Jedro

Izpodbijana odločba je bila izdana v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2009, v katerem je prvostopenjski organ tožnika po presoji sodišča seznanil z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, prav tako mu je bila dana možnost, da se o vsem izjavi in predloži vse dokaze, ki lahko vplivajo na odločitev. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ postopal po napotilih pritožbenega organa in da je tožnik v postopku sodeloval. Tožnik pa tudi v obnovljenem postopku ni dokazal, da je sredstva, kot so ugotovljena v DIN pri pravni osebi, porabil za namene izplačila dnevnic bosanskim delavcem oz. da je povračilo stroškov dejansko izplačal posameznim delavcem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) v ponovnem postopku tožniku odmerila dohodnino za leto 2009 v znesku 144.967,48 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 89.535,09 EUR znaša 55.432,39 EUR za doplačilo. Tožnik je po odpravljeni odločbi 09-36226-0 z dne 28. 6. 2013 doplačal dohodnino po datumih in v zneskih, kot so navedeni, po tej odločbi mora doplačati še 36.480,95 EUR. Odpravljena odločba z dne 28. 6. 2013 se nadomesti s to odločbo. Po poteku roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tožniku z odločbo DT 09-36226-0 z dne 28. 6. 2013 ponovno odmerjena dohodnina za leto 2009 v višini 67.507,71 EUR. V osnovo je davčni organ vključil tudi preostale druge dohodke v višini 167.898,00 EUR. Navedeno odločbo je Ministrstvo za finance 11.7. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ tožnika pozval, da se izreče glede navedb iz DIN pri pravni osebi A. d.o.o., kjer je bil tožnik edini lastnik in direktor, da je v letu 2009 iz naslova drugih dohodkov prejel dohodek v višini 356.824,32 EUR. Tožnik je v podal izjavo o dejstvih in okoliščinah (stran 5 in 6 obrazložitve izpodbijane odločbe), kjer prvenstveno navaja, da je davčni organ zamudil rok za obnovo postopka za odmero dohodnine za leto 2009, podredno pa opozarja na nepravilnosti glede višine, vrste in načina obdavčitve dodatnega dohodka tožnika. Tožnik ugovarja opredelitvi vrsti dohodka. Po mnenju tožnika ne za druge dohodke, temveč gre za dohodke iz kapitala, ker je direktor hkrati tudi edini družbenik družbe A. d.o.o. Navaja, da je davčni organ Bosne in Hercegovine v DIN pri družbi B. d.o.o. nesporno ugotovil, da so posamezniki prejeli celoten znesek, ki je bil zaračunan družbi A. d.o.o. ter je iz tega vidika očitno, da tožnik tega zneska ni mogel zadržati za sebe in tako ne predstavlja njegovega dohodka in ne more biti obdavčen v Sloveniji.

3. Davčni organ se je opredelil do navedb tožnika v zvezi z rokom za obnovo postopka. Glede višine, vrste in načina obdavčitve spornega dohodka pa se sklicuje na opredelitve, ki so jih v svojih odločitvah podali tako pritožbeni organ kot tudi Upravno in Vrhovno sodišče RS. Tožniku je bila večkrat dana možnost, da predloži verodostojne dokaze, tako v obnovi postopka odmere dohodnine, kot tudi v ponovnem postopku odmere dohodnine za leto 2009, kakor tudi v DIN pri družbi A. d.o.o. Tožniku je bil v ponovnem postopku odmere dohodnine za leto 2009 upoštevan tudi dohodek, ugotovljen v DIN pri družbi A. d.o.o. pod VIR 6300 - Preostali drugi dohodki, v znesku 356.824,32 EUR, pri katerem je bila priznana plačana akontacija dohodnine v znesku 89.206,08 EUR.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja, za kar pojasnjuje svoje razloge. Z izdajo zapisnika 23. 12. 2010 je začel teči subjektivni rok iz 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za uvedbo obnove postopka, ki je bila glede na to, da je bil sklep o uvedbi obnove naslovniku odpremljen 23. 6. 2011, uvedena pravočasno. Tudi ne gre za zastaranje po 125. členu ZDavP-2, ki ga citira. Navaja 276. člen in 126. člen ZDavP-2.1 2 Dne 31. oktobra 2010 je začel teči petletni zastaralni rok, ki bi v primeru, da odločba ne bi bila izdana, potekel 31. 10. 2015. odločba pa je bila izdana in tožniku vročena znotraj tega roka. Desetletni absolutni rok tudi še ni potekel. 