Jedro

Ker tožeča stranka poziva sodišča, naj navede v tožbenem zahtevku, katere predmete je tožena stranka dolžna odstraniti s stopnišča in izpod stopnic, ni upoštevala, je prvostopno sodišče tožbo v tem delu pravilno zavrglo.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno kot začetek teka zastaralnega roka terjatve za povrnitev investicij pri gradnji upoštevali trenutek, ko je bila po dejanskih ugotovitvah sodišč gradnja stanovanja končana in sta se toženka in njen mož vselila vanj (leto 1970) oz. ko je bila končana gradnja garaže (leto 1973). Na začetek teka zastaralnega roka postopek v pravdni zadevi, v kateri je tožena stranka zahtevala ugotovitev etažne lastnine na stanovanju, ni mogel vplivati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo: da morata izprazniti kletni prostor v spodnjem delu kletne etaže ... v ... ter ga s ključi izročiti tožnikom; da morata opustiti vsakršno uporabo kletnih prostorov v hiši ... v ... ter izpod stopnic v kletni etaži te hiše odstraniti 10 manjših gajbic in dve stojali za rože ter v bodoče opustiti vsakršno postavljanje predmetov pod stopnicami v kleti te hiše; da morata tožnikom nerazdelno plačati uporabnino za kletni prostor vključno z električnim tokom za razsvetljavo v znesku 546,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.1990 do plačila. Zavrnilo pa je tožbene zahtevke: da morata toženca tožnikom plačati 36.400,00 DEM v tolarski protivrednosti; da morata toženca odstraniti omaro iz podesta; opustiti uporabo vrta in odstraniti nasade; izdelati novo odprtino v zgornji plošči, montirati dvižna vrata, opustiti souporabo podstrešja in zapreti dostop na podstrešje; plačati uporabo vrta in električni tok za zamrzovalno skrinjo; plačati več kot 546,00 SIT za električni tok za razsvetljavo in uporabo kleti. Glede zahtevkov za odstranitev predmetov iz stopnišča in izpod stopnic in za izpraznitev in izročitev kleti pa je tožbo zavrglo.

Tožniki so se pritožili zoper tisti del odločbe sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče zavrglo in zavrnilo posamezne zahtevke. Drugostopno sodišče je njihovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je zahtevek za odstranitev predmetov tožencev s stopnišča in izpod stopnic res nedoločen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, ker odvetnica tožeče stranke kljub opozorilu sodišča tožbe v tem delu ni popravila. Glede odločitve o zahtevku za plačilo 36.400,00 DEM v tolarski protivrednosti je pritrdilo stališču prvostopnega sodišča, da je ta zahtevek zastaran; zastaranje je pričelo teči, ko je bilo stanovanje zgrajeno ter pripravljeno za vselitev in sta toženka in njen mož v njem začela živeti v letu 1970 oz. ko je bila v letu 1973 zgrajena garaža. Tožniki tudi sicer nimajo obogatitvenega zahtevka, saj sta brata A in B sklenila dogovor o skupni gradnji in si na podlagi tega dogovora tudi medsebojno pomagala. Glede zahtevka za izdelavo odprtine in montažo drsnih vrat za dostop na podstrešje je poudarilo, da imajo tožniki pravico dostopa na podstrešje in od tožencev ne morejo zahtevati drugega kot to, da jim ta dostop omogočita. Zavrnilo je nadalje pritožbeno stališča, da toženca nista upravičena uporabljati podstrešja in vrta, saj gre za skupne prostore v hiši v solasti strank; to da je zemljišče kupil A in da je klet v lasti tožnikov, pa je ob dejstvu, da gre za funkcionalno zemljišče, irelevantno. Po stališču drugostopnega sodišča je neutemljen tudi pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ni obravnavalo zahtevka za plačilo uporabnine za klet in delno za povrnitev stroškov za električno energijo.

Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje, kolikor so bili z njima zavrženi tožbi oz. zavrnjeni tožbeni zahtevki so tožniki vložili revizijo. Uveljavljajo revizijske razloge iz 385. člena ZPP. Predlagajo, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Odločitvi, s katero je bil zavržen zahtevek na odstranitev predmetov, ugovarjajo s trditvami, da tega zahtevka ni mogoče specificirati, saj tožena stranka postavlja razne predmete, jih odstrani in postavi nove. Tožniki v hiši tudi ne prebivajo več, ker so se izselili zaradi nasilja in groženj tožene stranke. V času zadnje glavne obravnave specifikacija zato ni bila mogoča, zahtevek pa tudi ne bi bil izvršljiv, ker bi medtem tožena stranka nekatere predmete odstranila in namestila druge. Omara na podestu dejansko ovira prehod, saj zavzema približno polovico podesta in bi moralo zato sodišče glede omare zahtevku ugoditi. Zastaranje zahtevka za povrnitev investicij ni moglo nastopiti. Med bratoma je bilo dogovorjeno, da bosta zgradila še eno etažo, kjer bo B prebival toliko časa, dokler si ne zgradi lastne hiše ali pa kupi stanovanje. Ker sta menila, da bo potem hiša v celoti A-jeva, lastninskih razmerij nista urejala. B se je potem vpisal po nerazdelnem deležu v zemljiško knjigo protipravno. Toženi stranki pa je bila tudi šele januarja 1988 pravnomočno priznana lastninska pravica na etažnem stanovanju in je bila šele tedaj podana možnost za zahtevek tožnikov. Ker je bila tožba vložena 5.6.1989, zastaranje ni moglo nastopiti. Napačno je bil torej uporabljen Zakon o zastaranju terjatev in ustrezne določbe ZPP.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 1. odst. 109. člena ZPP mora biti vloga razumljiva in mora vsebovati vse, da bi se lahko obravnavala. Zahtevek, iz katerega ni točno razvidno, katere predmete je dolžna tožena stranka odstraniti, nedvomno ni zahtevek, ki bi ustrezal zahtevam iz cit. zakonske določbe. Takšen zahtevek tudi ni izvršljiv, saj na podlagi pravnomočne odločbe, ki bi ugodila takšnemu zahtevku, ne bi bilo razvidno, katere predmete mora dolžnik (tožena stranka) odstraniti in torej vsebina njegove obveznosti ne bi bila znana. Navedbe revidentov o neizvršljivosti določnega zahtevka, ker tožena stranka odstranjuje predmete in nastavlja nove, tako veljajo v obrnjenem smislu. Ko je sodišče prve stopnje pozvalo tožečo stranko, naj tožbo popravi tako, da navede katere predmete je dolžna tožena stranka odstraniti, je ravnalo v skladu s cit. zakonsko določbo. Ker tožeča stranka poziva sodišča ni upoštevala, je prvostopno sodišče tožbo v tem delu potem pravilno zavrglo, kot utemeljeno navaja tudi sodišče druge stopnje (4. odst. 104. člena ZPP). Ko je zavrnilo pritožbeni očitek o neobstoju pogojev za zavrženje tožbe, sodišče druge stopnje torej ni zagrešilo procesne kršitve iz 1. odst. 354. člena ZPP, ki jo revidenti s trditvami, da navedene tožbe ni bilo mogoče specificirati, smiselno uveljavljajo.

