Jedro

Drugo tožena stranka je upravičena tudi do stroškov odvetniške nagrade za en narok v ponovljenem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II izreka tako spremeni, da se znesek stroškov iz 1.054,34 EUR poviša na 1.231,46 EUR.

Tožeča stranka mora drugi toženi stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti 72,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom v točki I izreka v posledici umika tožbe razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 144339/2009 z dne 7. 10. 2004 tudi v prvem in četrtem odstavku ter postopek ustavilo. V točki II izreka je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti 1.054,34 EUR stroškov tožene stranke na v izreku sklepa naveden račun Okrožnega sodišča v Celju s sklicem na Bpp 1745/2011, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka.

Proti stroškovni odločitvi v točki II izreka sklepa se druga tožena stranka po pooblaščenki pravočasno pritožuje in kot pritožbeni razlog uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ker sodišče prve stopnje drugi toženi stranki ni priznalo tudi odvetniških stroškov za narok dne 13. 10. 2011. V pritožbi povzema, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo nagrade za postopek in nagrade za narok z dne 13. 10. 2011 z obrazložitvijo, da ji ti stroški ne pripadajo glede na 4. točko opomb tretjega dela odvetniške tarife. Kar se tiče nagrade za postopek v ponovljenem sojenju se pritožnica strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ji ta nagrada ne gre, ne strinja pa se s stališčem sodišča prve stopnje glede nepriznanja nagrade za narok 13. 10. 2011 v ponovljenem postopku. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo ZOdvT s Tarifo, ki v 4. točki opombe št. 3 tretjega dela določa, da se že nastala nagrada za postopek všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, medtem ko ne govori tudi o nagradi za narok v ponovljenem postopku. Zato bi sodišče prve stopnje toženi stranki nagrado za narok z dne 13. 10. 2011 po tar. št. 3102 ZOdvT moralo priznati, saj gre za nov narok v ponovljenem postopku. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sklep v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožeči stranki v plačilo naloži tudi stroške naroka z dne 13. 10. 2011 v znesku 147,60 EUR z 20 % DDV, skupaj torej še 177,12 EUR, v plačilo pa naj ji naloži tudi priglašene stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Druga tožena stranka utemeljeno izpodbija višino njej priznanih potrebnih pravdnih stroškov.

Kot izhaja iz obrazložitve stroškovne odločitve v izpodbijanem sklepu, sodišče prve stopnje (drugi) toženki od priglašenih stroškov po stroškovniku ni priznalo nagrade za ponoven postopek in nagrade za narok 13. 10. 2011, pri čemer se je sklicevalo na 4. točko opombe št. 3 tretjega dela odvetniške tarife kot sestavnega dela ZOdvT (Ur. list RS, št. 67/2008, 35/2009). Pritožnica soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje glede nepriznanja nagrade za postopek v ponovljenem postopku, izpodbija pa nepriznanje nagrade za narok za glavno obravnavo z dne 13. 10. 2011, ki je bil opravljen v ponovljenem postopku, po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji (primerjaj listovna št. 86 do 88 spisa) in pred umikom tožbe tožeče stranke z dne 20. 6. 2012 (primerjaj listovna št. 127 spisa).

Pritrditi je pritožnici, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in odvetniške tarife (v nadaljevanju Tarife), ki je po členu 3/2 ZOdvT njen sestavni del, ko drugi toženi stranki ni priznalo odvetniških stroškov za narok 13. 10. 2011, opravljen v ponovljenem postopku, po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

točka opombe št. 3 tretjega dela Tarife, ki določa, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, se nanaša le na vštevanje nagrade za postopek, ne govori pa tudi o vštevanju nagrade za narok v ponovljenem postopku. Po prvem odstavku 14. člena ZOdvT nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku 14. člena ZOdvT pa je določeno, da odvetnik lahko prejme nagrado v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. 19. člen ZOdvT pa določa, da če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo.

Ob navedenem in ob tem, ko opomba št. 3 k tretjemu delu Tarife v točki 4 izrecno določa za ponovljen postopek pred sodiščem prve stopnje le vštevanje nagrade za postopek, je ob navedenih določbah drugega odstavka 14. člena in 19. člena ZOdvT drugi toženi stranki priznati tudi odvetniške stroške za en narok v ponovljenem postopku. Za tako razlago govori tudi namen zakonodajalca, ki je v obrazložitvi Predloga zakona o odvetniški tarifi k členu 14 navedel med drugim tudi, da če se zadeva v okviru pravnih sredstev vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem vračuna v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, to pa ne velja za nagrado za narok, kot smiselno izhaja iz četrtega odstavka opombe št. 3 v tretjem delu Tarife, takšen namen zakonodajalca pa je razbrati tudi iz obrazložitve k opombi št. 3 Tarife.(1) Takšno stališče pa je zaslediti tudi v sodni praksi (primerjaj sklep VSL II Cp 2105/2012 z dne 10. 10. 2012).

Ob obrazloženem je tako ob pravilni uporabi materialnega prava priznati drugi toženi stranki še nagrado za en narok v ponovljenem postopku, ki ob vrednosti spornega predmeta 2.768,46 EUR in ob upoštevanju tar. št. 3102 ter količnikom 1,2 znaša 147,60 EUR, z 20 % DDV (tar. št. 6007) pa 177,12 EUR.

Tako je bilo pritožbi druge tožene stranke ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani stroškovni odločitvi v točki II izreka glede višine stroškov spremeniti tako, da je bilo znesek stroškov iz 1.054,34 EUR povišati na 1.231,46 EUR (člen 365 točka 3 ZPP).

Pritožnica je bila s pritožbo uspešna, zato ji mora tožeča stranka povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP). Ti pa predstavljajo stroške pritožbenega postopka po tar. št. 3220 v višini 50,00 EUR, 10,00 EUR materialnih stroškov stranke po tar. št. 6002 in 20 % DDV po tar. št. 6007, kar skupaj predstavlja 72,00 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj Poročevalec DZ, št. 28/2008, stran 61 in stran 81.