaja, da je bil obdolženec kot predsednik R. seznanjen z odločitvami Upravnega odbora Z. in Skupščine Z., da R. do sredstev, navedenih v izreku izpodbijane sodbe, ni bilo upravičeno, saj je bil navzoč, ko sta Upravni odbor Z. in Skupščina Z. sprejela te odločitve, iz katerih izhaja, da se ta denar med članice Z. ne bo delil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je obdolženec brez dvoma vedel, da je verodostojna listina neupravičena, s podajo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katere je bil nato izdan sklep o izvršbi ter opravljen rubež denarnih sredstev na transakcijskem računu Z., pa je obdolženec zlorabil izvršbo in za R. protipravno izterjal znesek, ki ga Z. sploh ni bila dolžna plačati. Na podlagi teh ugotovitev pa je nato sodišče v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe s tehtnimi razlogi pojasnilo, da je dejanje storil v krivdni obliki naklepa. Glede na povzete razloge sodišča prve stopnje tako pritožbeno sodišče zaključuje, da se je sodišče prve stopnje ustrezno in tehtno opredelilo do obdolženčeve krivde za očitano kaznivo dejanje, zato pritožba, ki skuša prepričati v nasprotno, ne more biti uspešna, s preostalimi pritožbenimi izvajanji v tej smeri pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. Sodišče prve stopnje pa se je v razlogih izpodbijane sodbe s tehtnimi in prepričljivimi razlogi tudi opredelilo do vseh relevantnih dokazov. Obdolženec je namreč v podkrepitev svojih navedb predlagal pridobitev obseženega dokaznega gradiva, kar je sicer sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ker gre za dokaze, ki v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem niso relevantni (točka 3 obrazložitve izpodbijane sodbe), prav tako pa je tudi sam sodišču predložil številne dokaze, ki so tudi po oceni pritožbena sodišča za obravnavano zadevo irelevantni, saj se ne nanašajo na obravnavano kaznivo dejanje, ampak na ugotavljanje morebitnih nepravilnosti v delovanju Z. oziroma prikazujejo način poslovanja med Z. in R. v preteklosti, kar pa ni predmet tega postopka. Obrazložitev sodbe mora vselej obsegati razloge o odločilnih dejstvih, ki pa jih izpodbijana sodbe vsebuje, medtem ko se sodišče do dokazov, ki se ne nanašajo na odločilna dejstva, ni dolžno posebej opredeljevati. Zato pritožnik s pritožbo, v kateri povzema to obširno dokazno gradivo, ne more uspeti, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa tudi v tej smeri ni podana.

10. Zagovornik v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, česar pa ne obrazloži, saj ne pove, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga povsem brez podlage.

11. Pritožba neutemeljeno graja tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

12. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obširnega pisnega zagovora obdolženca, da kaznivega dejanja ni storil, saj je bilo društvo R. upravičeno do sredstev v skupni višini 3.600,00 EUR, v zvezi s katerimi sta bila izdana dva zahtevka, izdana na osnovi sprejetih sklepov in opravljenih nalog po pogodbi, ki pa jo Z. ni poravnala. Društvo R. je namreč redno izpolnjevalo svoje obveze do Z., sicer pa Z. v obravnavani zadevi ne more imeti statusa oškodovanca, ampak je oškodovanec lahko le M., ki je Z. ta sredstva dodelila, saj Z. z njimi ne razpolaga samostojno. Sicer pa je društvo R. ta sredstva izterjalo v rednem izvršilnem postopku, Z. pa ugovora ni vložila, ker je vedela, da R. pripada znesek, ki je predmet izvršbe. Navaja tudi, da sodišče prve stopnje s tem v zvezi tudi ni ugotavljalo zakonitosti in pravilnosti ravnanja Z., prav tako pa tudi ni izkazano naklepno ravnanje obdolženca.

13. S takimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Uvodoma je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe s tehtnimi razlogi zavrnilo stališče obrambe, da naj bi bil v obravnavanem primeru oškodovanec M., s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki jim nima ničesar za dodati.

14. Za dokazno oceno, da je z gotovostjo dokazano, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo dovolj zanesljivo podlago v razpoložljivem dokaznem gradivu, ki ga je povzelo 7-10 izpodbijane sodbe, nato pa je v točki 11 navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj ni verjelo zagovoru obdolženca, da tega kaznivega dejanja ni storil. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem utemeljeno verjelo priči S.Z., ki je pojasnila, zakaj društvo R. ni bilo upravičeno do denarnih sredstev, izterjanih v izvršbi, njena izpovedba pa je v celoti podprta z listinskimi dokazi, na katere se je sodišče prve stopnje oprlo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz njih namreč izhaja, da je bil obdolženec ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine seznanjen, do katerih sredstev je njegovo društvo R. upravičeno, in sicer samo do 2.000,00 EUR, katere pa je že prejelo.