Materialnopravno stališče obeh sodišč, da sta zahtevka za povrnitev investicij v stanovanje v 1. nadstropju hiše in v garažo zastarana, je pravilno. Po določilu 2. člena prej veljavnega Zakona o zastaranju terjatev (v nadaljevanju: ZZT; sporno zadevo je namreč glede vprašanja zastaranja upoštevaje določilo 1106. člena ZOR potrebno presojati po določbah cit. zakona, ker je sporno razmerje nastalo pred uveljavitvijo ZOR) je začelo zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni bilo z zakonom predvideno kaj drugega. Zastaranje začne torej teči, ko nastane pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. V spornem primeru tožeča stranka uveljavlja obligacijskopravna zahtevka, s katerima zahteva povrnitev svojih prispevkov pri gradnji stanovanja v 1. nadstropju hiše in pri gradnji garaže. Iz njenih tožbenih navedb izhaja, da uveljavlja obogatitvena zahtevka. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno kot začetek teka zastaralnega roka upoštevali trenutek, ko je bila po dejanskih ugotovitvah sodišč gradnja stanovanja končana in sta se toženka in njen mož vselila vanj (leto 1970) oz. ko je bila končana gradnja garaže (leto 1973). Do neupravičene pridobitve namreč pride s pridobitvijo koristi - to pa je bilo v spornem primeru takrat, ko sta toženka oz. njen pok. mož imela možnost nepremičnini uporabljati - glede na dejanske ugotovitve torej v navedenih letih. Najkasneje ob koncu gradnje je pravni prednik tožnikov (pok. A) tudi lahko napravil izračun vlaganj v gradnjo navedenih nepremičnin. Hiša, v kateri se nahaja sporno stanovanje, pa je bila ob koncu gradnje med obema graditeljema celo stvarnopravno razdeljena. Sodišči sta namreč ugotovili, da sta pravna prednika pravdnih strank - pokojna A in B - v času gradnje hiše sklenila dogovor o gradnji, na podlagi katerega sta si tudi po posameznih stanovanjih (etažah) razdelila lastnino na hiši. Ob koncu gradnje je imel tako pok. A možnost tudi oceniti, ali njegovi prispevki pri gradnji presegajo lastninski delež, ki mu je pripadel na podlagi dogovora o fizični razdelitvi hiše. Pok. A bi glede na navedene dejanske ugotovitve obeh sodišč torej lahko vložil obogatitvena zahtevka takoj po okoriščenju tožencev oz. njunega pravnega prednika. Na nastanek pravice zahtevati povrnitev večjih vlaganj postopek v pravdni zadevi P 232/87, na katerega se sklicujejo revidenti, ni mogel vplivati. Pok. A glede na navedene ugotovitve, ni bilo potrebno čakati na odločitev o zahtevku tožene stranke, s katerim je ta v navedeni pravdi zahtevala ugotovitev etažne lastnine na spornem stanovanju, sklicujoč se pri tem na dogovor o skupni gradnji. Če je dvomil, ali mu zaradi prispevkov pri gradnji pripada večji stvarnopravni delež na spornih nepremičninah ali pa je upravičen le do denarnega zahtevka, bi lahko slednjega uveljavljal podrejeno ob primarnem stvarnopravnem zahtevku. Desetletni zastaralni rok, ki je glede na določilo 14. člena ZZT veljal za obligacijske zahtevke, kot sta sporna, pa je v konkretnem primeru glede na navedeni začetek teka zastaranja potekel leta 1980 (glede zahtevka za povrnitev vlaganj v stanovanje) oz. 1983 (glede zahtevka za povrnitev vlaganj v garažo). Upoštevaje, da sta bili tožbi za povrnitev vlaganj vloženi v letih 1989 oz.1990, torej že po preteku navedenega zastaralnega roka, sta bila ta zahtevka pravno pravilno pravnomočno zavrnjena.

Trditvi revidentov, da je bilo med A-jem in B-jem dogovorjeno, da bo "B v hiši prebival le toliko časa, dokler si ne zgradi lastne hiše ali pa kupi stanovanja" in bo potem " hiša v celoti A-jeva" pa sta dejanske narave. Izpodbijata namreč dokazno oceno obeh sodišč, po kateri sta se brata dogovorila, da bo vsak od njiju izključni lastnik posameznega stanovanja. Ker zmotna oz. nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog, revizijsko sodišče teh trditev ni upoštevalo (3. odst. 385. člena ZPP). Enako velja za revizijsko trditev, s katero revidenti sicer poskušajo izpodbiti odločitev o zavrnitvi zahtevka na odstranitev omare - da "omara na podestu dejansko ovira prehod, saj zavzema približno polovico površine podesta".

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je glede na povedano revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).