Jedro

Izplačilo denarne odškodnine ZVPSBNO ureja v 22. členu, vendar ne onemogoča kakšnega morebitnega drugačnega načina prenehanja obveznosti (na primer s plačilom na sodni depozit), ali vsaj delnega prenehanja obveznosti. Zato je potrebno upoštevati citirane splošne določbe o prenehanju obveznosti, določene v OZ.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se v prvem odstavku izreka razveljavi glede zneska 1.440,00 EUR, glede obrestnega zahtevka v celoti in glede odločitve o pravdnih stroških ter v tem delu zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu pa se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče zavrneta in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega sodišča se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 1.700,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 5.12.2003 dalje ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 735,77 EUR s pripadki v primeru zamude, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Dosojen znesek predstavlja pravično zadoščenje (denarno odškodnino) zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po ZVPSBNO, upoštevajoč trajanje postopka in njegovo zapletenost (skoraj štiri leta trajajoč postopek po tožbi tožnika zaradi plačila odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi smrti sina (v prometni nesreči) in za materialno škodo, v času katerega sodišče ni razpisalo niti enega naroka; postopek je bil končan zaradi umika tožbe v posledici sklenjene izvensodne poravnave s sklepom z dne 27.2.2004), ravnanje pravdnih strank ter pomen zadeve za tožnika na eni strani, kot tudi objektivno pogojenost pravične denarne odškodnine na drugi.

Zoper sodbo se pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka, vsaka v tistem delu, v katerem v postopku nista uspeli, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Tožnik se pritožuje zoper samo višino prisojene odškodnine in meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je glede na samo trajanje spornega postopka, tožniku prisodilo le 1.700,00 EUR odškodnine. Sodišče bi moralo upoštevati judikaturo evropskega sodišča, in sicer v celoti, ne pa v 45 %. Pri tem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sodna praksa ESČP v enakovrstnih primerih prisoja odškodnino v višini 3.200,00 EUR. Zaključek, da je potrebno prisoditi zgolj 45 % odškodnine, kot jo v enakovrstnih primerih prisoja ESČP, je nerazumljiv in neobrazložen. Da je takšna sodna praksa v Sloveniji pa tudi preprosto ne drži. Takšno razlogovanje je povsem neprimerno; v kolikor se sodišče sklicuje na sodno prakso ESČP, jo mora tudi upoštevati v celoti in ne le delno. Zato bi zahtevku moralo ugoditi v celoti. Opozarja na judikate v slovenski sodni praksi (jih pa ne navaja), kjer je bila dosojena višja odškodnina. Zato bi sodišče moralo tožniku dosoditi vso zahtevano odškodnino. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo zahtevano odškodnino v višini 500,00 EUR s pripadki.