5. Sklep o dovolitvi obnove postopka pomeni predhoden postopek meritorne odločbe o stvari. Pritožbeni organ ugotavlja, da gre za isto dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v DIN pri pravni osebi A. d.o.o., kjer je bilo ugotovljeno, da je tožnik iz računa pravne osebe kot pooblaščena oseba celo leto dvigoval gotovino, ni pa uspel dokazati, da bi sredstva pravne osebe porabil za namene poslovanja družbe, torej za izplačilo plač bosanskim delavcem, kar bi z davčnega vidika pomenilo, da za dvig gotovine ni prejel obdavčljivih dohodkov. DIN je davčni organ predhodno opravil pri pravni osebi A. d.o.o., katere direktor in posledično odgovorna oseba v letu 2009 je tožnik. Ugotovljeno je bilo, da je direktor - tožnik iz računa pravne osebe v letu 2009 dvigoval gotovino. Namen izplačil pa je nakazoval na to, da naj bi bila denarna sredstva porabljena za izplačilo dnevnih bosanskih delavcev. Računi, ki jih je povezana bosanska družba izstavila za povračilo dnevnic delavcev, ki so v letu 2009 delali v Sloveniji, so bili v postopku DIN spoznani kot sporni, saj družba A. d.o.o. teh računov ni plačevala izdajatelju računa (bosanski družbi), ampak je tožnik - direktor družbe iz računa pravne osebe dvignil gotovino in jo po njegovi izjavi izročil v roke delavcem. Knjigovodske listine slednjega niso izkazovale. Računi, ki jih je izstavila bosanska družba za povračilo dnevnic, tudi nimajo podlage v sklenjeni pogodbi, kar je potrdilo Upravno sodišče RS (I U 673/2012-7 z dne 9. 4. 2013) in Vrhovno sodišče RS. Ker pravna oseba ni vodila blagajniške knjige, iz katere bi bil razviden promet gotovine, blagajniški izdatki in prejemki niso podpisani, v glavni knjigi ni izkazana oddaja gotovine tujim delavcem, niti ni dokazil o dejanskih prejemkih, je šlo v danem primeru za dvig gotovine iz poslovnega računa pravne osebe s strani tožnika, za katere v postopku ni bilo dokazano, da so bili uporabljeni za poslovne namene. Prvostopenjski organ je višino dohodka iz zaposlitve, ki naj bi ga prejemali posamezni tuji delavci ocenil, razliko med izplačano gotovino tožniku in ocenjenimi prejemki delavcev v gotovini pa predstavlja druge dohodke direktorja, od katerih je bilo potrebno obračunati akontacijo dohodnine.

6. Tožnik tudi v tem postopku zatrjuje, da je sredstva iz računa pravne osebe dvignil z namenom izplačila dnevnic delavcem, izplačilo dnevnic pa dokazuje s prevodom Sklepa o plačilu ugotovljenih davčnih obveznosti, izdanega s strani davčnega organa Bosne in Hercegovine povezani bosanski družbi B. Po mnenju pritožbenega organa tožnik izplačil dnevnic po potnih nalogih, ki naj bi jih priznaval direktor, v tem postopku ne more dokazovati z naknadno sestavljenim Sklepom o plačilu ugotovljenih davčnih obveznosti pri povezani pravni osebi, ki ga je sestavil tuj davčni organ, saj ugotovitev iz leta 2012 ne morejo spremeniti. Dokazno breme pa je na strani zavezanca, ki mora za svoje navedbe in trditve predložiti dokaze. Taki dokazi v postopku DIN pri pravni osebi niso bili predloženi, navedenih ugotovitev pa ne spremeni niti naknadno izdani sklep. Drugih dokazil tožnik ne predlaga. Toženka zavrača tudi tožnikove ugovore glede opredelitve spornih dohodkov kot drugih dohodkov po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, pri čemer se sklicuje na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS (I U 673/2012). Pritožbeni organ navaja, da ker pritožnik ni dokazal, da so bila sredstva, ki jih je iz računa pravne osebe nesporno dvignil, porabljena za namene poslovanja pravne osebe, torej za izplačilo dnevnic, je odločitev, da gre za dohodek fizične osebe, ki je obdavčen z dohodnino, pravilna. Toženka navaja 15. člen, 6. točko 18. člena, 57. člen in 58. člen ZDavP-2. 7. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Finančni organ mu je v zadevi odmere obnove postopka dohodnine za leto 2009 izročil sklep o obnovi po poteku zastaralnega roka iz 89. člena ZDavP-2, saj je od dneva, ko je izvedel za relevantna nova dejstva do dneva vročitve sklepa minilo več kot šest mesecev, za kar navaja razloge.

8. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da je šlo pri plačilu tujim delavcem za fiktivne račune za dnevnice in posledično za druge dohodke tožnika, kar je v postopku dokazal z odločitvijo davčnega organa iz Bosne in Hercegovine, ki je na ravni povezane družbe ta izplačila dodatno obdavčil kot prihodke fizičnih oseb delavcev, katerim so bile dnevnice dejansko izplačane. Tožnik pojasnjuje, da je vsa sredstva iz računa družbe A. d.o.o. dvignil z izključnim namenom izplačila dnevnic delavcem in da je ta sredstva tudi v celoti porabil za ta namen. Davčni organ BIH je že inšpiciral tudi poslovanje povezane bosanske družbe B. d.o.o. in pri tem ugotovil, da so bili zneski dnevnic zaposlenim na tej družbi dejansko izplačani, kar izhaja tudi iz Sklepa o plačilu ugotovljenih davčnih obveznosti, ki ga je tožnik priložil pritožbi. Očitno je, da tožnik tega zneska ni mogel zadržati zase. Zato ga ni mogoče obravnavati kot njegov osebni dohodek. S tem bi bil ta isti znesek dvakrat obdavčen, kar je v nasprotju s pravili, ki jih določa Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka. Tožnik navaja, da se organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni izrekel, na podlagi česa je prišel do zaključka, da znesek, ki naj bi ga tožnik prejel, definira kot drugi dohodek. Dejstvo, da so se o tem že opredelili toženka, Upravno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS za konkretni primer ne more biti relevantno, saj slednja nista odločala o tožniku, ampak o pravni osebi družbi A. d.o.o.. Tožnik ni bil stranka tega postopka, zato tudi ni mogel dati pripomb na obravnavo zneska kot drugega dohodka. Kolikor ima finančni organ pri odločanju namen upoštevati druge postopke, bi bil po mnenju tožnika edini smiselni postopek, ki bi ga bilo treba upoštevati, postopek, ki ga je vodil davčni organ Bosne in Hercegovine. Prvostopenjski organ se ne opredeli, zakaj znesek definira kot drugi dohodek. Iz nobene od odločb se ne more razbrati, zakaj davčni organ znesek obravnava na takšen način. Posledično se tožnik ni mogel uspešno pritožiti zoper te navedbe niti argumentov ne more učinkovito uporabiti v tožbi, saj ni seznanjen po kakšnem ključu je finančni organ prišel do takšne ugotovitve. Dohodki po 105. členu ZDoh-2 se ne morejo šteti kot drugi dohodki tudi zaradi dejstva, da je tožnik poslovodna oseba in edini družbenik družbe A. d.o.o. Ti dohodki se lahko opredelijo zgolj kot dohodek iz kapitala oziroma kot prikrito izplačilo dobička. Tožnik navaja določbe 80. člena, 90. člena in 91. člen ZDoh-2 in 74. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO-2), ki jih citira. Glede na to se sredstva, ki naj bi jih prejel tožnik, lahko kvečjemu štejejo za prikrito izplačilo dobička, nikakor pa ne za drug dohodek. Tožnik je namreč 100 % lastnik družbe, s čimer izpolnjuje pogoj 25% lastništva oziroma upravljanja ali nadzora izplačevalca dohodka, ki je predpisan v 74. členu ZDDPO-2. Za prikrito izplačilo dobička se po tem členu šteje vsako nadomestilo, ki ga izplačevalec zagotovi omenjeni osebi, vključno z odpustom dolga. Navaja drugi odstavek 21. člena ZDoh-2, ki ga citira in sodbo Upravnega sodišča RS I U 1629/2012.3 V dvomu mora finančni organ odločiti v korist zavezanca za davek. Navaja sodbe Upravnega sodišča RS I U 629/2012, I U 849/2009 in I U 19/2009. Sklicuje se tudi na pojasnilo DURS v zvezi z odpisom dolga z dne 18. 11. 2005, kot ga navaja. Navaja 6. člen ZDavP-2. Namen zakona je, da dohodke družbenika, tako tiste, ki temeljijo na sklepu o izplačilu udeležbe v dobičku, kot tudi vse ostale, ne glede na njihovo pravno formo, obravnava kot dividende. Tožnik navaja 14. člen Ustave RS, ki zagotavlja splošno enakost pred zakonom ter odločbi Ustavnega sodišča U-I-147/12 in U-I-186/12, U-I-175/11-12. 