Jedro

Za gospodarska interesna združenja Zakon o gospodarskih družbah ne določa smiselne uporabe 251. člena.

Izrek

Pritožba nasprotnega udeleženca C d.d. zoper 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrže. Pritožba predlagateljev A d.d. in B d.d. zoper 2. in 4. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Pritožba predlagatelja C d.d. zoper 3. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Pritožniki nosijo vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo: - da se nepravdna gospodarska postopka, ki se vodita pod opr. št. Ng .../2006 in Ng .../2006, združita v skupno obravnavanje (1. točka izreka); - da se predlog predlagateljev A d.d. in B d.d. za imenovanje P.M. za direktorja uprave G. i. z. X zavrže (2. točka izreka); - da se predlog predlagatelja C d.d. za imenovanje M. P. za direktorja uprave G. i. z. X zavrže (3. točka izreka); - da udeleženci nosijo vsak svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Zoper 2. in 4. točko izreka navedenega sklepa sta se pravočasno pritožila predlagatelja A d.d. in B d.d. Zavzemata se za analogno uporabo 251. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Predlagata, da sodišče druge stopnje sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata pritožbene stroške.

Zoper 3. točko izreka navedenega sklepa pa se je pravočasno pritožil predlagatelj C d.d. Tudi on se zavzema za analogno uporabo 251. člena ZGD. Predlaga, da sodišče druge stopnje sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da imenuje direktorja uprave G. X skladno s predlogom pritožnika, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

C d.d., kot nasprotni udeleženec, se je pritožil tudi zoper 2. točko izreka navedenga sklepa. Navaja, da je izrek v tej točki sicer pravilen, ne strinja pa se z njegovo obrazložitvijo. Meni, da bi moral biti predlog zavržen zaradi tega, ker predlagatelja nista imela pravnega interesa za njegovo vložitev.

Pritožba nasprotnega udeleženca C d.d. zoper 2. točko izreka prvostopenjskega sklepa ni dovoljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog predlagateljev A d.d. in B d.d. zavrže, je nasprotnemu udeležencu v korist. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje to odločitev utemeljilo, niso pomembni, saj v sodnih odločbah postane pravnomočen samo izrek. Tako se pokaže, da nasprotni udeleženec za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa. Zato jo je sodišče druge stopnje kot nedovoljeno zavrglo.

Pritožba predlagateljev A d.d. in B d.d. ter pritožba predlagatelja C d.d. nista utemeljeni.

Zaključek sodišča prve stopnje, da ZGD za gospodarska interesna združenja (GIZ) ne predvideva analogne uporabe 251. člena, je pravilen. Ker ta zaključek za izpodbijani odločitvi iz 2. in 3. točke prvostopenjskega sklepa zadostuje, je razpravljanje o tem, na katere situacije se nanašajo določbe navedenega člena (ali je do neimenovanja člana uprave prišlo iz objektivnih ali subjektivnih vzrokov), nepotrebno, saj v tej zadevi ne gre za imenovanje člana uprave delniške družbe. Zato sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe, podanev tej smeri, ne odgovarja.

Da uporaba 251. člena ZGD za GIZ ni predvidena, izhaja že iz ureditve navedenega zakona. Če bi bila predvidena, bi bilo namreč to v zakonu tudi izrecno zapisano, pa ni. Da pa v zvezi s tem ni mogoče govoriti o pravni praznini, izhaja iz dejstva, da je v določbah, ki se nanašajo na GIZ, analogija z določbami, ki veljajo za delniško družbo, predvidena, vendar samo v enem primeru. V 3. odst. 509. člena ZGD je namreč določeno, da se za postopek likvidacije (GIZ) uporabljajo določbe o likvidaciji delniške družbe. Zakonodajalec je torej analogijo z določbami, ki veljajo za delniško družbo, predvidel samo za primer likvidacije GIZ, ne pa tudi za druge primere. Iz tega sledi logičen zaključek, da je ni predvidel niti za primer, ko ni imenovana uprava GIZ. V podkrepitev tega zaključka naj bo še navedeno, da analogije z določbami, ki veljajo za delniško družbo, za takšen primer ni predvidel niti pri družbi z omejeno odgovornostjo (glej 456. člen ZGD).

Čeprav je takšna zakonska ureditev povsem jasna in zato ne potrebuje posebne razlage, sodišče druge stopnje vseeno pripominja, da GIZ glede na določbe, ki urejajo njegovo ustanovitev, cilje in dejavnost (496. člen ZGD) po svoji pravni naravi niti ni gospodarska družba, ampak prej družba civilnega prava (societas) iz 990. člena Obligacijskega zakonika. Zato se zdi, da se zakonodajalec že iz tega razloga ni odločil, da bi se za GIZ (razen za postopek likvidacije) uporabljale določbe o delniški družbi kot tipični kapitalski družbi, katere namen je, da za svoje člane ustvarja dobiček.

Pravilen je zato tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je bil s predlogoma postavljen zahtevek, ki ne spada v sodno pristojnost. Ker sta zato pravilni tudi obe izpodbijani odločitvi o zavrženju predlogov za imenovanje direktorja uprave GIZ X in ker med postopkom na prvi stopnji ni bila storjena nobena od kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi zavrniti in odločiti tako, kot je razvidno iz drugega in tretjega odstavka izreka tega sklepa.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 35. člena Zakona o nepravdnem postopku.