15. Iz zbranega dokaznega gradiva namreč izhaja, da je obdolženec vložil predlog za izvršbo na podlagi zahtevka št. 63/2015 v višini 2.000,00 EUR in zahtevka št. 1/2016 v višini 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 2. 2016, pri čemer sta oba zahtevka temeljila na sprejetih sklepih Skupščine Z. in Upravnega odbora Z., in sicer je zahtevek št. 63/2015 temeljil na sklepu 18. redne Skupščine Z. z dne 30. 6. 2015, kjer je bilo odločeno, da bodo članice Z., med drugim tudi R., prejele avans v višini 2.000,00 EUR, preostanek pa se bo razdelil po razdelilniku, ki ga bo sprejel Upravni odbor Z. in takrat bodo sklenjeni tudi novi aneksi. Vendar pa je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze pravilno pojasnilo, da ta sklep ni ostal v veljavi, saj je Upravni odbor na svoji 4. seji dne 9. 12. 2015, na kateri je bil navzoč tudi obdolženec, sprejel sklep, da se ostanek sredstev iz prilivov iz leta 2015 v letu 2015 ne bo razdelil in se bo prenesel v leto 2016, pri čemer je bil istega dne med Z. in R. sklenjen tudi aneks, v skladu s katerim je bilo določeno sofinanciranje dejavnosti R. v višini 2.000,00 EUR, in ne 4.000,00 EUR, kot to skuša prikazati zagovornik. Zahtevek št. 1 /2016 pa je bil izdan na podlagi sklepa št. 2 in 3 izredne skupščine z dne 13. 10. 2015, v skladu s katerima bi morali dve članici Z. slednji vrniti 8.000,00 EUR, ta denar pa bi se potem razdelil med članice, tako da bi vsaka prejela 1.600,00 EUR, vendar pa je nato Skupščina Z. dne 21. 3. 2016 sprejela sklep, da ti dve članici tega zneska v višini 8.000,00 EUR ne rabita vračat, pri čemer je obdolženec bil tudi na tej skupščini navzoč.

16. Glede na to, da je bil obdolženec navzoč tako na seji Upravnega odbora Z. in seji Skupščine Z., kjer so se sprejele končne odločitve glede delitve denarja med članice Z., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil obdolženec nedvomno seznanjen, da R. do tega denarja, ki ga je dobilo iz naslova izvršbe, ni upravičeno. Res je sicer Skupščina Z. s svojimi prvotnimi sklepi odločila, da R. pripadajo še dodatna sredstva, in sicer 2.000,00 EUR ter 1.600,00 EUR, za katera je obdolženec v imenu in za račun R. vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, vendar pa pri tem nikakor ni moč prezreti kasnejših odločitev organov Z., ki so prvotne odločitve razveljavili, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Glede na odločitev Upravnega odbora z dne 9. 12. 2015, da se ostanek sredstev iz prilivov 2015 v letu 2015 ne bo razdelil in se bo prenesel v letu 2016 v povezavi z aneksom, ki je bil med Z. in R. podpisan istega dne in iz katerega izhaja, da bo Z. sofinancirala dejavnosti društva v višini 2.000,00 EUR, je tako logična posledica, da R. ni upravičeno še do dodatnih 2.000,00 EUR iz tega naslova, ampak zgolj do 2.000,00 EUR, ki pa jih je že prejelo. Enako velja tudi za zgoraj povzeta sklepa Skupščine z dne 13. 10. 2015, ki sta bila razveljavljena dne 21. 3. 2016. Kljub temu, da v kasnejšem sklepu ni izrecno navedeno, kako vsebina tega sklepa vpliva na sklepa 2 in 3 z dne 13. 10. 2015, pa je razveljavitev slednjih glede na vsebino sklepa z dne 21. 3. 2016 povsem logična posledica, ki je lahko jasna vsakemu povprečno razumnemu človeku. Sklepa z dne 13. 10. 2015 sta namreč glede na vsebino vezana drug na drugega, kar pomeni, da bo do uresničitve sklepa 3, to je delitve denarja v višini 8.000,00 EUR med članice, prišlo le, če se bo uresničil sklep 2, torej da bo denar v tej višini tudi vrnjen. Ker pa je bilo s kasnejšim sklepom odločeno, da tega denarja ni treba vračati, pa to logično pomeni, da do delitve tega denarja med članice Z. ne more priti. Zato pritožnik, ki s svojimi pritožbenimi izvajanji skuša prikazati, da so ti sklepi ostali v veljavi, ne more uspeti.

