Jedro

Naklep in huda malomarnost sta obliki krivde, ki ju izključuje neprištevnost (kriv je lahko samo tisti, ki je sposoben pravilno zaznavati svet okoli sebe in imeti samega sebe v oblasti), bistveno zmanjšana prištevnost (v civilnem pravu prehodna nerazsodnost) pa ne že sama po sebi (tudi če se v stanje nerazsodnosti oseba spravi sama, se svoje odgovornosti ne more razbremeniti).

Tožnik je spornega dne kršil obveznost obveščanja (36. člen ZDR-1) o nastali škodi na službenem vozilu. Ni bistven rok obveščanja, temveč dejstvo, da tožnik sploh ni obvestil tožene stranke o poškodovanem vozilu in je nadrejenemu celo prikrival škodo, saj je v telefonskem razgovoru to izrecno zanikal. Opisano ravnanje pomeni naklepno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2018. Posledično je zavrnilo zahtevke za reintegracijo, reparacijo in povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo, razen v delu odločitve o stroških postopka tožene stranke, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je zaradi protislovnosti sodbe podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iste kršitve ni mogoče storiti z naklepom ali hudo malomarnostjo. Sodišče prve stopnje ne ugotovi, s kakšno obliko krivde naj bi tožnik storil očitana ravnanja. Tožena stranka bi morala dokazati obliko krivde, to je naklep ali huda malomarnost tožnika, vendar ni predlagala ustreznega dokaza. Dokaz s postavitvijo izvedencev medicinske stroke je predlagal tožnik, ki nima dokaznega bremena glede vrste krivde, zato sodišče tega dokaza ne bi smelo izvesti. S tem je zmotno uporabilo določbo 84. člena Zakona o delovnih razmerjih in storilo relativno bistveno kršitev določb o trditvenem in dokaznem bremenu, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Meni, da mesto parkiranja službenega vozila ne more dokazovati prisotnosti alkohola in gre za neprimeren dokaz. Zakon o delovnih razmerjih v 36. členu ne določa roka, v katerem mora delavec obvestiti delodajalca o okoliščinah, ki jih zazna pri delu. Četudi bi sledili ugotovitvam izvedencev, da je šlo za način samozaščitniškega vedenja, kljub temu ni mogoče tožniku očitati naklepa ali hude malomarnosti. Če tožnik ni vedel za poškodovanje vozila, ni mogoče ugotoviti njegove krivde. Sicer pa ZDR-1 ne določa, da mora delavec delodajalca takoj obvestiti. Bistveno kršitev določb postopka je sodišče storilo, ker je v nasprotju z oprostilno kazensko sodbo, na katero je vezano, zaključilo, da je tožnik vozil pod vplivom alkohola. Sklicuje se na odločitev v zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 196/2011. To, da so priče potrdile znake alkoholiziranosti pri tožniku, predstavlja njihovo laično oceno in ni ustrezen dokaz o tem, da je bil tožnik pod vplivom alkohola. Tudi dejstvo, da je tožnik imel veliko količino alkohola v krvi in izdihanem zraku, ne pomeni, da je bil pod vplivom alkohola, saj bi lahko alkohol užival tudi po koncu delovnega časa. To možnost so dopustili izvedenci v mnenju oziroma so ponudili več možnosti. Glede na navedeno ni dokazan očitek tožene stranke, da je bil tožnik na delu pod vplivom alkohola. Tretje očitane kršitve, ki se nanaša na neupoštevanje navodil nadrejenega, tožnik ni storil iz naklepa oziroma vsaj hude malomarnosti. Ker je tožnik nameraval oditi zdravniku, ne gre za hujšo kršitev. Glede zadnje očitane kršitve (neevidentiranje prihoda in odhoda ter nepravočasno obveščanje nadrejenih) je sodišče ugotovilo, da gre zgolj za lažjo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Stališče sodišča o zaščitniškem vedenju tožnika je delno zmotno, saj so izvedenci v ustno podanem mnenju dopustili tudi drugačno sklepanje. Izvedenec psihiatrične stroke je potrdil, da ni mogoče ugotoviti, da bi bila tožnikova sposobnost razumevanja pravega pomena svojih dejanj v času očitanih kršitev, bistveno zmanjšana ali celo odpravljena in da tožnik ne bi mogel razumeti pomena svojih dejanj. Vztraja, da iz mnenja izvedencev ni mogoče ugotoviti ne naklepa ne hude malomarnosti, temveč se lahko tožniku kvečjemu očita navadna malomarnost. Tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. Ne strinja se s presojo sodišča, da ugotovljene kršitve utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve niso težje, tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki dalj časa in pred tem ni bil sankcioniran. Dejstvo, da tožnik ni kazal kritičnosti do uživanja alkohola ne drži, saj tožnik abstinira. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodba protislovna glede očitane oblike krivde. Sodišče prve stopnje se je do vprašanja krivde, ki se zahteva v primeru hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, opredelilo v 14. točki obrazložitve. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik za očitane kršitve odgovoren in jih je storil naklepno oziroma vsaj iz hude malomarnosti, je jasno. Med razlogi, ki jih v zvezi s tem navaja sodišče prve stopnje ni nobenega nasprotja. Očitno je, da se tožnik s temi razlogi ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Čeprav je v primeru izredne odpovedi dokazno breme na toženi stranki (84. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), to pravilo ne pomeni, da je tožnik razbremenjen procesne dolžnosti, da navede dejstva, s katerimi utemeljuje zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu po materialnem pravu ne posega v pravilo o trditvenem bremenu (7. in 212. člen ZPP). Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje iz mnenja izvedencev medicinske stroke ugotovilo naklep in hudo malomarnost. Tožnik je zatrjeval, da je zaradi udarca v glavo in pretresa možganov ter izgube spomina izključena njegova odgovornost za očitana ravnanja. Z izvedenci medicinske stroke je dokazoval nezmožnost razsojanja v kritičnem obdobju. S tem, ko je sodišče izvedlo dokaz z izvedenci in preverjalo, v kakšnem stanju se je nahajal tožnik v času očitanih kršitev, ali je bil takrat razsoden, ni storilo relativne bistvene kršitve določb postopka niti ni zmotno uporabilo pravila o materialnem dokaznem bremenu. Ravno na podlagi navedenega pravila o dokaznem bremenu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka z dokazi, ki jih je predlagala, dokazala subjektivni odnos tožnika do ugotovljenih kršitev v obliki naklepa oziroma hude malomarnosti.

8. Naklep in huda malomarnost sta obliki krivde, ki ju izključuje neprištevnost (kriv je lahko samo tisti, ki je sposoben pravilno zaznavati svet okoli sebe in imeti samega sebe v oblasti), bistveno zmanjšana prištevnost (v civilnem pravu prehodna nerazsodnost) pa ne že sama po sebi (tudi če se v stanje nerazsodnosti oseba spravi sama, se svoje odgovornosti ne more razbremeniti). Ugotovljena dejstva izvedencev ne dovoljujejo pravnega zaključka o izključitvi tožnikove (krivdne) odgovornosti za kršitve. Tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebina pisnega izvedenskega mnenja in izpovedi vseh izvedencev tožnika ne razbremenjujejo krivdnih ravnanj. Izvedenci so namreč ugotovili, da je bil pri tožniku dne 31. 5. 2018 prisoten akutni alkoholni opoj ob sicer prisotnem sindromu odvisnosti od alkohola. Niso potrdili medicinskega vzroka, ki bi privedel do amnezije v času kršitev, kot je trdil tožnik. Po mnenju izvedencev je vzrok zatrjevane amnezije samozaščitniško vedenje tožnika. Pritožbene navedbe tožnika v tej smeri so neutemeljene.

9. Tožena stranka je tožniku 26. 6. 2018 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „terenski kmetijski svetovalec I.“ na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Predmet pritožbene presoje so očitki v odpovedi, da tožnik ni obvestil tožene stranke o škodi, ki ji je nastala na službenem vozilu dne 31. 5. 2018, da je bil ta dan tožnik na delu in vozil službeno vozilo pod vplivom alkohola in da kljub izrecni zahtevi direktorja ni počakal na delovnem mestu. Tožena stranka je tožniku očitala, da je z opisanimi ravnanji naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Za četrto kršitev, ki jo je tožena stranka očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je opustitev evidentiranja službenega prihoda in odhoda ter pravočasnega obveščanja nadrejenega o nastopu bolniškega staleža, je sodišče ocenilo, da gre za lažjo kršitev delovnih obveznosti, ni pa tožena stranka dokazala očitka, da je tožnik poškodoval službeno vozilo.

10. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj izpostavljenih treh kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki predstavljajo odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 31. 5. 2018 kršil obveznost obveščanja (36. člen ZDR-1) o nastali škodi na službenem vozilu. Ni bistven rok obveščanja, temveč dejstvo, da tožnik sploh ni obvestil tožene stranke o poškodovanem vozilu in je nadrejenemu A.A. celo prikrival škodo, saj je v telefonskem razgovoru to izrecno zanikal. Opisano ravnanje pomeni naklepno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

11. Tožena stranka je dokazala kršitev prepovedi opravljanja dela pod vplivom alkohola. Ugotovljeno mesto parkiranja službenega vozila je le indic, ki sam po sebi ne dokazuje alkoholiziranosti tožnika. Če gre za očitno alkoholiziranost delavca, lahko delodajalec to ugotavlja tudi z izpovedbami sodelavcev in nadrejenih delavcev o obnašanju delavca na delu in z drugimi očitnimi znaki alkoholiziranosti. Prisotnost alkohola pri tožniku v delovnem času pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo le na podlagi izpovedi prič o zunanjih, vidnih znakih alkoholiziranosti, temveč tudi rezultatov opravljenega alkotesta. V izvedenih dokazih je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za zaključek, da je bil tožnik na delu pod vplivom alkohola. Nasprotno pa tožnik ni dokazal trditev, da je alkohol užival po odhodu z delovnega mesta kljub prepovedi nadrejenega. Njegova alkoholiziranost na delu je predstavljala hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno najmanj iz hude malomarnosti. Pri hudi malomarnosti niti ne gre za vprašanje, ali se je tožnik zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Huda malomarnost pomeni zanemarjanje tiste skrbi, ki se pričakuje od povprečnega delavca na istih ali podobnih delovnih mestih pri delodajalcu.

12. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, ker je v nasprotju s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici PR 82/2018 z dne 20. 1. 2020 zaključilo, da je dne 31. 5. 2018 tožnik vozil službeno vozilo pod vplivom alkohola. S to sodbo je okrajno sodišče zgolj ustavilo postopek o prekršku proti tožniku, zato na takšno odločitev delovno sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi ni vezano. Ker ne gre za oprostilno sodbo v kazenskem postopku, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 196/2011. 13. Tožnikovo ravnanje, ko kljub izrecni zahtevi ni počakal direktorja na delovnem mestu, je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot kršitev iz prvega odstavka 34. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Navodilo je bilo dano, ker je tožena stranka želela razčistiti okoliščine nastanka škode na službenem vozilu in psihofizično stanje tožnika. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kršitev ni hujša, ker je tožnik nameraval oditi k zdravniku. Tožnik je bil naročen pri zdravniku ob 16.00 uri, delovno mesto pa je kljub prepovedi nadrejenega zapustil že pred 14.00 uro. Z očitanim ravnanjem tožnik ni kršil kakšnih manj pomembnih delovnih obveznosti, temveč temeljno obveznost iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnikovo ravnanje pomeni hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je nadrejenemu odgovoril, da ga ne bo počakal na delovnem mestu. To kršitev pogodbenih obveznosti je tožnik storil naklepno, saj je vedel, kako bi moral ravnati, pa je kljub temu ravnal v nasprotju s svojimi obveznostmi, kar pomeni, da se je zavedal kršitve. Iz zgoraj opisanega ravnanja je tudi nedvomno razvidna njegova volja, da stori takšno kršitev svojih obveznosti. Tožnik se je zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti.

14. Poleg utemeljenosti odpovednega razloga je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpolnjen tudi v prvem odstavku 109. člena ZDR-1 določen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri tem je sodišče v okviru „vseh okoliščin“ upoštevalo predvsem težo in število kršitev in naravo dela terenskega svetovalca, ki je opravljal delo s strankami, ki niso želele delati s tožnikom. V okviru presoje „interesov obeh pogodbenih strank“ pa je upoštevalo izgubo zaupanja tožene stranke do tožnika in porušeno medsebojno razmerje. Direktor tožene stranke je izpovedal, da so težave z alkoholom obstajale že od leta 2012, da mu je ponudil možnost zdravljenja, da so se težave z alkoholom ponovile v letu 2016 in da je tožnika večkrat vabil na razgovor, a se tožnik ni odzval. Sklicevanje tožnika na to, da je delal pri toženi stranki dalj časa in da v tem času ni bil sankcioniran, nima večje teže od prej navedenih okoliščin na strani tožene stranke. Sankcija je sorazmerna ugotovljenim kršitvam.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (165. člen, 154. člen ZPP).