9. Kolikor bi bilo stališče davčnega organa pravilno, bi družba do družbenika morala vzpostaviti terjatev, po vzpostavitvi le-te pa bi jo družbenik lahko pobotal z zahtevkom sklepom za izplačilo dividend ali zmanjšanjem kapitala družbe. Davčni organ bi moral pri izbiri ukrepov izbrati tistega, ki je za zavezanca ugodnejši. Tožnik opozarja tudi na prepoved "reformatio in peius". Izpodbijana odločba je za tožnika slabša in manj ugodna od odpravljene odločbe. Sklepno ponovno poudarja, da je finančni organ v postopku obnove odmere dohodnine za leto 2009 zamudil šestmesečni zastaralni rok, da je davčni organ BIH ugotovil, da je bil znesek, ki je predmet tega postopka, zaposlenim dejansko izplačan in da davčni organ ne pojasni in podrobneje ne opredeljuje, zakaj dohodke tožnika obravnava kot druge dohodke in ne kot prikrito izplačilo dobička. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter prvostopenjskemu organu naloži, da v roku 30 dni od dneva izda nov upravni akt, ki bo zakonit. 10. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi organa prve stopnje in toženke strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej v celoti ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

13. V obravnavani zadevi gre za odmero dohodnine v obnovljenem postopku, zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izdaje sklepa o obnovi postopka z dne 17. 6. 2011 posebej ne opredeljuje, saj to ni predmet tega postopka. Izpodbijana odločba je bila izdana v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2009, v katerem je prvostopenjski organ tožnika po presoji sodišča seznanil z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, prav tako mu je bila dana možnost, da se o vsem izjavi in predloži vse dokaze, ki lahko vplivajo na odločitev. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ tudi postopal po napotilih pritožbenega organa in da je tožnik v postopku sodeloval. Tožnik je bil v tem postopku pozvan, da se izjasni glede vseh navedb in okoliščin, ki izhajajo iz ugotovitev v davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) pri družbi A. d.o.o., iz katerih izhaja, da je tožnik prejel dohodek v višini 356.824,32 EUR. Tožnik tudi sam v izjavi, ki jo je dal v postopku po pozivu organa prve stopnje, ni prerekal, da je bil DIN opravljen pri navedeni družbi, in da je tožnik osebno kot direktor te družbe in 100% lastnik te družbe v postopku DIN osebno sodeloval, ter da je bil seznanjen z vsebino vseh ugotovitev oz. z inšpekcijskim zapisnikom DIN. Tožnik ne prereka, da je dajal potrebne podatke in bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki vplivajo tudi na opredelitev dohodkov, ki naj bi jih tožnik prejel, oziroma da je bil glede dejanskega stanja tožnik nedvomno seznanjen glede vseh podrobnosti in vseh relevantnih okoliščin, ki se nanašajo na ugotovitve glede naknadno ugotovljenih dohodkov in njihovo obdavčitev. Iz dejanskega stanja pri družbi A. d.o.o. izhaja, da je tožnik iz računov te pravne osebe kot direktor celo leto 2009 dvigoval gotovino in da v postopku DIN pri pravni osebi ni uspel dokazati, da bi ta sredstva porabil za namene poslovanja družbe oz. za izplačilo dnevnic bosanskim delavcem. Ta okoliščina, ki izhaja iz DIN pri družbi A. d.o.o., pa je po presoji sodišča tudi v obnovljenem postopku relevantna, saj tožnik tudi v tem postopku ni predložil drugih dokazov, ki bi kazali na to, da so bila sredstva izročena v roke delavcem. Tožnikovi ugovori, da tožnik ni bil stranka v postopku DIN pri pravni osebi za konkretni primer, po presoji sodišča ne morejo biti relevantni. Tožnikove ugovore, da ni mogel dati pripomb na obravnavo zneska kot drugega dohodka, pa sodišče zavrača kot neutemeljene. Tožnik namreč tudi sam navaja, da bi se mu kot 100% lastniku