Tožena stranka pa v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo, da je uporabilo določila ZPP o sporu majhne vrednosti, zaradi česar ni upoštevalo ene pripravljalne vloge toženke, vendar je pri tem zagrešilo bistveno kršitev postopkovnih pravil, saj niti tožba niti pripravljalne vloge tožeče stranke niti vabilo na obravnavo toženki niso bili vročeni po določilih, ki veljajo za spor majhne vrednosti. Glede na določilo 286.b člena ZPP (!?) navedena kršitev sodišča toženki ne more biti v breme, zato uveljavlja tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Graja zaključek o datumu pričetka teka zakonskih zamudnih obresti s potekom 15-dnevnega roka od vložitve pritožbe ESČP dne 18.11.2003. Pravica do odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ne pomeni klasične oblike odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot jo opredeljuje OZ, zato tudi ni pravilna odločitev sodišča, ki temelji na določbah 378. člena OZ. Osnovna pravica izhaja iz 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Višina odškodnine se določi šele na podlagi odločitve sodišča, toženka pa bi prišla v zamudo šele s potekom paricijskega roka. Tudi po konvenciji je v 44. členu določeno, da je sodba dokončna po poteku 3 mesecev in tožena stranka v postopku pred ESČP pride v zamudo šele s potekom tega roka. Pritožba tožeče stranke na ESČP ni naslovljena na toženo stranko, tako da obrestnega zahtevka na podlagi 1. odstavka 299. člena OZ ni možno utemeljiti, in tudi ne na podlagi 2. odstavka navedenega zakonskega določila, saj z vložitvijo pritožbe na ESČP ni bil začet postopek proti RS, ki je sicer tožena stranka tega postopka. Postopek zoper toženo stranko je bil začet kvečjemu z vložitvijo tožbe v tem sporu. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo tudi pomen in naravo predlaganega denarnega depozita z obrazložitvijo, da tožeča stranka po določbi 25. člena ZVPSBNO poravnalne ponudbe ni dolžna sprejeti in ima izrecno pravico do vložitve tožbe. Toženka je podala predlog za sodni depozit glede na dejstvo, da je pri ESČP podala enostransko izjavo, s katero se je zavezala, da bo sedanji tožeči stranki izplačala ponujeno odškodnino v roku 3 mesecev od prejema obvestila o odločitvi sodišča na podlagi 1. odstavka 37. člena konvencije. V primeru, da znesek ne bi bil plačan, bi sedanja toženka prišla v plačilno zamudo. Ker pa tožnik ponujenega zneska ni sprejel, je bil vložen predlog. Na osnovi tega je ESČP ocenilo poravnalni predlog toženke kot razumen in sprejemljiv, zato je pritožbo tožeče stranke na podlagi točke C 1. odstavek 37. člena konvencije črtalo iz seznama. Sedanji tožnik je zato prišel v upniško zamudo. Če bi vzdržalo stališče sodišča prve stopnje tako glede teka obresti, kot tudi predloga za sodni depozit ter višine dosojene odškodnine, postopek pred ESČP ter določilo 25. člena ZVPSBNO ne bi imela nobenega smisla. S črtanjem iz registra ESČP namreč pritožnik nima več interesa za nadaljnje sodno varstvo. Z vložitvijo predloga za sodni depozit se je tožena stranka razbremenila obveznosti, ki jo je prevzela na podlagi določb konvencije in sklepa ESČP z dne 6.5.2008. Tožeča stranka, ki ponujene primerne odškodnine ni hotela prevzeti, pa je prišla v upniško zamudo. Toženka je že navedla, da je bila vložitev tožbe nepotrebna glede na nepogojno izjavo toženke plačati znesek 1.440,00 EUR in sorazmeren del stroškov 419,92 EUR. Če že, potem je bil pravni interes tožnika izkazan le za vložitev tožbe v presežku, vendar tega tožeča stranka ni izkazala. Vse navedene pritožbene navedbe toženka smiselno navezuje tudi na odločitev sodišča o višini dosojene odškodnine 1.700,00 EUR. Sodišče je neupravičeno znesek zvišalo z obrazložitvijo pomena, ki ga ima zadeva za stranko. Toženka je vse okoliščine, ki jih nalaga 4. člen ZVPSBNO v povezavi s 16. členom, upoštevala ter pri tem ponujeno odškodnino tudi umestila v razpon limitirane denarne odškodnine po 2. odstavku 16. člena. Ustrezno temu tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev. Prvenstveno tožnik do povračila stroškov ni upravičen, ker je bila tožba nepotrebna. Poleg tega bi bila tožeča stranka upravičena kvečjemu do stroškov, ki presegajo znesek v poravnalni ponudbi.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej posebej glede pritožbe tožeče in tožene stranke glede dejanskih ugotovitev in relativnih bistvenih kršitev postopkovnih določb opozarja, da gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti (2), v sporih majhne vrednosti pa se sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato pritožbenih trditev, s katerimi stranki grajata dejanske ugotovitve (uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), ni moglo in smelo upoštevati, kar enako velja tudi glede (relativnih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče glede pritožbenih trditev tožene stranke o dopustnosti pritožbe zoper dejanske ugotovitve zaradi kršitve postopkovnih določb opozarja, da se določbe ZPP o sporu majhne vrednosti pri odločanju uporabljajo na podlagi zakona (gre za kogentno določbo ZVPSBNO; to bi tožena stranka morala vedeti - ignorantio juris nocet), kršitev teh določb pa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP (razen v primeru, ko bi navedena kršitev prerasla v kršitev pravice do izjave in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar pa se ne zatrjuje). Pritožbene navedbe glede navedenega so zato neupoštevne.

