Jedro

Obnova postopka za izdajo gradbenega dovoljenja je dovoljena le v enomesečnem roku od tedaj, ko je stranka izvedela ali bi lahko izvedela za vsebino gradbenega dovoljenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 8.9.2003. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote Ajdovščina z dne 18.6.1998, s katerim je upravni organ prve stopnje ugodil predlogu tožečih strank in dovolil obnovo postopka.

Sodišče prve stopnje navaja, da je Oddelek za gospodarstvo, finance in urejanje prostora občine A. prizadetima strankama A. in M.B. dne 10.3.1993 izdal gradbeno dovoljenje za adaptacijo in razširitev gospodarskega poslopja v stanovanjsko hišo na parc. št. 1050, k.o. ... Gradbeno dovoljenje je bilo M.B. vročeno dne 18.3.1993. Tožniki so vložili predlog za obnovo postopka 9.3.1998. V zadevi je sporno, ali je bil predlog vložen pravočasno. Že tožena stranka je ugotovila, da v spisu ni podatkov o tem, ali je bilo sporno dovoljenje vročeno tožnikom. V upravnem spisu se nahaja podatek le za P.B. Obnova na temelju 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Ur. l. SFRJ, št. 47/86) se dovoli le, če iz okoliščin izhaja, da predlagatelji obnove niso vedeli za upravni postopek in za izdajo odločbe, oziroma iz okoliščin niso mogli sklepati o tem. Če dovoljenje ni bilo vročeno, potem bi bilo treba ugotoviti, kdaj so tožniki izvedeli za vsebino odločbe, ali kdaj bi lahko iz okoliščin primera sklepali, da je bila odločba izdana. V skladu s sodno prakso se namreč ta čas šteje za vročitev odločbe. Glede preostalega se je prvostopenjsko sodišče strinjalo z razlogi izpodbijane odločbe in jih v skladu z 2. odstavkom 59. člena ZUS ni ponavljalo.

Tožeča stranka v reviziji navaja, da je bil predlog za obnovo podan v zakonskem roku, računajoč od vročitve odločbe prvostopenjskega organa. Pomemben je le zakonski rok; drugačno razlogovanje v izpodbijani sodbi, nima temelja v veljavni zakonodaji. Zato ni potrebno ugotoviti, kdaj so tožniki izvedeli za vsebino odločbe ali kdaj bi lahko iz okoliščin primera sklepali, da je bila odločba izdana.

Ker se je s 1.1.2007 začel uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1).

V tem upravnem sporu se odloča v bistvu o dovoljenosti obnove upravnega postopka, ki je pripeljal do izdaje gradbenega dovoljenja. Upravni postopek o obnovi postopka (obnovitveni postopek) se je začel še v skladu z ZUP (1986). Kljub temu, da je še pred končanjem postopka o obnovi postopka začel veljati Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), se je glede na 324. člen ZUP postopek o obnovi postopka nadaljeval in končal ob uporabi ZUP (1986). Tudi Vrhovno sodišče RS bo zato uporabilo prav določbe ZUP/86 in ne ZUP za presojo pravilnosti sodbe tožene stranke.

Gradbeno dovoljenje je bilo izdano za gradnjo na parceli s parc. št. 1050, k.o. ..., na tej parceli pa se je gradnja tudi že začela. V tej zadevi so bili predlagatelji obnove postopka sosedje prej navedene parcele. Ti so hkrati pravni nasledniki po pravnem predniku, ki je bil lastnik parcele s parc. št. 1040/6, k.o. ... Obe tukaj navedeni parceli sta sosednji (se stikata). Predlagatelji obnove postopka so hkrati tudi tožniki in vlagatelji revizije.

Glede na 5. točko 1. odstavka 252. člena ZUP (1986) se lahko obnova postopka dovoli v roku enega meseca, odkar je bila stranki obnovitvenega postopka vročena odločba, če se postopek obnovi na temelju 9. točke 249. člena ZUP (1986). Rok začne torej teči od vročitve odločbe, glede katere se predlaga obnova postopka. V vsakem primeru pa postopka praviloma ni več mogoče obnoviti po preteku petih let (3. odstavek 252. člena ZUP 1986).

Komur je odločba vročena, je vezan z dvema rokoma, petletnim in enomesečnim. Z enomesečnim rokom se stranko pripravi stranko do tega, da se hitro odloči, ali bo vložila predlog za obnovo postopka. Če v enomesečnem roku ne predlaga obnove postopka, ni zoper odločbo praviloma več nobenega pravnega sredstva. Nastalo pravno stanje postane nespremenljivo. To pa zagotovi pravno varnost, ki ima velik pomen za uresničevanje pravne države (2. člen Ustave). Z enomesečnim rokom se tudi doseže, da osebi, v korist katere je bila izdana odločba, morebitna nadomestitev z manj ugodno odločbo (v obnovljenem postopku) povzroči čim manj škode.

Podobne določbe, kot je 5. točka 1. odstavka 252. člena ZUP (1986) pa ni za stranke obnovitvenega postopka, ki jim odločba ni bila vročena. Izrecno jih veže le petletni rok. V okviru tega roka bi lahko kadarkoli predlagale obnovo postopka, ne glede na to, kdaj so izvedele ali bi lahko izvedele za vsebino odločbe, glede katere se predlaga obnova postopka.

Z vročitvijo odločbe se stranki omogoči seznanitev z vsebino odločbe upravnega organa. Podoben učinek ima tudi dejavnost, iz katere je mogoče sklepati na izdajo odločbe ali pa seznanitev z odločbo na kakšen drug način, razen z vročitvijo. Razumljivo je zato, da je dosedanja sodna praksa (odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 657/2001 in I Up 1108/2000) smiselno uporabila 5. točko 1. odstavka 252. člena (v povezavi z 9. točko 249. člena ZUP 1986) tudi v podobnih primerih. Dovolila je namreč obnovo postopka le v enomesečnem roku od tedaj, ko je stranka izvedela ali bi lahko izvedela za vsebino odločbe. Z dosedanjo sodno prakso se Vrhovno sodišče RS strinja in jo s to sodbo izrecno potrjuje.

Zaenkrat še ni bilo ugotovljeno, ali je pravni prednik predlagateljev še živel v času, ko se je gradnja začela. To bi lahko odločilno vplivalo na upravičenje predlagateljev za obnovo postopka, to je sedanjih tožnikov. Če je že pravni prednik predlagateljev vedel ali bi lahko izvedel za gradbeno dovoljenje, in ni pravočasno predlagal obnove postopka, je zato izgubil (procesno) pravico do obnove postopka. Te pravice zato ne morejo imeti niti tisti pravni nasledniki, ki so lastniki sosednjega zemljišča. Mogoče je tudi, da je pravni prednik to pravico sicer (še) imel, pravni nasledniki sami pa je niso pravočasno izkoristili.

Revizijski očitki, ki se nanašajo na kršitev ustavnih pravic tožnikov do pritožbe, enakega varstva pravic, pravice do pravnega sredstva in do enakosti pred zakonom, niso obrazloženi. Zato se z njimi Vrhovno sodišče RS ni ukvarjalo, ker to niti ni bilo potrebno (86. člen ZUS-1).

Podani niso niti razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1). Revizija je neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zato zavrnilo (92. člen ZUS-1).