Jedro

Z zatrjevanjem, da obsojenec ni storil očitanega kaznivega dejanja, zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. R.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je obsojena R.T. in M.P. spoznalo za kriva kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), storjenega v sostorilstvu. Po 50. členu KZ jima je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obema določilo kazni šestih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Nerazdelno sta dolžna povrniti stroške kazenskega postopka razen povprečnine, ki je bila vsakemu odmerjena v višini 80.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo v plačilo povprečnino, in to vsakemu po 45.000,00 SIT.

Zagovornik obs. R.T. je dne 15.3.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da izpodbija sodbi sodišč druge in prve stopnje zaradi absolutne kršitve Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da Vrhovno sodišče "sporno sodbo tako spremeni, da stroškovno oprosti obs. R.T. očitanega kaznivega dejanja ali pa jo razveljavi ter zadevo preda v novo odločanje ob ustreznih navodilih" in to drugemu sodniku.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena. Vložena je iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega je ni mogoče vložiti. V delu, v katerem zagovornik zatrjuje, da so podane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, pa prav tako izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

V zahtevi, za katero Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v njej pod točkami b, c, d in e obrazložitve prevzet tekst pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, je med drugim navedeno, da je vložena zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja (točka b). Razlog je obrazložen in iz tega razvidno, da zagovornik meni, da sodišče ni ugotovilo vseh za kazensko sodbo potrebnih dejstev in okoliščin oziroma jih ni pravilno ugotovilo. Navajanje, da obstoji protislovje med razlogi sodbe in da je podan razlog absolutne kršitve ZKP, pa je posledica drugačne zagovornikove dokazne ocene dejstev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Med t.i. absolutnimi kršitvami ZKP zagovornik navaja (točka c zahteve) protislovje med razlogi sodbe in protislovje med razlogi in listinami. Protislovje vidi v tem, da sodišče navaja, da (so)obsojenemu P. v "drugem delu" zagovora ne verjame, ker zanj ni ponudil dokazov. Zagovornik se zato sprašuje, zakaj mu verjame v prvem delu, ko pa zanj prav tako ni ponudil nobenih dokazov. V nadaljevanju vlagatelj zahteve ocenjuje zagovor obs. P. in zaključi z mnenjem, da so razlogi, zaradi katerih je sodišče verjelo delu njegovega zagovora enaki in enako brez dokazov kot tisti, zaradi katerih mu ni verjelo v drugem delu zagovora. Zagovornik torej tudi v tem delu kaže nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v izpodbijanih sodbah, ne obrazlaga pa obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

Zagovornik meni, da je bila posledica prvih dveh kršitev tudi zmotna uporaba materialnega prava (točka d zahteve), saj je bil obs. R.T. spoznan za krivega storitve dejanja, ki ga ni storil. Kršitev kazenskega zakona kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 1. točke 420. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v katerem od vprašanj, navedenih v 372. členu ZKP. Tega vlagatelj zahteve ne zatrjuje, ampak to, da obsojenec ni storil očitanega kaznivega dejanja. Ponovno gre za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej da ni dokazov, da je obsojeni storil dejanje, katerega je bil spoznan za krivega.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka, ki ni bil zamotan, in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (relativno nizek osebni dohodek, brez premoženja, brez preživninskih obveznosti).