Jedro

Z izpodbijanim sklepom je uradni veterinar naložil tožniku kot izvajalcu nalog zatočišča plačilo stroškov odvoza, zdravstvene oskrbe in hospitalizacije ranjene prostoživeče živali. Za naložitev navedene obveznosti pa veterinarski inšpektor ni imel podlage v ustreznem predpisu, zato pri tem ne gre za odločanje v upravni stvari.

Izrek

Sklep Veterinarske uprave Republike Slovenije, Območnega urada Maribor, št. 06172-1217/2010-26 z dne 23. 11. 2010 se izreče za ničnega.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Veterinarska uprava Republike Slovenije, Območni urad Maribor, tožniku naložila, da mora stroške odvoza, zdravstvene oskrbe in hospitalizacije živali, ki so nastali v noči iz 18. 5. 2009 na 19. 5. 2009, v višini 369,43 EUR poravnati na račun Veterinarske bolnice A. v roku 8 dni od vročitve sklepa. V obrazložitvi sklepa uradni veterinar Veterinarske uprave Republike Slovenije pojasnjuje, da ga je dne 18. 5. 2009 okoli 22. 20 ure Center za obveščanje obvestil, da se na starem dravskem mostu v Mariboru nahaja po vsej verjetnosti poškodovan labod. Ker je bila veterinarska ambulanta tožnika takrat nedosegljiva, je uradni veterinar zaradi urgentnosti primera z ustno odločbo naložil dežurnemu veterinarju Veterinarske bolnice A., da poskrbi za ranjeno žival. Labod je bil odpeljan, zdravstveno oskrbljen in stacioniran pri Veterinarski bolnici A. do naslednjega dne, ko je žival okoli 18.30 prevzel tožnik, ki je ob tem tudi delno poravnal nastale stroške. Dne 11. 6. 2009 je bila izdana odločba št. 06172-1217/2009-4, ki je bila vročena tožniku in je dne 22. 6. 2009 postala pravnomočna. Po ugotovitvi uradnega veterinarja je ambulanta tožnika pogodbeno vezana na organ v sestavi Ministrstva Republike Slovenije za okolje in prostor, Agencijo Republike Slovenije za okolje, za izvajanje obveznosti zatočišča po Uredbi o zatočišču za živali prostoživečih vrst. V izreku odločbe z dne 11. 6. 2009 je bilo odločeno, da gredo vsi stroški, nastali v zvezi z odrejenim ukrepom v breme Ministrstva za okolje in prostor, na katerega je vezana veterinarska ambulanta tožnika. Na tej podlagi je bil dne 14. 7. 2010 izdan sklep, s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo nastalih stroškov, zoper katerega pa se je tožnik pritožil. Ministrstvo je njegovi pritožbi ugodilo in sklep odpravilo z obrazložitvijo, da tožnik pred izdajo sklepa ni bil seznanjen s cenikom veterinarskih storitev Veterinarske bolnice A. na dan intervencije in s specifikacijo stroškov. Uradni veterinar je zato v ponovljenem postopku z dopisom tožniku dostavil cenik Veterinarske bolnice A., veljaven na dan intervencije, s poročilom veterinarske bolnice o intervenciji, tožnik pa je bil ob tem še pozvan, naj se o navedenem izjasni. V odgovoru je tožnik navedel, da ni zavezanec za plačilo računa. Uradni veterinar je nato na podlagi izstavljenega računa Veterinarske bolnice A. izdal izpodbijani sklep, s katerim je tožniku naložil plačilo stroškov, ki so nastali pri odvozu, zdravstveni oskrbi, hospitalizaciji živali pri Veterinarski bolnici A. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano Republike Slovenije št. 34409-92/2010/2 z dne 8. 3. 2011 kot neutemeljena zavrnjena.

V tožbi tožnik izpodbijani odločitvi nasprotuje ter navaja, da je izpodbijani sklep ničen, saj je bilo z njim odločeno o zadevi iz pristojnosti sodišča. Za izdajo sklepa, s katerim je uradni veterinar tožniku naložil v plačilo znesek, ki izhaja iz računa oziroma verodostojne listine drugega pravnega subjekta, namreč upravni organ ni imel pravne podlage v veljavnih predpisih. Izpodbijani sklep je izdan v interesu Veterinarske bolnice A. in ne v javnem interesu, v katerem inšpektor deluje. Glede na obrazloženo je po 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sklep po mnenju tožnika ničen, saj je bil izdan v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti oziroma o stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Tožniku v postopku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o okoliščinah, pomembnih za odločitev, to je o obstoju terjatve, ki po mnenju tožnika ne obstaja, tožniku pa se zdi sporna tudi višina stroškov oskrbe živali. Tožnik zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep izreče za ničnega, podrejeno pa predlaga, da sodišče sklep odpravi ter vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, navedene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Izpodbijani akt je po presoji sodišča ničen.

