Jedro

Nadzor nad bankami in tudi nad tem, katera oseba lahko pridobi kvalificirani delež v določeni banki, je po ZBan naloga Banke Slovenije. Banka Slovenije je odgovorna za pravilno izvajanje tega nadzora in s tem za oblikovanje, uveljavljanje in nadzorovanje sistema pravil, ki zagotavljajo standarde varnega poslovanja bank in hranilnic. Zato se Vrhovno sodišče v presojo kriterijev, po katerih Banka Slovenije odloča o tem, komu bo dala dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža delnic neke banke, ne more spuščati. V postopku sodnega varstva lahko presoja samo, ali je imel vlagatelj zahteve možnost sodelovati v postopku v skladu z zakonom in ali pri tem ni prišlo do bistvenih procesnih kršitev ter v mejah razlogov, navedenih v tožbi, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Na podlagi določbe prvega odstavka 19. člena Zakona o bančništvu (ZBan, Ur. l. RS 7/99, 102/2000 in 59/2001) je za pridobitev delnic banke, na podlagi katerih oseba posredno ali neposredno doseže ali preseže kvalificirani delež v banki, potrebno dovoljenje Banke Slovenije (dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža). Tožeča stranka je dne 18.12.2001 na podlagi te zakonske določbe vložila pri toženi stranki zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v Slovenski zadružni kmetijski banki d.d., Ljubljana (v nadaljevanju SZKB). Najprej je želela pridobiti 51% glasovalnih pravic, nato pa je svojo zahtevo spremenila tako, da je zahtevala izdajo dovoljenja za pridobtev kvalificiranega deleža v višini deleža, ki dosega ali presega 10%.

Tožena stranka je ugotovila, da obstajajo razlogi za zavrnitev dovoljenja, zato je v skladu z določbo četrtega odstavka 20. člena ZBan dne 27.3.2002 pozvala tožečo stranko, da se v roku 15 dni od prejema poziva o teh razlogih izjasni. Tožeča stranka je dne 17.4.2002 na poziv podala izjavo, v kateri je navedla, da po njenem mnenju ne obstojijo razlogi za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja.

Tožena stranka je z odločbo št... z dne 15.5.2002 zahtevo tožeče stranke za izdajo dovoljenja zavrnila. Ugotovila je namreč, da obstojijo razlogi za zavrnitev dovoljenja iz 1. in 2. točke drugega odstavka 20. člena ZBan.

Tožeča stranka je na podlagi določb prvega odstavka 177. člena in 178. člena ZBan dne 24.5.2002 vložila tožbo, s katero v postopku sodnega varstva zahteva, naj Vrhovno sodišče RS odločbo tožene stranke odpravi in izda zahtevano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v SZKB, podredno pa, naj odločbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da tožba ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

Nadzor nad bankami in tudi nad tem, katera oseba lahko pridobi kvalificirani delež v določeni banki, je po ZBan naloga Banke Slovenije (glej zlasti določbe XI. poglavja in 20. člena ZBan). Banka Slovenije je odgovorna za pravilno izvajanje tega nadzora in s tem za oblikovanje, uveljavljanje in nadzorovanje sistema pravil, ki zagotavljajo standarde varnega poslovanja bank in hranilnic (tako sedaj izrecno prvi odstavek 23. člena Zakona o Banki Slovenije - ZBS-1, Ur. l. RS 58/2002 in 85/2002, vsebinsko podobno pa tudi po določbah v času izdaje napadene odločbe veljavnega Zakona o Banki Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, zlasti po določbah 50. do 59. člena). Zato se Vrhovno sodišče v presojo kriterijev, po katerih Banka Slovenije odloča o tem, komu bo dala dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža delnic neke banke, ne more spuščati. V postopku sodnega varstva lahko presoja samo, ali je imel vlagatelj zahteve možnost sodelovati v postopku v skladu z zakonom in ali pri tem ni prišlo do bistvenih procesnih kršitev ter v mejah razlogov, navedenih v tožbi, ali je bilo materialno pravo (v obravnavanem primeru določbe 1. in 2. točke drugega odstavka 20. člena ZBan) pravilno uporabljeno (primerjaj 181. člen ZBan). V teh okvirih je odločalo tudi v tej zadevi.

