Jedro

S tem, ko o podelitvi koncesije odloča Vlada, ni kršena pravica do pritožbe, saj ZUP v 2. odstavku 13. člena določa, da kadar je za odločanje na prvi stopnji pristojen predstavniški organ ali vlada, pritožba ni dovoljena. Tovrstni enostopenjski upravni postopek je torej zakonit. Vse pogoje je treba izpolnjevati v času prijave na razpis, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko ni upoštevala kadra, ki obiskuje šolo in jo bo zaključil 31. 7. 2008.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1 izreka za koncesionarja za izvajanje obvezne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju ..., izbrala prijavitelja A. d.o.o. s partnerjem B. d.o.o. (v nadaljevanju stranka z interesom). Pod točko 2 izreka je izbranega prijavitelja pozvala, da mora v 14 dneh pristopiti k podpisu pogodbe, pod točko 3 izreka je prijavo tožeče stranke kot nepopolno zavrnila, pod točko 4 izreka pa je kot nepopolno zavrnila tudi prijavo prijavitelja C. s.p. V obrazložitvi odločbe navaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor objavilo razpis za podelitev koncesije za izvajanje storitev dimnikarske javne službe za več dimnikarskih območij, med drugim tudi na dimnikarskem območju ... Prispele so tri prijave, in sicer prijava tožeče stranke, C. s.p. in stranke z interesom. Po opravljenem vsebinskem pregledu prijav je strokovna komisija pripravila poročilo, ki je bilo posredovano vsem prijaviteljem na ustni obravnavi. Dne 16. 7. 2008 je bila izvedena ustna obravnava, na kateri so bili prijavitelji po seznanitvi s poročilom strokovne komisije pozvani, naj podajo pripombe na sami ustni obravnavi oziroma v desetih dneh od ustne obravnave. Po zaključeni ustni obravnavi je bil prijaviteljem omogočen tudi vpogled v prijave ostalih prijaviteljev. Na ustni obravnavi je predstavnik tožeče stranke med drugim menil, da je bil pri njih kader št. 4 neupravičeno izločen, saj so bila predložena vsa dokazila, da je ta kader vpisan v šolo za dimnikarje, ki jo je sedaj tudi končal. Zaradi tega je bilo točkovanje njihove prijave posledično nižje. Tožeča stranka je tudi naknadno poslala po pošti pripombe z več vprašanji. V zvezi z njimi tožena stranka odgovarja, da je podatek o imenovanih članih strokovne komisije javen, da imajo prijavitelji možnost vpogleda v sklep koncedenta, s katerim so bili posamezni člani imenovani. Na očitek, da pri enem od kadrov tožeče stranke ni bila upoštevana dosežena izobrazba, tožena stranka odgovarja, da je strokovna komisija pripravila odločitev glede na podatke, ki so bili podani v vlogah, upoštevajoč pogoje in merila iz javnega razpisa. Ob ponovnem preverjanju prijave je bilo ugotovljeno, da so bila za vse kadre prijavitelja priložena le dokazila o izobrazbi dimnikar. Razen tega je ta navedba irelevantna, saj tožeča stranka ni prijavila minimalnega zahtevanega števila kadrov. Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS št. 129/04 in nadaljnji, v nadaljevanju Uredba) opredeljuje minimalne pogoje za zaposlene, pri čemer ne dovoljuje upoštevanja kadrov, ki ne izpolnjujejo minimalnih pogojev, določenih z Uredbo. Če bi koncedent upošteval kader, ki še ni zaključil izobraževanja v času prijave na javni razpis, bi kršil določbe veljavne zakonodaje. V nadaljevanju odločbe tožena stranka podrobneje opisuje, zakaj je koncesijo podelila stranki z interesom.