Jedro

Ker je tožnik predhodno uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu in zahteval priznanje pravic od delodajalca, kar je bilo kasneje predmet pravdnega postopka, ni bilo pravne podlage za zavrženje tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo in tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka v višini 336,60 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnik in navaja, da je s tožbo terjal od tožene stranke prijavo v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja od 1. 5. 2016 do 28. 12. 2018 in za isto obdobje priznanje pravice do zavarovalne dobe s povečanjem 12/16 in sklenitev pogodbe s Kapitalsko družbo o financiranju pokojninskega načrta po prispevni stopnji 9,25 % bruto plače tožnika. Tožnik v pritožbi navaja, da je nesporno, da ni izkoristil pravnih sredstev zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 4. 2016, vendar pa to dejstvo samo po sebi ne pomeni, da tožnik v sodnem postopku ne more več doseči pravice, ki mu pripada po zakonu. Sploh ker je tožena stranka tožniku nezakonito ukinila njegovo zakonsko pravico. Sodišče se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje na 100.a člen Zakona o obrambi, skladno s katerim o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja delavcev na obrambnem področju odloča na prvi stopnji minister, zoper odločitev pa ima delavec pravico vložiti ugovor, če ni z zakonom predvidena službena pot. Sodišče prve stopnje je prezrlo dejstvo, da je tožnik dne 20. 7. 2018 vložil zahtevo za varstvo pravic, s katero je od tožene stranke zahteval nadaljevanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje od 1. 5. 2016 dalje. Ker tožena stranka na vloženo zahtevo ni odgovorila, je tožnik v zakonskem roku vložil predmetno tožbo. Zahteva za varstvo pravic iz delovnega razmerja po 100.a členu ZObr je institut, s katerim delavec od delodajalca, ki s svojim ravnanjem krši pogodbene obveznosti, zahteva izpolnjevanje obveznosti oziroma odpravo kršitev. Ker je tožnik sprožil postopek predhodnega pravnega varstva pri delodajalcu in zahteval priznanje pravice od delodajalca, ki je bila kasneje predmet pravdnega postopka, ni bilo pravne podlage za zavrženje tožbe. Časovni učinek odločbe tožene stranke z dne 19. 4. 2016 glede na njeno vsebino, ko je tožena stranka odločila, da s 1. 6. 2016 preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje, ni in po prepričanju tožnika niti ne more biti trajen. Takšno stališče nasprotuje smislu in namenu pravnega varstva po drugem odstavku 100.a člena ZObr. Tožbeni zahtevek ni dajatveni zahtevek, spor se dejansko nanaša na priznanje pravic iz delovnega razmerja, za kar bi bilo potrebno uporabiti 3. alinejo 1.b) točke tar. št. 15 Odvetniške tarife, torej 300 točk in ne 500 točk, kot jih je sodišče priznalo toženi stranki za odgovor na tožbo. In četudi bi se stroški odmerili glede na vrednost spornega predmeta, je potrebno ugotoviti, da je glede na popravo tožbe vrednost spornega predmeta znašala 10.400,00 EUR, kar je ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR enako 17.333,33 točk po tarifni št. 18/1 OT. Slednje pa pomeni, da lahko znašajo stroški odgovora na tožbo kvečjemu 400 točk in ne 500 točk, kot je toženi stranki priznalo sodišče prve stopnje. Prav tako bi sodišče toženi stranki za predlog z dne 21. 5. 2019 priznalo stroške kvečjemu po tarifni št. 39/4 OT, torej 20 točk in ne 50 točk. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da sodišče njegovi pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Z odločbo z dne 30. 12. 2013 je tožena stranka tožniku priznala pravico do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja 12/16 po prispevni stopnji 9,25 % bruto plače tožnika. Tožena stranka je tožniku plačevala prispevke za poklicno zavarovanje do vključno 3. 4. 2016, s 1. 5. 2016 pa je tožniku prenehala plačevati prispevke. Tožnik je navajal, da mu je tožena stranka prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje zgolj na podlagi obvestila KAD z dne 8. 1. 2015, ki pa po njegovem mnenju ni uradni dokument, zato nima formalnih posledic. Tožbeni zahtevek tožnika glasi na prijavo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, priznanje pravice do zavarovalne dobe s povečanjem 12/16 in sklenitev pogodbe s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 1. 5. 2016 do 28. 12. 2018 po prispevni stopnji 9,25 % od bruto plače. 6. Tožena stranka je tožniku vročila odločbo z dne 19. 4. 2016, iz katere izhaja, da bo tožniku, od vključno 1. 5. 2016 dalje, prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Odločbo je tožniku vročila dne 7. 2. 2017, tožnik pa v roku 15 dni od dneva, ko je odločbo prejel, zoper odločbo ni vložil ugovora, kar je bilo med strankama nesporno. Pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe, na podlagi katere je tožena stranka tožniku prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, je predstavljal deseti odstavek 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.), ki določa, da lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje za zavarovanca - člana, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje sicer obrazložilo, da pri vključitvi tožnika v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ne gre za čisto denarno terjatev, za katero bi skladno s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami) bilo dopustno neposredno sodno varstvo, zato je predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo.

8. Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami; ZObr) v drugem odstavku 100.a člena (uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja) določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Zahtevo vloži delavec pri ministru oziroma pooblaščeni osebi. Skladno z določbo 8. odstavka 100.a člena ZObr delavec, ki ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60. dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. 9. Glede na navedeno pa pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri sprejemu svoje odločitve prezrlo dejstvo, da je tožnik dne 20. 7. 2018 vložil zahtevo za varstvo pravic, s katero je od tožene stranke zahteval nadaljevanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje za čas od 1. 5. 2016 do 28. 12. 2018. Ker tožena stranka na vloženo zahtevo za varstvo pravic ni odgovorila, je tožnik v zakonskem roku vložil predmetno tožbo. Predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu je procesna predpostavka za sodno varstvo, ki izhaja iz določbe tretjega odstavka 100.a člena ZObr. Tak postopek predhodnega varstva pri delodajalcu pa je z ozirom na prvi odstavek 88. člena ZObr predviden tudi v 24., 25. in 29. členu ZJU, ki predhoden postopek pri delodajalcu določa kot posebno procesno predpostavko za sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Če ta procesna predpostavka ni podana, se tožba zavrže. Ker je tožnik predhodno uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu (dne 20. 7. 2017) in zahteval priznanje pravic od delodajalca, kar je bilo kasneje predmet pravdnega postopka, ni bilo pravne podlage za zavrženje tožbe. Sodišče bi zato moralo vsebinsko odločati o zahtevku tožnika, vsaj za čas od vložitve zahteve za varstvo pravic dalje (VDSS sodba in sklep Pdp 574/2012). Ker je tožbo zavrglo je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Pri ponovni odmeri stroškov naj sodišče upošteva pritožbene trditve tožnika v zvezi z odmero stroškov.