Neutemeljene so pritožbene trditve obeh strank glede materialnopravne presoje višine odškodnine v obravnavanem primeru kot pravičnega zadoščenja zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po ZVPSBNO. Upoštevajoč temeljni načeli za odmero odškodnine, to je načelo individualizacije odškodnine (iz tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO, ki določa da se pri določitvi višine odškodnine upoštevajo merila iz 4. člena tega zakona, zlasti pa zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (iz drugega odstavka 16. člena ZVPSBNO, ki določa da se denarna odškodnina za posamezno pravnomočno rešeno zadevo prizna v znesku od 300 eurov do 5000 eurov), upoštevajoč pri tem še posebej tudi odškodnine, ki jih dosoja Evropsko sodišče za človekove pravice - ESČP zaradi kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (kot merilo za dosojo odškodnine), je določena odškodnina 1.700,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljene dejanske okoliščine ustrezna in pravična odmena za ugotovljeno kršitev. Temu nasprotne pritožbene trditve tožeče stranke o prenizko določeni ter tožene o previsoko določeni odškodnini so zatorej neutemeljene.

Utemeljeno pa tožena stranka opozarja na delno zmotno materialnopravno presojo njenih trditev o prenehanju obveznosti s plačilom (zneska 1.440,00 EUR ter stroškov) na sodni depozit sodišča prve stopnje, to je presojo njenega (materialnega) ugovora prenehanja obveznosti (ugasle pravice), in sicer ne v celoti, pač pa v obsegu na sodni depozit plačanega zneska (tako glede glavnice kot tudi stranskih terjatev - stroškov). Pri tem je glede na določbe 25. člena ZVPSBNO povsem napačno stališče tožene stranke, da je njena obveznost ugasnila zaradi sklepa ESČP z dne 6.5.2008 ter njene nepogojne izjave plačati znesek 1.440,00 EUR ter sorazmeren del stroškov 419,92 EUR, saj je tako stališče ob nesporno nesklenjeni poravnavi v direktnem nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami.

Eden od načinov prenehanja obveznosti je (tudi) položitev stvari (pri sodišču). Obligacijski zakonik v 306. členu (Učinek položitve, 3. odsek Položitev stvari, 2. oddelek Izpolnitev, IV. poglavje Prenehanje obveznosti, Splošni del) določa, da je s položitvijo dolgovane stvari dolžnik prost obveznosti takrat, ko stvar položi (prvi odstavek). Če je bil dolžnik v zamudi, njegova zamuda preneha (drugi odstavek). Od takrat, ko je stvar položena, preide nevarnost njenega naključnega uničenja ali poškodovanja na upnika (tretji odstavek). Od dneva položitve nehajo teči obresti (četrti odstavek). V prvem odstavku 302. člena (Položitev stvari pri sodišču) pa določa, da sme dolžnik za upnika, če je le-ta v zamudi (ali je neznan, ali če se ne ve zanesljivo, kdo ali kje je, ali če je upnik poslovno nesposoben, nima pa zastopnika), zanj položiti dolgovano stvar pri sodišču. Upnik pa pride v zamudo po prvem odstavku 300. člena OZ, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči. Delno izpolnitev ureja 285. člen OZ, ki določa da upnik ni dolžan sprejeti delne izpolnitve, razen če narava obveznosti ne nalaga kaj drugega (prvi odstavek), vendar je delno izpolnitev denarne obveznosti upnik dolžan sprejeti, razen če ima poseben interes, da jo odkloni (drugi odstavek). Po 301. členu OZ (Učinek upnikove zamude) preneha dolžnikova zamuda, če pride upnik v zamudo, in preide nanj tudi nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari (prvi odstavek), od dneva upnikove zamude pa nehajo teči obresti (drugi odstavek).