Tožena stranka lahko zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža iz dveh razlogov: - če bi bilo zaradi dejavnosti ali poslov, ki jih opravlja bodoči kvalificirani imetnik oziroma z njim povezane osebe, oziroma zaradi ravnanj, ki jih je storil bodoči kvalificirani imetnik oziroma z njim povezane osebe, lahko ogroženo poslovanje banke v skladu s pravili o obvladovanju tveganj (1. točka drugega odstavka 20. člena ZBan) ali - če bi bilo zaradi dejavnosti ali poslov, ki jih opravlja bodoči kvalificirani imetnik oziroma z njim povezane osebe, oziroma zaradi načina povezanosti med temi osebami, lahko onemogočeno ali bistveno oteženo opravljanje nadzora nad banko (2. točka drugega odstvka 20. člena ZBan).

V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožeči stranki zahtevo za izdajo dovoljenja iz obeh razlogov. Iz obrazložitve odločbe sledi, da je pri oceni obstoja obeh razlogov kot najpomembnejšo oziroma odločilno izhodiščno okoliščino upoštevala, da je tožeča stranka finančna družba, torej holding, ki se ukvarja s finančnimi posli. To dejstvo glede na to, da je finančna dejavnost označena kot glavna dejavnost tožeče stranke v njeni firmi, niti ne more biti sporno. S tega vidika je tožena stranka ocenjevala, ali je tožeča stranka glede na določbe drugega odstavka 20. člena ZBan taka oseba, da ji je mogoče dovoliti pridobitev kvalificiranega deleža v SZKB.

Ni sporno dejstvo, da ima tožeča stranka skupaj s povezanimi osebami v SZKB več kot 5% glasovalnih pravic. Po določbi 6. točke 83. člena ZBan ja torej oseba v posebnem razmerju s SZKB. Zato največja dopustna izpostavljenost banke do tožeče stranke po določbi drugega odstavka 80. člena ZBan ne sme presegati 10% višine kapitala banke. Tožena stranka je ugotovila, da znaša izpostavljenost SZKB do tožeče stranke 1.272 mio SIT ali 21,2% višine kapitala banke, kar je za več kot 100% nad dopustno izpostavljenostjo. Pri ugotavljanju izpostavljenosti v postopku izdaje odločbe je res prišlo do napake, ko je tožena stranka v pozivu tožeči stranki, naj se izjasni o razlogih za zavrnitev dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, navedla, da znaša izpostavljenost SZKB do tožeče stranke 2.272 mio SIT, čemur je tožeča stranka ugovarjala. Vendar ta napaka za odločitev o izdaji dovoljenja ni bistvena. Pomembno je, da je tožena stranka ves čas navajala pravilen odstotek izpostavljenosti, saj je tudi v omenjenem pozivu navedla, da izpostavljenost znaša 21,2% višine kapitala SZKB. Sicer pa tožeča stranka sama priznava preveliko izpostavljenost SZKB do nje. Čeprav po njenih podatkih ta izpostavljenost znaša "samo" 995,2 mio SIT, je to še vedno 16,6% višine kapitala SZKB, kar bistveno presega dopustno mejo 10%. Pri tem ni pomembno, da so vzrok za tako veliko izpostavljenost v največji meri naložbe SZKB v tožečo stranko in z njo povezane osebe in ne posli, s katerimi SZKB kreditira s tožečo stranko povezane osebe, kar posledično pomeni, da tožeča stranka ne more bistveno vplivati na izpostavljenost SZKB do nje. Bistveno pri tem je, da je izpostavljenost pač prevelika, kar bi po oceni tožene stranke glede na dejavnost, ki jo opravlja tožeča stranka, lahko ogrozilo poslovanje SZKB v skladu s pravili o obvladovanju tveganj. Zato po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče oporekati razlogom odločbe tožene stranke, da je podan razlog za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža po 1. točki prvega odstavka 20. člena ZBan.

Ker že obstoj enega od dveh razlogov iz drugega odstavka 20. člena ZBan zadošča za izdajo zavrnilne odločbe o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, se Vrhovno sodišče v oceno odločbe tudi glede obstoja drugega razloga ni spuščalo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka v postopku izdaje odločbe v okviru zakonskih obveznosti iz četrtega odstavka 20. člena ZBan dala tožeči stranki možnost udeležbe v postopku. Vsa najpomembnejša dejstva je ugotovila na podlagi listin, ki jih je predložila sama tožeča stranka (razen glede stopnje izpostavljenosti SZKB do tožeče stranke, ki pa je tudi po podatkih tožeče stranke prevelika). Na podlagi tako ugotovljenih dejstev ni zmotno uporabila določb 1. točke drugega odstavka 20. člena ZBan, ko je ocenila, da zahtevi tožeče stranke za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža delnic SZKB ne more ugoditi. Zato tožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.