družbe, navedeni dohodki morali obravnavati kot prikrito izplačilo dobička, za kar navaja podrobnosti iz DIN pri pravni osebi, in da je bil odgovorna oseba, ki je v postopku DIN osebno aktivno sodeloval in dajal potrebne podatke, ter da je bil osebno seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki vplivajo tako na višino kot na opredelitev dohodkov kot tudi glede dvigov gotovine in (ne)vodenja poslovnih knjig. Tožnik je tako že v postopku DIN pri pravni osebi imel možnost predložiti vsa dokazila, da so bile sporne dnevnice obračunane in izplačane bosanskim delavcem, pa tožnik tega ni uspel dokazati. Zato po presoji sodišča ne more uspeti v tem postopku z razlogi, da ni sodeloval v postopku DIN pri pravi osebi in da ni imel možnosti pojasniti, da je denar, ki ga je dvigoval iz računa pravne osebe, porabil za izplačilo bosanskim delavcem. To možnost je v postopku DIN pri pravni osebi nedvomno imel, vendar pa ni bil uspešen, kar izhaja tudi iz sodb Upravnega sodišča RS I U 673/2012 in Vrhovnega sodišča RS X Ips 240/ 2013. Dejansko stanje je namreč v delu, ki se nanaša na naknadno ugotovljene dohodke tožnika in njihovo obdavčitev, enako kot v postopku DIN pri pravni osebi, kar poudarja tudi toženka. Tožnik pa tudi v obnovljenem postopku ni dokazal, da je sredstva, kot so ugotovljena v DIN pri navedeni pravni osebi, porabil za namene izplačila dnevnic bosanskim delavcem oz. da je povračilo stroškov dejansko izplačal posameznim delavcem.

14. Pravilna pa je po presoji sodišča tudi opredelitev dohodkov, ki jih je tožnik dvigoval z računa pravne osebe, katerih višino pa tožnik konkretno v tem sporu ne izpodbija. Sporno izplačilo gotovine iz računa navedene družbe glede na ugotovitve iz postopka DIN ne izpolnjuje enega od elementov iz definicije prikritega izplačila dobička, ker tožnik kot direktor navedene družbe ni izkazal, da je bila podlaga za sporno izplačilo posojilna pogodba med navedeno družbo in tožnikom kot direktorjem4, zato tudi po presoji sodišča ne gre za prikrito izplačilo dobička, kot ga definira 7. točka 74. člena ZDDPO-1, kot meni tožnik, in ga je organ prve stopnje utemeljeno obravnaval kot drug dohodek. Po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 med druge dohodke spadajo vsi drugi dohodki, ki jih ni mogoče uvrstiti v kakršno drugo vrsto dohodkov, ki jih definira ZDoh-2. 15. Tožnikovi ugovori, da se organ prve stopnje ni izrekel, na podlagi česa je prišel do zaključka, da znesek, ki naj bi ga tožnik prejel, definira kot drugi dohodek, niso povsem utemeljeni. Tožnik je že sam v izjavi, ki jo je posredoval v obnovljenem postopku, in ki je povzeta tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, navajal razloge, zaradi katerih se je organ prve stopnje opredelil, da je gotovina, ki naj bi jo tožnik zadržal, posledica fiktivnih poslov oz. fiktivnih računov za dnevnice in da ne gre za odpis posojila, kot meni tožnik. Res se organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane določbe glede višine, vrste in načina obdavčitve spornega dohodka sklicuje na opredelitve pritožbenega organa, Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, kar pomeni pomanjkljivost obrazložitve prvostopenjske odločbe. Vendar pa je slednje uspešno sanirala toženka, in se sodišče z njenimi razlogi strinja, tožnikove ugovore glede pomanjkljive obrazložitve pa kot neutemeljene zavrača. 