Up-350/97

24. 6. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe I. J. iz K., R. H., ki ga zastopa H. J., odvetnik v L. na seji senata dne 24. junija 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba I. J. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 22/95-7 z dne 10. 9. 1997 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/3a-XVII-329.229 z dne 25. 11. 1994 in odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana št. M-201-41360/I z dne 27. 5. 1993 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je zaprosil za ugotovitev državljanstva in vpis v evidenco državljanov Republike Slovenije. Mestni sekretariat za notranje zadeve Ljubljana je ugotovil, da ni državljan Republike Slovenije, zato je zahtevek za vpis v evidenco državljanov zavrnil. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) je tako odločitev potrdilo. Upravna organa sta ugotovila, da je bil ob pritožnikovem rojstvu njegov oče državljan Ljudske republike Hrvaške (v nadaljevanju: LRH), njegova mati pa državljanka Ljudske republike Slovenije (v nadaljevanju: LRS) in da, ker se starša, skladno s prvim odstavkom 6. člena Zakona o državljanstvu LRS (Uradni list LRS, št. 20/50), nista sporazumela o otrokovem državljanstvu, njuno skupno stalno prebivališče pa je bilo na Hrvaškem, pritožnik ni postal državljan LR Slovenije in ni bil vpisan v državljansko knjigo v LRS. Zaradi tega naj bi ne veljal za državljana Republike Slovenije po 39. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 61/92 - odlUS in 13/94 - v nadaljevanju: ZDRS), po katerem se državljanstvo presoja po prej veljavnih predpisih. Pritožnik je sprožil upravni spor, vendar ni uspel.

2.V ustavni pritožbi navaja, da je bil rojen v Ljubljani, materi, slovenski državljanki, dejansko prebivajoči v Ljubljani, formalno pa prijavljeni na moževem naslovu na Hrvaškem in da se starša ob njegovem rojstvu o državljanstvu nista sporazumela.

3.Sodišče naj bi zavrnilo njegove predloge za izvedbo dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dejansko stanje pravilno ugotoviti. Pravno zmotno naj bi namreč štelo podatek o prebivališču matere, naveden v pritožnikovem rojstnem listu, za neovrgljivo domnevo. Rojstna matična knjiga vsebuje podatke o tem, kdaj in kje se je kdo rodil in po pritožnikovem mnenju velja domneva, da so ti (in le ti) navedeni podatki resnični, ne pa tudi drugi v rojstnem listu navedeni podatki kot npr. prebivališče staršev. Vsekakor naj bi bilo za vse podatke mogoče vedno dokazati nasprotno (praesumptio iuris). Sodišče bi zato moralo dopustiti izvedbo dokazov, ki bi nedvomno izpodbili resničnost teh podatkov. Z zavrnitvijo pritožnikovega predloga za izvedbo dokazov z zaslišanjem pritožnikove matere in tete glede materinega dejanskega prebivališča ob pritožnikovem rojstvu, naj bi sodišče zagrešilo takšno procesno kršitev, ki ima za posledico zmotno ugotovljeno dejansko stanje. S tem naj bi kršilo pritožnikove ustavne pravice iz 2., 14., 15., 22. in 23. člena Ustave.

B.

4.Ustavno sodišče ni instančno sodišče. Na podlagi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V obravnavani zadevi, v kateri pritožnik oporeka dejanskim ugotovitvam, odločitvi o izvedbi dokazov ter njihovi oceni, je zato potrebno upoštevati, da Ustavno sodišče ne more presojati, ali je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, pač pa lahko presoja le, ali je bila v postopku ugotavljanja dejanskega stanja pritožniku kršena kakšna človekova pravica procesne narave. Pritožnik sodišču očita, da ni dovolilo izvedbe dokazov, ki jih je predlagal, zato je za odločitev v obravnavanem primeru bistvena le zatrjevana kršitev 22. člena Ustave.

5.Pravica do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem bi pritožnik ne mogel uveljavljati ali bi lahko le omejeno uveljavljal svojo pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njegovo pravico. Do tega bi lahko prišlo tudi, kolikor bi pritožnik sicer izpolnjeval z zakonom določene pogoje za uveljavitev oziroma priznanje pravice, pa zaradi neustavnega oziroma nezakonitega postopka te svoje pravice ne bi mogel uveljaviti.

Tako v izpodbijanih odločbah kot v ustavni pritožbi je pritožnik navajal dokaz z zaslišanjem matere in tete, ki da ga je predlagal, pa je bil zavrnjen. Potrebno je poudariti, da zahteva po enakem varstvu pravic, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

Zadošča, da sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo dokaznim predlogom pritožnika. Sodišče se tudi ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-107/96 z dne 25.9.1996, ki je priložen).

6.Pritožnik navaja, da je upravni ogan materino stalno prebivališče ugotovil na podlagi podatkov iz njegovega rojstnega lista, in zatrjuje, da je ta podatek napačen. Navaja dokaz z zaslišanjem matere in tete, ki da ga je predlagal, pa je bil zavrnjen. S pričami je želel dokazati, da je mati v času njegovega rojstva dejansko živela v Ljubljani, iz česar naj bi izhajalo, da podatek o njenem stalnem prebivališču, zapisan v rojstnem listu ne drži. Pritožnik ima sicer prav, ko zatrjuje, da so podatki navedeni v rojstnem listu izpodbojni in da je mogoče dokazati nasprotno. Vendar je sodišče tisto, ki oceni, kateremu dokazu bo verjelo. Tistih dokazov, ki očitno ne bi dokazali tega, kar stranka zatrjuje, sodišče ni dolžno izvajati. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče ocenilo, da izvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem prič ne bi pripeljala do drugačne ugotovitve dejstva stalnega prebivališča. Po oceni Ustavnega sodišča taki odločitvi ni mogoče odreči razumne presoje. Tudi, če bi sodišče dopustilo izvedbo predlaganega zaslišanja, bi pritožnik nesporno lahko dokazal le, da je v času njegovega rojstva mati dejansko živela v Ljubljani. Da pa je imela prijavljeno stalno prebivališče na Hrvaškem, pa izhaja že iz navedb pritožnika. Izvedba predlaganih dokazov (zaslišanje prič) torej ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev v sporni zadevi. Zato tudi pritožnikov očitek o kršitvi procesnih jamstev v zvezi z izvedbo dokaznega postopka, ni utemeljen.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan