Jedro

ZUPJS v četrtem odstavku 10. člena določa, da se domneva, da med dvema osebama, ki nista sklenili zakonske zveze, obstaja zunajzakonska skupnost, ne glede na njen čas trajanja, če se jima je rodil skupni otrok ali sta posvojili otroka in ne gre za enostarševsko družino in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna. Ne glede na prejšnjo določbo pa lahko oseba izpodbija zakonsko domnevo obstoja zunajzakonske skupnosti tako, da dokazuje, da ne živi v zunajzakonski skupnosti (peti odstavek 10. člena). Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da v primeru tožnice in A.A. v času izdaje izpodbijanih odločb niso obstajali elementi zunajzakonske skupnosti. Tožnica in A.A. imata dva skupna otroka, vendar sta živela na različnih naslovih, med njima ni bilo ekonomske skupnosti in s strani A. A. tudi ne čustvene pripadnosti ter intimne povezanosti za skupno življenje. Zato je odločitev tožene stranke, ki je pri odločanju o pravici do denarne socialne pomoči poleg tožnice in njenih treh otrok štela tudi A.A., nepravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo upravnih odločb tožene stranke in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. … z dne 10. 9. 2013 in centra za socialno delo št. ... z dne 28. 1. 2013 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe tožnici na podlagi dne 17. 10. 2012 sporočenih sprememb izdati odločbo o denarni socialni pomoči, o plačilu prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in o pravici do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 641,29 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da v času izdaje izpodbijanih odločb med tožnico in A.A. niso obstajali elementi zunajzakonske skupnosti, saj naj bi imela tožnica skupaj z otroci stalno prebivališče prijavljeno na drugem naslovu kot A.A., prav tako pa po ugotovitvah sodišča med njima ni obstajala ekonomska skupnost. Tožena stranka pa se s temi zaključki ne strinja in meni, da tožnica ni uspela izpodbiti domneve, kot jo določa četrti odstavek 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami). Tožena stranka meni, da dejstvo, da tožnica in otroci niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča na enakem naslovu kot A.A. ne more biti ključna pri ugotavljanju, ali je med njima obstajala zunajzakonska skupnost. Tožena stranka še izpostavlja, da je bil po 1. 1. 2013 dalje pri tožnici vedno kot povezana oseba v smislu 10. člena ZUPJS upoštevan A.A., kljub temu, da sta imela stalno prebivališče prijavljeno na različnih naslovih. Tožnica pa zoper odločbe, izdane po 1. 1. 2013 ni vlagala pritožb. Upoštevaje navedeno in pa tudi dejstvo, da se jima je oktobra 2012 rodil že drugi otrok, tožena stranka meni, da je že ob rojstvu drugega otroka obstajala zunajzakonska skupnost med tožnico in A.A. Kot bistveno za odločitev o obstoju zunajzakonske skupnosti v času izdaje izpodbijanih odločb tožena stranka izpostavlja tudi dejstvo, da se je celotna družina v oktobru 2014 skupaj preselila v večje stanovanje. Selitev pa je odraz tega, da je med tožnico in A.A. že prej, torej tudi v času izdaje izpodbijanih odločb obstajala zunajzakonska skupnost. Tožena stranka nasprotuje tudi višini prisojenih stroškov in navaja, da se odločitev sodišča v tem delu ne da preizkusiti, to pa zaradi pomanjkljive obrazložitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 9. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 1. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti odločil, da se odločba CSD glede upravičenosti do denarne socialne pomoči št. … z dne 3. 10. 2012 razveljavi s 1. 11. 2012 ter da družina ni upravičena do denarne socialne pomoči. Tožnici je bilo naloženo, da neupravičeno prejeta javna sredstva za mesec november 2012 in december 2012 v višini 409,96 EUR mesečno v roku 30 dni od dokončnosti odločbe vrne na račun Ministrstva B., po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do poplačila dolga.

6. V zadevi je sporno, ali se v primeru odločanja o pravici do denarne socialne pomoči poleg tožnice in treh otrok, v njeno družino šteje tudi A.A., oče njunih dveh skupnih otrok ter posledično koliko znaša lastni dohodek družine. Tožena stranka je namreč A.A. štela kot zunajzakonskega partnerja tožnice in upoštevala tudi njegov dohodek ter ob izračunu lastnega dohodka ugotovila, da le-ta presega zakonsko določen minimalni dohodek za družino.

7. ZUPJS v četrtem odstavku 10. člena določa, da se domneva, da med dvema osebama, ki nista sklenili zakonske zveze, obstaja zunajzakonska skupnost, ne glede na njen čas trajanja, če se jima je rodil skupni otrok ali sta posvojili otroka in ne gre za enostarševsko družino in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna. Ne glede na prejšnjo določbo pa lahko oseba izpodbija zakonsko domnevo obstoja zunajzakonske skupnosti tako, da dokazuje, da ne živi v zunajzakonski skupnosti (peti odstavek 10. člena). Gre torej za obrnjeno dokazno breme, ko torej stranka dokazuje, da ne obstaja zunajzakonska skupnost. 8. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da v primeru tožnice in A.A. v času izdaje izpodbijanih odločb niso obstajali elementi zunajzakonske skupnosti. Tožnica in A.A. imata dva skupna otroka. Kot je to sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo v izpodbijani sodbi sta tožnica in pa A.A. živela na različnih naslovih, med njima tudi ni bilo ekonomske skupnosti in kot je to tudi izpovedala priča A.A., z njegove strani ni bilo čustvene pripadnosti ter intimne povezanosti za skupno življenje. Tudi iz sodne poravnave, datirane z dne 23. 1. 2013 izhaja, da sta bila mladoletna otroka zaupana v varstvo in vzgojo tožnici ter da so bili dogovorjeni stiki med otroci in A.A. in pa tudi določena preživninska obveznost A.A. Navedena sodna poravnava je bila sicer res toženi stranki posredovana šele po izdaji prvostopenjske odločbe, vendar pa še pred odločanjem drugostopenjskega organa, s tem da je že prvostopenjski organ vedel, da poteka postopek pred sodiščem in bi lahko tudi sam opravil poizvedbe v zvezi z omenjeno zadevo. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno opozorilo, da tožena stranka neupravičeno ni upoštevala omenjenega dokaza in da je bilo tako postopanje tudi v nasprotju z določbo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da dejstvo, da tožnica in otroci niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča na enakem naslovu kot A.A., ne more biti ključno pri ugotavljanju, ali je med njima obstajala zunajzakonska skupnost. Sodišče tega dejstva tudi ni štelo kot odločilnega, temveč je ugotavljalo tudi druga dejstva, na podlagi katerih je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da med tožnico in A.A. v spornem obdobju ni obstajala zunajzakonska skupnost. Glede kasnejših odločb, ko je bil A.A. upoštevan kot družinski član pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za nova dejstva, ki za odločitev v sporni zadevi niso odločilna. S tem v zvezi je sicer A.A., zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da je na razgovoru na centru za socialno delo pristal, da se ga vpiše kot družinskega člana oziroma izvenzakonskega partnerja, saj ni imel druge izbire. Odločbe pa je tožnica v zvezi s tem prejela le za naprej, ne pa tudi za nazaj. Ali je kasneje med tožnico in pa A.A. obstajala zunajzakonska skupnost na odločitev v sporni zadevi nima vpliva, kakor tudi ne kasnejša preselitev v skupno stanovanje. Za presojo sporne zadeve je odločilno zgolj dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

9. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo stroškovne odločitve in da se jo zaradi tega tudi ne da preizkusiti. Sodišče je namreč stroškovno odločitev ustrezno obrazložilo, tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi. O stroških postopka je odločalo na podlagi 154. in 155. člena ZPP ter upoštevaje 36. člen in ustrezne tarife Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami). Sodišče sicer ni izrecno navajalo tarifnih številk, vendar pa je že iz samih zneskov, kot so razvidni iz obrazložitve stroškovnega sklepa, razvidno, po katerih tarifnih številkah je sodišče prve stopnje odmerilo in priznalo stroške postopka.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.