S sklepom, ki ga tožnik izpodbija v upravnem sporu, je upravni organ tožniku naložil, naj Veterinarski bolnici A. v roku, določenem v sklepu, plača stroške odvoza in zdravstvene oskrbe živali, ki so nastali z izvršitvijo odredbe uradnega veterinarja. Za izdajo takšnega sklepa pa upravni organ v upravnem postopku po ugotovitvi sodišča ni pristojen.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se upravni organ sklicuje na pravnomočno odločbo št. 06172-1217/2009-4 z dne 11. 6. 2009, s katero je ob uporabi določb Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) Veterinarski bolnici A. odredil, naj oskrbi najdenega in poškodovanega laboda, v izreku odločbe pa je navedel, da bo o višini nastalih stroškov odločeno kasneje s posebnih aktom. O ugotovljenih stroških je upravni organ odločil z izpodbijanim sklepom.

Določbe ZZZiv, na podlagi katerih je veterinar Veterinarski bolnici A. naložil zdravstveno oskrbo laboda, določajo pooblastila uradnega veterinarja v primeru poškodovanih ali bolnih zapuščenih živali, ki po definiciji predstavljajo najdene, oddane ali odvzete hišne živali (18. točka 5. člena ZZZiv). Zakon nalaga veterinarju dolžnost, da tem živalim zagotovi potrebno nujno veterinarsko pomoč, nastale stroške oskrbe pa veterinarski inšpektor naloži skrbniku, zavetišču ali občini, če ni zagotovila zavetišča (32. člen ZZZiv in 12. alineja 43. člena ZZZiv). Med zapuščene hišne živali (4. točka 5. člena ZZZiv) pa po ugotovitvi sodišča ne sodi labod, ki se uvršča med prostoživeče živali, za katere veljajo določbe Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON).

Za izrek inšpekcijskih ukrepov in za odreditev obveznosti mora imeti inšpektor v zakonu izrecno pooblastilo. Splošna pooblastila veterinarskega inšpektorja in ukrepe, ki jih lahko izreče, določata Zakon o inšpekcijskem nadzoru in Zakon o veterinarskih merilih skladnosti, podrobnejša pooblastila inšpektorjev pa določajo področni zakoni (npr. ZZZiv, ZON). Tožena stranka se v svoji odločbi, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo, sklicuje na različne predpise, ki se nanašajo na prostoživeče živalske vrste (ZZZiv, ZON, Zakon o divjadi in lovstvu), ki po njenem mnenju omogočajo inšpektorju, da poskrbi za ranjeno divjo žival, tako da odredi njeno oskrbo.

Pravila varstva prostoživečih živali podrobneje ureja Uredba o zatočišču za živali prosto živečih vrst (v nadaljevanju Uredba). Ta določa, da je zatočišče prostor, namenjen za začasno oskrbo oziroma zdravljenje bolnih ali ranjenih živali, zapuščenih mladičev, ki sami še niso sposobni preživeti v naravi, ter živali, ki so bile odvzete imetniku zaradi protipravnega zadrževanja v ujetništvu, nedovoljene trgovine, izvoza, uvoza ali zaradi drugih z zakonom določenih razlogov. Naloge zavetišča izvaja fizična ali pravna oseba na podlagi pogodbe o izvajanju nalog zavetišča. V zvezi s financiranjem Uredba določa, da se stroški prevoza in izvajanja nalog zatočišča krijejo iz proračunskih sredstev pristojnega ministrstva. Glede nadzora pa Uredba določa, da nadzor opravljajo inšpektorji pristojni za ohranjanje narave; veterinarski inšpektorji v okviru nadzora, ki so ga dolžni opravljati na podlagi zakona, ki ureja zaščito živali in veterinarstvo; inšpektorji pristojni za lovstvo in ribištvo pa v okviru nadzora, ki so ga dolžni opravljati na podlagi zakonov, ki urejajo lovstvo in ribištvo.

Z izpodbijanim sklepom je uradni veterinar naložil tožniku kot izvajalcu nalog zatočišča plačilo stroškov odvoza, zdravstvene oskrbe in hospitalizacije ranjenega laboda in sicer v korist in na račun Veterinarske bolnice A. Za naložitev navedene obveznosti v plačilo tožniku pa po presoji sodišča veterinarski inšpektor ni imel podlage v ustreznem predpisu, zato pri tem ne gre za odločanje v upravni stvari. Za upravno zadevo namreč gre v primeru odločanja o pravici ali obveznosti, ki jo ureja upravno pravo. Med upravne zadeve pa ne spada odločanje o sporih, ki se tičejo obligacijskopravnih ali drugih civilnopravnih razmerij. V primeru, da je obveznost tožnika zaradi plačila stroškov veterinarske oskrbe prostoživečih živali določena v koncesijski pogodbi, ki jo je sklenil z Ministrstvom za okolje in prostor, gre torej za pogodbeno, civilnopravno razmerje. V sporih iz teh razmerij pa je pristojno odločati civilnopravno sodišče. Po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pazi na ničnost upravnih aktov sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). Ker je glede na obrazloženo izpodbijani sklep izdal upravni organ v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti, oziroma ker o stvari ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP), je upravno sodišče sklep na podlagi 68. člena ZUS-1 izreklo za ničnega.

Z ugotovitvijo ničnosti izpodbijanega akta, so odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so iz izpodbijanega sklepa nastale.

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep izreklo za ničnega, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka (tretji odstavek 25. člena ZUS-1) skladno z določili Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da se tožeči stranki v primeru, ko je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Skupaj z 20 % DDV tako tožniku pripada povračilo stroškov postopka v znesku 420,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.