Jedro

Zdravniki oziroma zdravniške komisije po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja sprejemajo strokovna medicinska mnenja o zdravstveni zmožnosti zavarovancev za delo. Z dnem, ko je bil po njihovem mnenju glede na svoje zdravstveno stanje spet sposoben za delo, bi moral tožnik priti na delo. Tako mnenje izhaja tudi iz dejstva, da tožniku bolniški list ni bil izdan. Morebitno nestrinjanje s strokovnim mnenjem ali vložitev zahteve za izdajo odločbe, tožnika ne bi odvezovalo, da se ravna po zdravniškem mnenju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremenilo odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi neupravičenih izostankov z dela tako, da je spremenilo datum prenehanja s 16.4.1995 na 1.5.1995. Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje trajalo od 14.4. do 30.4.1995 in naložilo toženi stranki vpis delovne dobe v delovno knjižico in plačilo nadomestila plače za to obdobje. Zavrnilo pa je zahtevek za ugotovitev trajanje delovnega razmerja tudi po 1.5.1995, reintegracijski zahtevek in denarne zahtevka iz naslova plače. Ugotovilo je, da je bil tožniku s pravnomočno sodbo v socialnem sporu priznan bolniški stalež do 30.4.1995. Direktor tožene stranke je v odločbi, izdani 24.8.1995, tožniku očital neupravičeno odsotnost z dela več kot pet delovnih dni od 11.4.1995 do izdaje odločbe. To pomeni, da je bil tožnik od 1.5.1995 dalje neupravičeno odsoten z dela več kot pet dni, in ker se na delo ni vrnil, mu je mogoče odpovedati delovno razmerje po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990).

Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi tožnika in datum prenehanja delovnega razmerja spremenilo s 1.5.1995 na 26.9.1995 (datum dokončnosti sklepa) ter posledično ugodilo tožnikovim ostalim zahtevkom iz naslova delovnega razmerja do tega dne. V ostalem je pritožbo zavrnilo. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s spremebo pravne podlage odločilo v škodo tožnika. Tožena stranka se je sama odločila, da bo kot pravno podlago upoštevala 5. točko prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), zato bi sodišče moralo le ugotoviti datum dokončnosti odločitve. Tožnik pa od 1.5.1995 do prejema sklepa Zdravniške komisije I. stopnje z dne 11.8.1995 ni razpolagal z bolniškimi listi in zato ni mogel biti v dobri veri, da je v bolniškem staležu. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je vložil tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz odločb in zapisnikov izhaja, da naj bi bila pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja disciplinski ukrep. Sodišče pa je samovoljno in v škodo tožnika spremenilo to podlago v razlog po 5. oziroma 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), na katerega se tožena stanka ni nikoli sklicevala. Taka ugotovitev je zato v nasprotju z listinami v spisu, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Postopek pri toženi stranki je tekel zaradi izostankov od 11.4. do 16.4.1995, zato je ugotavljanje odsotnosti tožnika v kasnejšem obdobju nepomembno. Tožnik je šele po prejemu sklepa Zdravniške komisije z dne 11.8.1995 izvedel, da ni v bolniškem staležu, na delo pa se ni vrnil zato, ker je bil bolan in se je ravnal po navodilih lečečega zdravnika, delodajalca pa je tudi obveščal, da je še vedno v bolniškem staležu. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP je podana le, če so v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami, ter, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Kot je izrecno navedlo že sodišče druge stopnje (na strani 5 izpodbijane sodbe), predmet spora niso bile odločitve disciplinskih organov in disciplinski postopek, ker takega postopka sploh ni bilo. Zato tudi sklicevanje na določbe Pravilnika o delovnih razmerjih pomeni zgolj to, da pomeni ravnanje tožnika tudi hujšo kršitev delovnih obveznosti. Ker pa disciplinski postopek ni bil začet in tudi ne izveden, je tako sklicevanje brezpredmetno. Neupravičena odsotnost z dela je po določbi 3. točke drugega odstavka 75. člena ZTPDR samostojen razlog za prenehanje delovnega razmerja in toženi stranki disciplinskega postopka ni bilo treba uvesti.

Določbi 5. in 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (1990) urejata le različen datum prenehanja delovnega razmerja v primeru ugotovljene neupravičene odsotnosti z dela, glede na to, ali se delavec (do dokončnosti odločitve delodajalca) na delo vrne ali ne. Sodišče druge stopnje je glede datuma prenehanja spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in s tem dodatno oziroma drugače tudi odločitev tožene stranke. Toda v tem delu tožnik revizije ne vlaga, revizijsko sodišče pa vanjo po uradni dolžnosti (v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava) ni posegalo, ker izpodbijane sodbe v škodo tožnika tudi bi smelo spreminjati (383. člen v zvezi s 359. členom ZPP).

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje, odločitev tožene stranke zakonita in pravilna. Bistvena je dejanska ugotovitev (na katero je na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizijsko sodišče vezano), da je bil tožnik od 1.5.1995 do 24.8.1995 odsoten z dela in te svoje odsotnosti ni opravičil. Tožnik za to obdobje ni imel odobrenega bolniškega staleža ne s strani svojega zdravnika ne s strani zdravniških komisij oziroma Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Šele kasneje in za nazaj se je ugotavljalo, ali so morda le obstajali zdravstveno upravičeni razlogi za tožnikovo odsotnost z dela, vendar je bilo s s pravnomočno sodbo v socialnem sporu ugotovljeno, da takega razloga ni bilo.

Po določbi 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Uradni list SFRJ-Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 18/92 - Konvencija) mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog, je na delodajalcu (točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije). Če se delavec pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo, ali tak razlog obstaja (točka b) drugega odstavka 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Konvencije). Delavec torej lahko obstoj resnega razloga za prenehanje izpodbija v sodnem postopku in če sodišče na podlagi izvedenega postopka (v katerem je dokazno breme prav tako na delodajalcu) ugotovi, da takega razloga ni, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja.

Neupravičen izostanek z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih delavcu lahko preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca. Delavec mora svojo odsotnost z dela opravičiti. Predložiti mora bodisi ustrezno listino (na primer bolniški list) bodisi navesti razlog, ki njegovo odsotnost opravičuje (na primer, da mu je odobren dopust). Na delavcu je torej trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen. Na delodajalcu pa je dokazno breme, da je delavčeva odsotnost neupravičena oziroma neutemeljena. Tožnik je po 30.4.1995 ostal doma, čeprav je vedel, da nima odobrenega bolniškega staleža. Zdravniki oziroma Zdravniške komisije po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanju sprejemajo strokovna medicinska mnenja o zdravstveni zmožnosti zavarovancev za delo. Z dnem, ko je bil po njihovem mnenju glede na svoje zdravstveno stanje spet sposoben za delo, bi moral tožnik priti na delo. Tako mnenje izhaja tudi iz dejstva, da tožniku bolniški list ni bil izdan.

Morebitno nestrinjanje s strokovnim mnenjem ali vložitev zahteve za izdajo odločbe, tožnika ne bi odvezovalo, da se ravna po zdravniškem mnenju. Ta mnenja so obvezna tako za zavarovanca kot njegovega osebnega zdravnika (239., 244. in 246. člen Pravil). Ker je bilo s pravnomočno sodbo v socialnem sporu ugotovljeno, da zdravstveno utemeljenih razlogov za odsotnost tožnika z dela po 30.4.1995 ni bilo, je za odločitev tudi nepomembno, kako ali zakaj ni prišlo že po predpisanem postopku do pravočasne odločitve zdravniških komisij.

Ker glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, izpodbijana sodba pa je materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).