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je šlo za odstopanje pri razpisnih pogojih, kot jih določa 10. člen Uredbe od tistih, ki jih je tožena stranka navedla pod točko 7 razpisa v poglavju „Pogoji, ki jih mora za podelitev koncesije izpolnjevati prijavitelj“. V točki 7 razpisa je tožena stranka pogoje za opravljanje dimnikarske službe znatno razširila. Razširjanje pogojev za pridobitev koncesije od tistih, ki jih določa Uredba, ni dopustno. Nadalje tožeča stranka izpodbija zakonitost Uredbe v njenem 16. členu, ki določa, da je za izbiro koncesionarja pristojna vlada. Z navedenim je zaradi nemožnosti pritožbe zoper odločbo kršena z Ustavo RS zagotovljena pravica do pritožbe. Glede navedenih razlogov se tožeča stranka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-98/99 (Uradni list RS št. 61/99). Razen tega tožeči stranki neutemeljeno ni bil priznan pri upoštevanju izobrazbe seminar za dimnikarje Ministrstva za okolje in prostor. Pri kadru pod št. 4 je bilo v postopku izbire upoštevano, da nima ustrezne izobrazbe, čeprav je tožeča stranka priložila razpisu vsa potrebna dokazila, da je kader vpisan v srednjo gradbeno šolo - dimnikar - in je izobraževanje pred postopkom izbire uspešno končal. Če bi se to upoštevalo, bi bilo točkovanje bistveno drugačno. Poleg navedenega ni bila upoštevana izobrazba direktorja tožeče stranke z obrazložitvijo, da ni bila predložena listna o izkazani izobrazbi, vendar pa tožeča stranka zatrjuje, da je ta podatek razviden iz kopije delovne knjižice, ki je priložena. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži vrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka do plačila ter 20% DDV.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v celoti ravnala skladno z določili Uredbe tako glede pogojev, kot tudi glede meril. Nikakor ni določila meril v nasprotju z veljavnim predpisom, ampak v okviru diskrecije, ki ji jo podeljuje Uredba (število in dodatna usposobljenost kadrov), samo ocenjevanje pa je v celoti v skladu s smislom in namenom Uredbe, točkovanje pa je sorazmerno. Prvi del točkovanja predstavlja ocenjevanje števila prijavljenih kadrov, drugi del pa dodatno usposobljenost prijavljenih kadrov. Merila so postavljena v okviru določb Uredbe, ki je podlaga za javni razpis za podelitev koncesije in so sorazmerna glede na sledenje ciljev koncedenta, prav tako pa so bila merila v konkretnem primeru v celoti uporabljena pravilno. Tudi ugovor, da naj bi pristojnost vlade za odločanje o predmetni zadevi izhajala le iz Uredbe, je nesmiseln, saj iz 37. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS št. 32/93, ZGJS) izhaja, da upravno odločbo o izbiri koncesionarja izda koncedent, po določbi 31. člena ZGJS v povezavi s 148. členom Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZVO-1) je koncedent v predmetni zadevi Republika Slovenija, zaradi česar lahko v njenem imenu njene odločitve sprejema njen zakoniti zastopnik - Vlada Republike Slovenije. Sicer pa 187. in 188. člen ZVO-1 izrecno določata, da odločbo o izbiri koncesionarja v primeru prve koncesije izda Vlada Republike Slovenije. Glede navedb tožeče stranke o neupoštevanju seminarja za dimnikarje, ki ga je organiziralo Ministrstvo za okolje in prostor, in neupoštevanja pravilne izobrazbe dveh prijavljenih kadrov tožeče stranke, pa tožena stranka navaja, da je v točki 10 razpisne dokumentacije navedeno, da se kot ustrezni tečaji, seminarji oziroma usposabljanja upoštevajo tečaji, seminarji oziroma usposabljanja, ki so bili izvedeni v okviru obrtne ali gospodarske zbornice ter visokošolskih ter drugih izobraževalnih ustanovah ter usposabljanja pri proizvajalcih kurilnih in dimovodnih naprav ali drugih gospodarskih družb, ki se ukvarjajo s tem področjem in so povezani z opravljanjem dimnikarske službe. Zaradi tega seminar, ki ga je izvedlo Ministrstvo za okolje in prostor, ne ustreza razpisanim pogojev, saj ni bil izveden v okviru navedenih organizacij. Za kader, prijavljen pod zap. št. 4, v prijavi ni bilo priloženega dokazila o izobrazbi v smislu spričevala o končanem šolanju ali potrdila o končanem šolanju ali druge javne listine z veljavo na območju Republike Slovenije, s katero je priznana ustrezna izobrazba ali kvalifikacija za naziv dimnikar, dimnikarski mojster, dimnikarski delovodja ali najmanj šesta stopnja strokovne izobrazbe tehnične smeri in pet let delovnih izkušenj na področju dimnikarstva. Izobrazba