Jedro

Tožnik ni upravičen do dodatka za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, ker s predstojnikom ni sklenil ustreznega dogovora na podlagi 96. člena ZJU (22.e člena ZSPJS-F) in mu predstojnik ni izdal sklepa o plačilu dodatka za povečan obseg dela za sporno obdobje, v katerem bi navedel višino dodatka in čas izplačevanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 8. 2008 od bruto zneskov, navedenih v I. točki izreka sodbe, obračunati in pristojnim organizacijam plačati davke in prispevke in neto zneske plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega prikrajšanja do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.067,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Svoje stroške postopka krije tožnik sam (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo zahtevek, ker tožnik naj ne bi uveljavljal predsodnega varstva in ker z zahtevkom ni uveljavljal pravice do priznanja dodatka. Taka odločitev sodišča pomeni bistveno kršitev pravil postopka, saj je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, glede na to, da sodišče v obrazložitvi pod točko 13 obrazložitve samo navede, da je zahtevo tožnika z dne 20. 3. 2008 spoznalo za tak akt in listino, ki izpolnjuje pogoje po členu 204/3 ZDR in tako predstavlja predsodno varstvo tožnika. V tej zvezi so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju. Sodišče pa je zahtevek zavrnilo, torej je meritorno odločalo, čeprav bi moralo glede na obrazložitev sodbe tožbo zavreči, saj naj ne bi bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe. Iz same sodbe in razlogov ni mogoče ugotoviti, iz katerega razloga je bil zahtevek tožnika zavrnjen, ali zaradi pomanjkanja procesne predpostavke ali iz razloga neuveljavljanja posebnega zahtevka za priznanje pravice. Sodišče je kot razlog za zavrnitev zahtevka uporabilo dejstvo, da tožnik nima sodnega varstva, ker kršitev ni uveljavljal v predsodnem postopku, kar pa ni resnično, saj je sodišče štelo listino z dne 20. 3. 2008 za zahtevo za uveljavljanje pravic. Sodba si zato nasprotuje v odločilnih razlogih in jo je kot tako potrebno odpraviti. Sodišče je po mnenju tožnika tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo glede priznanja dodatka po členu 96 ZJU. Glede 100.a člena ZO (pravilno: ZObr), pa tožnik navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, predvsem pa je določene listine kot dokaz v spisu ocenilo napačno in zmotno in zato sprejelo napačno odločitev. V 4. odstavku 204. člena ZDR je določeno, da lahko delavec denarne zahtevke uveljavlja od delodajalca neposredno s postavitvijo dajatvenega zahtevka, ki seveda vsebuje tudi ugotovitveni del zahtevka, ki se nanaša na samo terjatev. Tožnik je glede na zgradbo in določila člena 204 ZDR v celoti zavaroval svoje pravice, tako denarne kot nedenarne, pri čemer pa za njihovo uveljavitev po 204. členu ZDR in specialnih predpisih ZJU in ZObr tečejo posebni roki, in sicer za denarne terjatve procesni roki, ki so enaki zastaralnim rokom za take terjatve (206. člen ZDR). Stališče sodišča prve stopnje je zato zmotno in ima tožnik v primeru izvedenega predsodnega postopka svoje pravice varovane in sicer denarne pravice in zahtevke v celotnem trajanju teka zavarovalnega roka, še posebej ob upoštevanju dejstva, da postavitev posebnega ugotovitvenega zahtevka v primeru dajatve ni potrebna in zanj po ZPP tožnik tudi ne bi mogel izkazati posebnega upravičenega interesa, če je že postavil dajatveni zahtevek. Sodišče tudi ni pravilno ocenilo oz. sploh ni ocenilo listin v spisu in sicer sklepa Ministrstva za obrambo (MORS) in Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) z dne 10. 9. 2007, po katerih je tožnik napoten na delo v MZZ in je bil glede na vsebino sklepa tudi v okviru delovnega razmerja in v okviru priznanja pravic iz delovnega razmerja pod nadzorom in kontrolo na MZZ. Sodišče bi moralo ovrednotiti tudi dopis MORS z dne 31. 1. 2008 v zvezi z dodatki za H., po katerem je MORS konkretno za tožnika na MZZ preneslo celotno odločanje o priznanju dodatka. Ni ovrednotilo tudi dopisa MZZ z dne 23. 1. 2008, iz katerega izhaja, da je tožniku priznan konkreten dodatek za januar in februar 2008, v konkretni višini 25 %, pri čemer pa za vse ostale mesece MZZ jasno napoveduje, da bo svojo dolžnost glede priznanega dodatka tožniku tudi izpolnjeval. Glede na jasen dogovor strank in dopis MZZ je tožniku nastala neposredna denarna terjatev, ki jo je le-ta uveljavljal v predmetnem postopku. Sodišče je ocenilo tako imenovano priznanje MZZ glede dodatka - oktober 2007 do julij 2008, vendar ne tudi v luči obeh navedenih dopisov MORS in MZZ, ki imata oba skupaj naravo dogovora strank v zvezi s priznanjem dodatka. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo zmotno in prav tako napačno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev in argumentacijo pa je uprlo na napačno in za ta postopek neustrezno sodno prakso, saj le-ta niti po dejanskem stanju niti po uporabi materialnega prava ne odgovarja konkretni situaciji. