Jedro

Čeprav je v času odločanja o podaljšanju pripora zoper obdolženca z izpodbijanim sklepom preiskavo že vodil preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kranju in ne v Celju, kot je navedeno v sklepu o podaljšanju pripora, očitne pomotne navedbe glede sodišča ni mogoče šteti kot precejšnjega nasprotja o odločilnem dejstvu. Takšno nasprotje je upoštevno in predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP le v primeru, ko gre za protispisno navajanje vsebine dokazov, ki so podlaga za ugotavljanje odločilnih dejstev, pomembnih za odločitev v zvezi s kaznivimi dejanji, ki bremenijo obdolženca.

Utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, je ugotovljen s pravnomočnim sklepom, s katerim je preiskovalni sodnik uvedel preiskavo zoper obdolženca. V takem položaju za obrazložitev obstoja utemeljenega suma v sklepu o podaljšanju pripora zadostuje sklicevanje na odločitev, s katero je bilo odločeno o utemeljenem sumu, razen v primeru, če so se do ponovne odločitve že ugotovljena dejstva in okoliščine bistveno spremenile.

Sodišče je vezano na predlog za podaljšanje pripora, ne pa tudi na razloge, katerih utemeljenost presoja v povezavi z zbranimi dokazi in podatki.

Sodišče je dolžno navesti v sklepu datum in uro, do katere podaljšuje pripor.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. Đ.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 10.04.2003 po določbi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor zoper obd. Đ.H. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP do 31.05.2003 do 09.58 ure. Zoper obdolženca in ostale soobdolžence je v teku preiskava pri Okrožnem sodišču v Kranju zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Zagovornik obd. Đ.H., odvetnik mag. M.T. iz Ž., je priporočeno po pošti dne 22.04.2003 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev postopkovnih določb in kršitve kazenskega zakona po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, izpostavlja pa tudi zmotnost in nepopolnost ugotovitve dejanskega stanja oziroma precejšen dvom v resničnost le-tega v smislu 427. člena ZKP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in takojšnjo izpustitev obdolženca iz pripora.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno. Zatrjevanje, da je v razlogih sklepa nasprotje v zvezi s trditvijo, da zoper obdolženca teče preiskava pred Okrožnim sodiščem v Celju, nima podlage v podatkih spisa. Preiskava je bila zoper obdolženca uvedena 28.03.2003 zaradi večih kaznivih dejanj v zvezi z mamili, vložena pa je tudi zahteva za razširitev preiskave zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovilo, da se okoliščine, ki so odločilne pri odločanju o obstoju pripornih razlogov, niso spremenile. Izpodbijani sklep ima o tem razloge, ki obsegajo tako zakonske pogoje za pripor, to je obstoj utemeljenega suma in tudi priporne razloge, glede katerih se razmere niso spremenile. Zato je sodišče utemeljeno podaljšalo pripor in je brez podlage zatrjevanje, da so bile obdolženemu kršene človekove pravice.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podano nasprotje med tem, kar se v njegovih razlogih navaja o vsebini listin v spisu in samimi temi listinami. To nasprotje vidi zahteva v navedbi, da je obdolženec v priporu v zvezi s kazenskim postopkom, ki teče zoper njega in ostale soobdolžence pred Okrožnim sodiščem v Celju, medtem ko je iz listin v spisu razvidno, da zoper H.-ja pred navedenim sodiščem ne teče nobena preiskava. Zato je nanjo vezano podaljševanje pripora nezakonito. S temi navedbami zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po podatkih kazenskega spisa je v tej zadevi prvotno postopalo Okrožno sodišče v Celju, ki se je s sklepom z dne 21.02.2003 izreklo za krajevno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa odstopilo dne 05.03.2003 zadevo Okrožnemu sodišču v Kranju. Preiskovalni sodnik tega sodišča je s sklepom z dne 28.03.2003 zoper obd. Đ.H. in soobdolžence uvedel kazensko preiskavo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Čeprav je v času odločanja o podaljšanju pripora zoper obdolženca z izpodbijanim sklepom preiskavo že vodil preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kranju, očitne pomotne navedbe glede sodišča ni mogoče šteti kot precejšnjega nasprotja o odločilnem dejstvu. Takšno nasprotje je upoštevno in predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP le v primeru, ko gre za protispisno navajanje vsebine dokazov, ki so podlaga za ugotavljanje odločilnih dejstev, pomembnih za odločitev v zvezi s kaznivimi dejanji, ki bremenijo obdolženca. Zato zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi, da v uvodu obrazložitve izpodbijanega sklepa pomotoma navedena okoliščina glede sodišča, pred katerim teče preiskava, predstavlja zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka in tudi nezakonito odločitev o podaljšanju pripora.

Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik zahteve v pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih. Meni, da izpodbijani sklep nima razlogov o obstoju utemeljenega suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, je ugotovljen s pravnomočnim sklepom, s katerim je preiskovalni sodnik uvedel preiskavo zoper obdolženca. V njem je navedel razloge, iz katerih izhaja takšen sum. Zato se napadeni sklep o podaljšanju pripora zoper obdolženca upravičeno opira v zvezi z ugotavljanjem nadaljnjega obstoja tega suma na navedeni sklep. V takem položaju namreč za obrazložitev zadostuje sklicevanje na odločitev, s katero je bilo odločeno o utemeljenem sumu, razen v primeru, če so se do ponovne odločitve že ugotovljena dejstva in okoliščine bistveno spremenile. Iz obrazložitve napadenega sklepa je razvidno, da je bila opravljena presoja v zvezi z nespremenjeno dejansko podlago, na katero se opira zaključek o obstoju utemeljenega suma.

Zahteva navaja, da so se okoliščine v obravnavanem primeru spremenile. Po stališču njenega vložnika je vsebina kazenskih ovadb spričo ravnanja predstavnikov organov pregona tekom sodnega postopka povsem omajana. Slednje utemeljuje z okoliščino, povezano z dvakratnim neuspelim vabljenjem na zaslišanje podpisnika ovadbe in tajnega policijskega delavca. Iz tega sklepa, da sodišču nimata ničesar povedati ter da so kazenske ovadbe brez utemeljitve v ustreznih dokazih, ker se je izkazalo, da so predlagani dokazi neizvedljivi, in da je s tem omajan zaključek o obstoju utemeljenega suma očitanih dejanj ter ponovitvene nevarnosti. Z navedbo in lastno ter necelovito presojo te okoliščine vložnik zahteve uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Pravnomočni sklep ugotavlja obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Navaja, da je obd. H. utemeljeno osumljen storitve štirih kaznivih dejanj prepovedanega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, storjenih v času od 11.09.2002 do 16.01.2003, da naj bi prodajal oziroma ponujal v prodajo večje količine kokaina ter z istim namenom dnevno kontaktiral z različnimi osebami, kar kaže na njegovo veliko angažiranost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Po drugi strani upošteva okoliščino, da obdolženec živi v ugodnih premoženjskih razmerah in da se motiv za izvrševanje kaznivih dejanj kaže v njegovi koristoljubnosti. Glede na navedeno se sklep o podaljšanju pripora sklicuje na težo obdolženčevih dejanj in način njihove storitve ter na razmere, v katerih živi. Gre za objektivni in subjektivno okoliščino v smislu določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, na podlagi katerih utemeljeno sklepa, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil istovrstna kazniva dejanja.

Izpodbijani pravnomočni sklep ima razloge o utemeljenem sumu in jasne razloge o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zato očitek zahteve za varstvo zakonitosti v tej smeri ni utemeljen in s tem tudi ne očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Glede na določbo 2. odstavka 205. člena ZKP izda sodišče sklep o podaljšanju pripora na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca. Državna tožilka, ki je predlagala podaljšanje pripora zoper obdolženca na pripornem naroku dne 03.04.2003, je predlog obrazložila, pri čemer se je v zvezi z nadaljnjim obstojem pripornega razloga sklicevala na pisno obrazložitev nazadnje izdanega sklepa o podaljšanju pripora. Iz tega in iz vsebine celotnega predloga sledi v bistvu njena ocena, da se okoliščine v zvezi s pripornim razlogom niso spremenile in da narekujejo podaljšanje pripora. Ni tedaj mogoče zaključiti, da je predlog državne tožilke tako pomanjkljivo obrazložen, da je že zaradi tega neutemeljen.

Sodišče je sicer vezano na predlog za podaljšanje pripora, ne pa na razloge, katerih utemeljenost presoja v povezavi z zbranimi dokazi in podatki. Glede na to tudi v tem pogledu napadenemu sklepu ni mogoče očitati nezakonitosti.

Na podlagi dosedanjega časa trajanja tega kazenskega postopka, obsežnosti ter tudi zahtevnosti zadeve in načina postopanja sodišča, ki ob upoštevanju postopkovnih pravil dela tekoče na zadevi, ni mogoče zaključiti, da je podaljšanje pripora zoper obdolženca neustaven in nesorazmeren ukrep. Obdolženec je utemeljeno osumljen storitve več kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili, s katerimi se huje ogroža zdravje in življenje ljudi. Pravilna je zato ocena napadenega sklepa, da je podana sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi, ki ga predstavlja izvrševanje kaznivih dejanj te vrste in priporom kot posegom v obdolženčevo pravico do prostosti.

Sklep o podaljšanju pripora tudi ni nezakonit, ker je v izreku natančno določen čas trajanja pripora. Glede na določbe 1. in 2. odstavka 205. člena ZKP, ki predpisujejo način odrejanja in podaljševanja ter najdaljši možni čas trajanja pripora med preiskavo, je dolžno sodišče navesti v sklepu datum in uro, do katere podaljšuje pripor. Sodišče ob odločanju, ali bo odredilo oziroma podaljšalo pripor, ugotavlja obstoj vseh zakonskih pogojev. Spremembe teh pogojev, ki kažejo na prenehanje razlogov, zaradi katerih je bil pripor odrejen ali podaljšan, pa omogočajo sodišču odpravo pripora ali njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom (3. odstavek 192. člena in 3. odstavek 200. člena ZKP) po uradni dolžnosti ali na predlog obdolženca.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. Đ.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).