ZVPSBNO v prvem odstavku 25. člena (Pravično zadoščenje za škodo, nastalo pred začetkom uporabe tega zakona, Prehodne in končna določba, 4. poglavje) določa, da je glede zadeve, v kateri je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že prenehala, pa je stranka pred začetkom uporabe tega zakona že vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, Državno pravobranilstvo v štirih mesecih po prejemu zadeve v postopek poravnave od mednarodnega sodišča predlaga stranki poravnavo glede višine pravičnega zadoščenja; stranka je dolžna Državnemu pravobranilstvu posredovati predlog za poravnavo v dveh mesecih po prejemu predloga Državnega pravobranilstva; Državno pravobranilstvo je dolžno odločiti o predlogu čim prej, najpozneje pa v štirih mesecih; glede višine in določitve pravičnega zadoščenja ter glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se uporabljajo določbe 16. in 17. člena tega zakona, glede postopka pa določbe 19. člena tega zakona. V drugem odstavku pa določa, da v primeru, ko predlogu za poravnavo iz prvega odstavka tega člena ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v štirih mesecih od vložitve predloga stranke, lahko stranka vloži tožbo na pristojno sodišče Republike Slovenije po tem zakonu; stranka lahko vloži tožbo v šestih mesecih po prejemu odgovora Državnega pravobranilstva, da njenemu predlogu iz prejšnjega odstavka ni ugodeno, oziroma po poteku roka, ki je v prejšnjem odstavku določen za odločitev Državnega pravobranilstva za sklenitev poravnave; za postopek pred sodiščem se ne glede na vrsto ali višino zahtevka uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku o sporu majhne vrednosti. Izplačilo denarne odškodnine ZVPSBNO ureja v 22. členu, vendar ne onemogoča kakšnega morebitnega drugačnega načina prenehanja obveznosti (na primer s plačilom na sodni depozit) ali vsaj delnega prenehanja obveznosti. Zato je potrebno upoštevati citirane splošne določbe o prenehanju obveznosti, določene v OZ.

Sodišče prve stopnje zato odločilnih dejstev, upoštevajoč da je sodišče trditve tožene stranke na naroku 24.10.2008 o izpolnitvi vtoževane obveznosti (na naveden način) upoštevalo, a jih napačno presodilo (kot neutemeljene, in ne kot nedopustne v smislu 453. člena ZPP - v bistvu pri tem ne gre za trditve, temveč za materialni ugovor ugasle pravice), ni ugotavljalo in je tako dejansko stanje (delnega prenehanja obveznosti s plačilom na sodni depozit) ostalo nepopolno ugotovljeno.

Materialnopravno je, kot utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, zgrešeno tudi stališče sodišča prve stopnje glede dosojenih zamudnih obresti. Le-te namreč sploh niso mogle pričeti teči pred koncem postopka (glede katerega sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil končan s sklepom o ustavitvi postopka 27.2.2004 oziroma (glede na deklaratornost sklepa) z umikom tožbe z dne 7.1.2004, dosodi pa zakonske zamudne obresti že od 5.12.2003 dalje). Poleg tega tožnik s pritožbo na ESČP ni uveljavljal denarne odškodnine od tožene stranke, pač pa je šlo za "zahtevo za pravično zadoščenje", katere posledica ni nujno denarna odškodnina. Sploh pa je zamudo (zamudne obresti so posledica zamude) potrebno presojati v skladu z določbami ZVPSBNO, zato tožena stranka utemeljeno opozarja tudi na napačnost navedene odločitve ter neugotovljena odločilna dejstva (zamudo s posledičnimi zamudnimi obrestmi).

Na podlagi drugega odstavka 458. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožene stranke delno ugoditi, izpodbijano sodbo v prvem odstavku izreka razveljaviti glede zneska 1.440,00 EUR, glede obrestnega zahtevka v celoti in glede odločitve o pravdnih stroških ter v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, da sodišče prve stopnje ugotovi (ne)utemeljenost ugovora tožene stranke o prenehanju obveznosti s plačilom na sodni depozit, kot tudi kdaj je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom (in dolguje zato zakonske zamudne obresti) ter nato ponovno odloči. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke ter v celoti pritožbo tožeče na podlagi 353. člena v zvezi z 442. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (glede obveznosti plačila 260,00 EUR in zavrnitve višjega tožbenega zahtevka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo, pri čemer opozarja še na trditve o plačilu sorazmernega dela stroškov 419,92 EUR na sodni depozit, kar bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri stroškovni odločitvi.

(1) Na podlagi določb ZPP o sporih majhne vrednosti v skladu z določbo 2. odstavka 25. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO - Ur. l. RS, št. 49/2006, v nadaljevanju: ZVPSBNO).

(2) Glej opombo št. 1; 2. odstavek 25. člena ZVPSBNO.