16. Toženka se je po presoji sodišča pravilno opredelila tudi do neoverjenega prevoda dokumenta iz leta 2012, ki ga je v pritožbenem postopku predložil tožnik, glede inšpekcijskega nadzora bosanske davčne uprave pri povezani osebi-bosanski družbi B. d.o.o., kjer naj bi bilo ugotovljeno, da so bile dnevnice zaposlenim iz te družbe izplačane s strani te družbe. Iz DIN pri družbi A., d.o.o. namreč izhaja, da je tožnik iz računa pravne osebe v letu 2009 dvigoval gotovino z namenom, da naj bi bila denarna sredstva porabljena za izplačilo dnevnic bosanskim delavcem in da pravna oseba teh računov ni plačevala izdajatelju računa - bosanski družbi, ampak je denar dvignil tožnik (direktor družbe). Tožnik je v postopku DIN izjavil, da je denar izročil v roke delavcem, kar pa knjigovodske listine niso izkazovale, kar je pojasnila tudi toženka. Iz dejanskega stanja izhaja, da je šlo v danem primeru za dvig gotovine iz poslovnega računa navedene pravne osebe s strani tožnika, za katere pa tožnik v postopku ni dokazal, da so bili uporabljeni za poslovne namene in da tožnik drugih dokazil ni predložil. Tudi po presoji sodišča pa tožnik izplačil dnevnic po potnih nalogih v tem postopku ne more dokazovati z naknadno sestavljenim neoverjenim prevodom dokumenta (zapisnika) pri povezani pravni osebi, ki ga je kasneje sestavil tuj davčni organ. Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. 17. V zadevi tudi ne gre za kršitev pravice do izjave stranke, saj je tožnik v postopku DIN sodeloval in je bil seznanjen z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami. Ne gre za situacijo, da tožnik ne bi mogel predložiti dokazila v svojo korist in izpodbijati ugotovitve, ki so mu v škodo. Zato sodišče zavrača pavšalne očitke, da tožnik ne ve, na kakšen način mu je naložena navedena obveznost in da v postopku ni mogel sodelovati. Tožnik v postopku ni ovrgel ugotovitev, ki izhajajo iz ugotovitev DIN pri navedeni pravni osebi (katere 100% lastnik in direktor je bil), v katerem je sodeloval in imel možnost predložiti vsa dokazila, s katerimi bi te ugotovitve ovrgel, zato po presoji sodišča v obnovljenem postopku ne more uspeti s sklicevanjem, da so bila kršena pravila postopka in da ne ve na kakšni podlagi mu je davčni organ kot direktorju navedene družbe odmeril dohodnino za leto 2009. Ker v obravnavanem primeru, kot že rečeno, tudi po presoji sodišča ne gre za primer prikritega izplačila dobička, zato gotovina, ki jo je tožnik zadržal, tudi ni posledica pravnega posla med tožnikom in družbo, ampak posledica fiktivnih računov za dnevnice, kot to izhaja iz ugotovitev DIN pri navedeni družbi. Zato je pravilna presoja prvostopenjskega organa in toženke, da navedena sredstva gotovine za tožnika kot prejemnika gotovine šteje kot drug dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. 18. Glede ugovora zastaranja se je pravilno opredelila že toženka in se sodišče z njenimi razlogi strinja, kot tudi glede očitanih kršitev načela prepovedi "reformatio in peius", za kar v obravnavanem primeru, ker je bila zadeva odpravljena in vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek, tudi po presoji sodišča ne gre.

19. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Izpodbijana odločba, v povezavi z odločbo toženke, je po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa pa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave.

1 Po 276. členu ZDavP-2 mora biti odločba o odmeri dohodnine izdana do 31. oktobra za preteklo leto. 2 Tek zastaranja po prvem odstavku 126. člena ZDavP-2 pretrga vsako uradno dejanje z namenom odmere davka, o katerem je bil zavezanec obveščen. 3 Sodišče je v tej sodbi zavzelo stališče, da je v primeru, ko listin, ki bi izkazovale obstoj posojilnega razmerja ni ali pa so pomanjkljive do te mere, da jih ni mogoče upoštevati kot verodostojno podlago za knjiženje oziroma izplačilo izposojenih zneskov, potrebno izplačilo direktorju družbe brez dogovorjenega povračila po 74. členu ZDDPO-2 šteti kot prikrito izplačilo dobička in s tem za dohodek fizične osebe, ki je po svoji naravi podoben dividendam. 4 Enako izhaja iz stališča iz sodbe VS RS X Ips 240/2013 z dne 20. 3. 2015, točka 33.