17. Zagovornik se v pritožbi ponovno neuspešno sklicuje na aneks št. 1/2015, iz katerega naj bi izhajalo, da je R. upravičeno do sofinanciranja dejavnosti v višini 4.000,00 EUR. Ta dokaz je kot neutemeljen zavrnilo že sodišče prve stopnje, ko je pojasnilo, da ni podpisan s strani predstavnikov Z., zaradi česar ni veljaven, po drugi strani pa so predstavniki Z. in obdolženec kot predstavnik R. dne 9. 12. 2015 podpisali aneks, iz katerega izhaja, da se Z. obvezuje, da bo Z. sofinancirala dejavnosti društva v višini 2.000,00 EUR.

18. Glede na navedeno tako ni nobenega dvoma, da je obdolženec kot predsednik R. ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, da za uveljavljanje teh zahtevkov R. ni imelo veljavnega pravnega naslova, zaradi česar sta bila zahtevka neupravičena. Četudi je občni zbor R. na seji sprejel odločitev, da se bodo ta sredstva prisilno izterjala, pa to obdolženca ne razbremeni kazenske odgovornosti, saj je bistveno, da je bil kot predstavnik oziroma kot predsednik R. seznanjen s tem, da za izterjavo tega denarja nima ustrezne pravne podlage. Obširna pritožbena izvajanja, da je bilo R. do teh sredstev kljub temu upravičeno, ker je R. izpolnjevala svoje obveznosti do Z., zaradi katerih je imela stroške in jih Z. ni povrnila ter da je Z. pri sprejemanju odločitev delovala nezakonito, pa za predmetni kazenski postopek sploh niso relevantna. Predmetni kazenski postopek namreč ni namenjen ugotavljanju pravilnosti delovanja Z. in ugotavljanju, ali je bilo društvo R. upravičeno do teh sredstev na kakšni drugi pravni podlagi, saj ima obdolženec v skladu z zakonodajo za to na voljo druga pravna sredstva. Predmetni kazenski postopek je namreč namenjen zgolj ugotavljanju, ali je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1 in ali mu je moč zanj očitati krivdo. Pri tem tudi ni pomembno, ali je oškodovanec zoper predlog za izvršbo podal ugovor ali ne, saj je to kaznivo namenjeno ravno zaščiti oškodovanca, če iz kateregakoli razloga pride do zlorabe instituta izvršbe, ko nekdo od upnika izterja več kot mu pripada oziroma ko od njega izterja terjatev, ki ne obstoji, pri čemer je seveda pomembna zavest storilca, da terjatev ne obstoji, oziroma da ne obstoji ustrezna verodostojna listina.

19. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, to je direktni naklep, kar vse je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo.

20. Iz navedenih razlogov in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

21. Zagovornik se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, pri čemer navaja, da je obdolženec le član društva, ki je predlog za izvršbo vložil na podlagi odločitve društva, premoženjske koristi pa ni pridobil. Glede na takšna pritožbena izvajanja pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podlage za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije, pri čemer mu je izreklo denarno kazen, in sicer 50 dnevnih zneskov po 60,00 EUR, kar znaša 3.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je obdolžencu glede na okoliščine primera določilo primerno število dnevnih zneskov, v okviru tega pa je v skladu s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1 glede na njegove premoženjske razmere določilo tudi primerno višino dnevnega zneska, saj je ugotovilo, da je zaposlen in prejema plačo v višini 1.800,00 EUR, prav tako pa je solastnik dveh nepremičnin. Tako ni nobene podlage za spremembo kazenske sankcije v korist obdolžencu.

22. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

K sklepu:

23. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolžena pravna oseba sodbo sodišča prve stopnje prejela dne 29. 8. 2018, obdolžena pravna oseba je pritožbo vložila neposredno pri sodišču dne 14. 9. 2018, rok za vložitev pritožbe pa se je iztekel dne 13. 9. 2018. Ker je torej obdolžena pravna oseba vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje po preteku 15 dnevnega roka za vložitev pritožbe, je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolžene pravne osebe odločilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa pod točko II (398. člen ZKP).

Stroški pritožbenega postopka:

24. Odločba o stroških kazenskega postopka za obdolženca temelji na določilu prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 540,00 EUR po Tarifnih številkah 7113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju obdolženčevega premoženjskega stanja ter trajanja in zahtevnosti tega kazenskega postopka.

25. Obdolžena pravna oseba R. pa sodne takse ni dolžna plačati, saj je humanitarno društvo in je po določbi prvega odstavka 10. člena ZST-1 oproščena plačila sodnih taks.

1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 29363/2010-48 z dne 13. 9. 2012. 2 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 12902/2010-259 z dne 21. 8. 2014.