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, ne obravnava enakih dejanskih stanj, kot v primeru tožnika. Iz listin v spisu je razvidno, da za tožnika pravna podlaga obstaja, zahteva sodišča za postavitev posebnega zahtevka v zvezi s samo pravico tožnika pa je po določilih ZPP napačna in zmotna. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da postopek uveljavljanja pravic pri delodajalcu in sodno varstvo določata 204. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002; ZDR) oz. 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13; ZDR-1) in 100.a člen Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 13/94). Predhodno varstvo pravic pri delodajalcu je procesna predpostavka, roki za nadaljnje sodno varstvo pa so prekluzivni. Če bi veljalo, da zahtevek za denarno terjatev že sam po sebi obsega tudi zahtevo za ugotovitev oz. priznanje pravic iz delovnega razmerja, bi bile zgornje določbe brezpredmetne in bi delavci lahko uveljavljali le denarne terjatve tudi neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ne glede na priznanje določene pravice iz delovnega razmerja, iz katere izhaja denarna terjatev. Ne drži navedba tožnika, da o dodatku za mesec februar 2007 ni odločil minister ter da o tem ni izdal nobene odločitve. Minister za obrambo je namreč sprejel sklep z dne 16. 2. 2007, s katerim je tožniku za obdobje od 1. 2. do 28. 2. 2007 določil povečan obseg dela oz. nadpovprečno obremenitev pri opravljanju nalog, zaradi česar mu je pripadalo plačilo v višini 10 % osnovne plače. Z njim tožena stranka dokazuje, da je bilo potrebo za priznanje pravice do dodatka za povečan obseg dela pridobiti sklep predstojnika, ki je bil izdan na podlagi sklenjenega pisnega dogovora med predstojnikom in javnim uslužbencem. Prav tako so dodatki predvideni v določenem razponu in jih tudi iz tega razloga ni možno neposredno vtoževati kot denarno terjatev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Očitana kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. ZPP v 8. členu določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Tožnik je v tem sporu uveljavljal plačilo dodatka za povečan obseg dela po 96. členu (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ker mu je predstojnik dne 14. 12. 2006 izdal sklep, na podlagi katerega je bil tožnik dolžan v obdobju od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2008 (kasneje do 31. 8. 2008), opravljati štiri ure tedensko delo svetovalca v skupinah A. in B.. Po mnenju tožnika mu je tožena stranka s tem sklepom odredila dodatne naloge, ki so predstavljali večji obseg dela za tožnika, zato bi mu tožena stranka morala izplačati dodatek za povečan obseg dela v skladu z 96. členom ZJU. Tožnik je bil na podlagi sklepa Ministrstva za obrambo in Ministrstva za zunanje zadeve z dne 10. 9. 2007 imenovan za člana medresorske projektne skupine H. na področju .... Naloge v okviru te skupine je tožnik opravljal od 10. 9. 2007 do 31. 8. 2008. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v sklepu z dne 14. 12. 2006 zapisala, da bo tožnik namesto svoje 4-urne tedenske delovne obveznosti opravljal naloge svetovalca v delovnih skupinah za A. in B. in se je pri tem sklicevala na 95. člen ZJU, ki določa, da mora javni uslužbenec po pisni odločitvi predstojnika namesto dela, ki sodi v opis dela njegovega delovnega mesta, opraviti tudi delo, ki ne spada v opis delovnega mesta, ustreza pa njegovi strokovni usposobljenosti. Tožena stranka v sklepih za prispevek k izvedbi projekta H., tožniku ni določila dodatka za povečan obseg dela, z njim pa tudi ni sklenila pisnega dogovora o plačilu za povečan obseg dela, niti mu dodatka ni obračunala in izplačala, razen za mesec februar 2007. Tožnik je dodatek za povečan obseg dela prejel za mesec februar 2007, ko je tožena stranka dne 1. 2. 2007 s tožnikom, na podlagi 96. člena ZJU, sklenila dogovor o povečanem obsegu dela v obdobju od 1. 2. 2007 do 28. 2. 2007 (priloga B4). Na podlagi sklenjenega dogovora je minister za obrambo sprejel sklep št. ... z dne 16. 2. 2007, s katerim je tožniku zaradi povečanega obsega dela oz. nadpovprečne obremenjenosti pri opravljanju nalog določil plačilo v višini 10 % osnovne plače. Za sporno obdobje od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2008, ko tožnik vtožuje dodatek za povečan obseg dela oz. nadpovprečno obremenjenost, pa tožnik s predstojnikom ni sklenil ustreznega dogovora oz. mu minister ni izdal sklepa o plačilu dodatka. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 17. 5. 2012 izrecno navedel, da uveljavlja plačilo dodatka za povečan obseg dela izključno na podlagi 96. člena ZJU, čeprav plačilo za povečan obseg dela ni bilo določeno z ustreznim dogovorom oz. posebnim sklepom predstojnika, in da njegov zahtevek ne predstavlja zahtevka po dejansko opravljenem delu.

