Jedro

Po 2. odstavku 32. člena ZDen se upravičencu vrnejo zazidana stavbna zemljišča le, če na njih stoji upravičenčev trajen objekt. Zato v takih primerih ni pomembno, kot kaj je zemljišče opredeljeno v planskih in prostorskih izvedbenih aktih in tudi ne, ali so objekti v lasti tretjih oseb zgrajeni na podlagi predpisanih dovoljenj ali brez njih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.10.2001, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote N.G. z dne 31.8.2001. S to odločbo je prvostopni organ upravičencu B.M. vrnil del parc. št. 700 v izmeri 159 m2, del parc. št. 701 v izmeri 36 m2 in del parc. št. 702 v izmeri 126 m2, vse pašnik, k.o. O.s. v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v višini 229,95 DEM (1. točka izreka); določil skrbnika za posebni primer (2. točka izreka); naložil zavezanki za plačilo odškodnine, da mora obveznice vročiti skrbnici za posebni primer v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi. Glede na podatke iz upravnih spisov se je strinjalo z ugotovitvijo, da so podržavljena zemljišča po stanju ob vračanju pozidana (to izhaja tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska z.k. vl. št. 752 k.o. O.s.). Ker gre za pozidano stavbno zemljišče, na njem stojijo objekti, ki niso v lasti upravičenca, takega zemljišča po določbah 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče vrniti v naravi, pač pa se upravičencu izplača ustrezna odškodnina v obliki obveznic SOD.

Glede ostalega pa se je prvostopno sodišče sklicevalo na obrazložitev odločbe tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS).

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledične kršitve materialnega prava ter predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi. Meni, da se mora za uporabo določbe 32. člena ZDen pridobiti podatke o razvrstitvi zemljišč v prostorskem delu družbenega plana občine v času nastopa moratorija na razpolaganje z družbenim premoženjem dne 24.6.1990 oziroma najkasneje na dan uveljavitve ZDen, to je 7.12.1992, ter upravna dovoljenja, iz katerih izhaja, da so bili objekti na zemljiščih, ki so predmet vračanja, zgrajeni na podlagi dokončnih in pravnomočnih upravnih dovoljenj. Tega pa upravni organ prve stopnje ni raziskal. Če je bila po navedenih datumih v družbenem planu narejena sprememba iz kmetijskega v stavbno zemljišče, je bilo to nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. Opozarja tudi na določbe 1. člena Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984, ki je določal, kaj je stavbno zemljišče. Poleg tega tudi sedanji imetnik teh zemljišč ni predložil dokazil o obstoju predpisanih upravnih dovoljenj za izgradnjo domnevnih objektov na teh zemljiščih, čeprav je dokazno breme na njegovi strani. Glede na to je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in na tako nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je bil v obravnavanem primeru napačno uporabljen materialni zakon. V preostalem delu se sklicuje na svoje dosedanje navedbe.

Zatrjuje, da na zemljiščih, ki so predmet vračanja, v času moratorija oziroma ob uveljavitvi ZDen niso stali objekti trajne narave. Tedaj je bilo to zemljišče poraščeno, vojaški objekt je bil zapuščen, drugi provizoriji in naprave pa preraščeni z grmičevjem in neprepoznavni.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot je tožnici pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, za vračilo pozidanih zemljišč v postopku denacionalizacije ni pomembna planska opredelitev teh zemljišč, temveč dejansko stanje na zemljiščih. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen se zazidana stavbna zemljišča vračajo upravičencu le, če na njih stoji objekt v lasti upravičenca. Da bi na obravnavanih zemljiščih stal objekt v lasti upravičenca, tožnica niti ne zatrjuje. Iz izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke, kar potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, pa izhaja, da je na spornih zemljiščih zgrajen objekt, ki ni v lasti upravičenca. Tej ugotovitvi ne nasprotuje niti tožnica. Zato so tudi po presoji pritožbenega sodišča podane ovire za vračilo obravnavanih zemljišč v naravi, kot jih določa 2. odstavek 32. člena ZDen.

Za odločitev v tej stvari tudi ni pomembno, ali so navedeni objekti zgrajeni na podlagi predpisanih dovoljenj, ali brez teh dovoljenj. V denacionalizacijskem postopku se namreč za zazidano stavbno zemljišče šteje pozidano zemljišče, ne glede na to, ali je objekt zgrajen z dovoljenjem ali brez njega, ker to ni stvar tega postopka. Tako je vrhovno sodišče odločilo že v več primerih (kot na primer tudi v zadevi U 1071/95-6 z dne 4.9.1997).

Ker za odločitev v tej stvari po presoji pritožbenega sodišča ni pomembno, kakšna je razvrstitev obravnavanih zemljišč v družbenem planu, kdaj so bili objekti zgrajeni, ali so bili zgrajeni na podlagi predpisanih dovoljenj in tudi ni pomembna definicija stavbnih zemljišč po Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1984, je po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje v obravnavanem primeru pravilno in popolno ugotovljeno in je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Iz upravnih in sodnih spisov ni razvidno, da bi bil izdan sklep o prekinitvi denacionalizacijskega postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja glede morebitne ničnosti razpolaganja z obravnavanimi zemljišči v smislu 88. člena ZDen. Zato pritožbeno sodišče meni, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje o denacionalizaciji, kljub tožničinim pavšalnim zatrjevanjem, da je bilo razpolaganje s temi zemljišči nično.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.