direktorja tožeče stranke pa ni bila upoštevana, ker ni bila priložena listina o izkazani izobrazbi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka kot razlog, da je bila vloga tožeče stranke zavrnjena, navaja, da ni prijavila minimalnega zahtevanega števila kadrov. Deseti člen Uredbe v 1. točki kot enega od pogojev, da lahko koncesionar opravlja storitev dimnikarske službe, določa, da mora imeti zaposleno zadostno število delavcev z ustreznimi kvalifikacijami za opravljanje dimnikarske službe na celotnem dimnikarskem območju. Torej je neizpolnjevanje tega pogoja razlog za to, da se mora prijava prijavitelja zavrniti, zato je po mnenju sodišča tožena stranka odločila pravilno. Po presoji sodišča je neutemeljena tožbena navedba, da so razpisni pogoji v javnem razpisu nedovoljeno razširjeni glede na tiste, kot jih določa 10. člen Uredbe. Sodišče pri tem ugotavlja, da tožeča stranka ni konkretizirala, kateri razpisni pogoj je po njenem mnenju v nasprotju z Uredbo. Ne glede na to pa je sodišče vpogledalo razpisne pogoje, navedene v točki 7 javnega razpisa in jih primerjalo s pogoji, navedenimi v 10. in 11. členu Uredbe. Pri tem je ugotovilo, da noben razpisni pogoj ni v nasprotju z Uredbo. Nadalje tožeča stranka navaja, da je s tem, ko o podelitvi koncesije odloča vlada, kršena pravica do pritožbe. Sodišče s tem stališčem ne soglaša, saj Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) v 2. odstavku 13. člena določa, da kadar je za odločanje na prvi stopnji pristojen predstavniški organ ali vlada, pritožba ni dovoljena. Torej je tovrstni enostopenjski upravni postopek zakonit. Glede odločbe ustavnega sodišča, ki jo tožeča stranka omenja v tožbi, pa sodišče ugotavlja, da je v tej odločbi ustavno sodišče razveljavilo del občinskega odloka, ki je določal, da mora imeti izvajalec dimnikarske službe certifikat o strokovni usposobljenosti, katerega pridobi pri pristojnem organu, ter določilo odloka, ki je določalo, da se lahko natančnejši pogoji, ki jih mora izpolnjevati izvajalec, določijo z javnim razpisom. Tak primer pa v obravnavani zadevi po mnenju sodišča ni podan. Glede tožbenega očitka, da ni bil upoštevan seminar za dimnikarje Ministrstva za okolje in prostor, pa sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da je v točki 10 javnega razpisa navedeno, da se bodo upoštevali tečaji, seminarji oziroma usposabljanja, ki so bili izvedeni v okviru obrtne ali gospodarske zbornice ter visokošolskih in drugih izobraževalnih ustanovah ter usposabljanja pri proizvajalcih kurilnih in dimovodnih naprav ali drugih gospodarskih družbah, ki se ukvarjajo s tem področjem. Med temi izvajalci torej ni Ministrstva za okolje in prostor. Glede tožbenih očitkov, da tožeča stranka v postopku izbire ni upoštevala kadra pod št. 4, pa tudi sodišče ugotavlja, da je bilo tako ravnanje tožene stranke pravilno. Iz upravnega spisa, konkretno iz prijave tožeče stranke, je razvidno, da omenjeni kader obiskuje šolo za dimnikarje in jo bo zaključil 31. 7. 2008. Sodišče stoji na stališču, da je potrebno v času prijave izpolnjevati vse pogoje, zato meni, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko tega kadra ni upoštevala. V zvezi s tožbenim očitkom, da v postopku izbire ni bila upoštevana izobrazba direktorja tožeče stranke, pa sodišče meni, da je ta navedba za samo odločitev v izpodbijani odločbi nerelevantna, saj je bil razlog za to, da tožeči stranki koncesija ni bila podeljena, da ni prijavila minimalnega zahtevanega števila kadrov, kar je navedeno tudi v izpodbijani odločbi.

Ker je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje enega od pogojev po Uredbi, je bila njena odločitev pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 ni nadaljnji, ZUS-1) zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka svoje stroške postopka, zato sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.