Prvi odstavek 96. člena Zakona o javnih uslužbencih je določal, da lahko predstojnik na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in nadrejenim sprejme pisno odločitev o povečanem obsegu dela oz. nadpovprečni obremenitvi posameznega javnega uslužbenca ter o plačilu za povečan obseg dela oz. nadpovprečno obremenjenost, če je mogoča racionalno zagotoviti izvajanje nalog organa tako, da se je povečal obseg dela oz. določi dodatne delovne obremenitve za posamezne javne uslužbence v okviru polnega delovnega časa in dovoljenega obsega dela preko polnega delovnega časa. Po navedeni določbi je bilo možno, da se je predstojnik dogovoril z javnim uslužbencem o povečanem obsegu dela oz. nadpovprečni obremenitvi posameznega javnega uslužbenca ter plačilu za povečan obseg dela oz. nadpovprečni obremenjenitvi. Citirana določba je prenehala veljati z dnem uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-F, Ur. l. RS, št. 68/2006, objavljen 30. 6. 2006) in je vprašanje opravljanja dela v povečanem obsegu, višini dodatka ter načinu izplačila sedaj urejeno v 22.e členu ZSPJS.

Nov plačni sistem, ki je bil uveden z ZSPJS-F ne pozna več dodatka za povečan obseg dela, temveč ZSPJS to vprašanje ureja v okviru plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. Sicer pa 22.e člen ZSPJS-F prav tako določa, da pisno odločitev o povečanem obsegu dela ter plačilo za povečan obseg dela sprejme predstojnik oz. direktor uporabnika proračuna za posamezni mesec, na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom oz. direktorjem ali javnim uslužbencem, pooblaščenim za organizacijo dela, ki dogovor lahko skleneta za daljše obdobje. Navedeno določa tudi 5. člen Uredbe o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela (Ur. l. RS, št. 48/2006). Ta določa, da predstojnik s sklepom določi višino dodatka in čas, za katerega dodatek pripada javnemu uslužbencu.

Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami) v 2. odstavku 100.a člena določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Zahtevo vloži delavec pri ministru oz. pooblaščeni osebi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil tožnik dolžan v skladu s 100.a členom ZObr predhodno uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu (tako je odločilo VDSS s sodbami Pdp 345/2009 z dne 6. 5. 2009, Pdp 158/2014 z dne 12. 6. 2014, Pdp 252/2013 z dne 12. 7. 2013).

Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo ali je tožnik v skladu s 100.a členom ZObr predhodno uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 20. 3. 2006 naslovil na Ministra za obrambo zahtevo za uveljavljanje pravic, ki se je nanašala na plačilo dodatka po 96. členu ZJU in s tem izpolnil procesno predpostavko za sodno varstvo. Zato je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je kot razlog za zavrnitev zahtevka tožnika navedlo dejstvo, da tožnik ni uveljavljal predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je dopis tožnika z dne 20. 3. 2008 naslovljen na Ministra za obrambo - Prijava kršitev in omejevanja pravic zagotovljenih z ustavo in z zakonom, štelo za zahtevo za uveljavljanje pravic v smislu 100.a člena ZObr, vendar je zahtevek tožnika zavrnilo iz razloga kot sledi v nadaljevanju.

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni upravičen do vtoževanega dodatka za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, ker s predstojnikom ni sklenil ustreznega dogovora na podlagi 96. člena ZJU (22.e člena ZSPJS-F) in mu predstojnik ni izdal sklepa o plačilu dodatka za povečan obseg dela za sporno obdobje, v katerem bi navedel višino dodatka in čas izplačevanja. Minister je namreč tožniku izdal sklep le za plačilo dodatka v obdobju 1. 2. 2007 do 28. 2. 2007 (priloga B3), za ostalo obdobje, ki ga vtožuje tožnik, pa minister sklepa ni izdal. Tožena stranka je tožniku na podlagi sklepa z dne 16. 2. 2007 (za obdobje 1. 2. 2007 do 28. 2. 2007) plačilo v višini 10 % osnovne plače tudi izplačala. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožnik ni dokazal, da je imel pravno podlago za izplačilo vtoževanega dodatka. Iz sklepa z dne 14. 12. 2006 namreč izhaja, da bo tožnik opravljal 4 ure tedensko delo svetovalca v skupinah A., B. itd. namesto svoje tedenske delovne obveze.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel zato sam krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča.