Jedro

Dokazi ne morejo nadomestiti trditev, trditve pa morajo biti podane v postopku pred sodiščem, da jih je mogoče upoštevati v okviru trditvene podlage.

V primeru, da že nasprotna stranka opozori na pomanjkljivo trditveno podlago, bi posredovanje sodišča v smislu ponovnih opozoril, prizadelo pravico nasprotne stranke do nepristranskosti sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 6004/2006 z dne 3.9.2008 ter sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 6004/2006 z dne 2.9.2009 razveljavita tudi v 1. in 3. točki izreka in se zavrne tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati glavnico v višini 911,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2006 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni plačati prvotoženi stranki njene pravdne stroške v znesku 358,02 EUR, drugotoženi stranki pa v enakem roku pravdne stroške v višini 376,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo sama in po pooblaščencu. V pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbija sodbo sodišče prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in zaradi kršitve ustavnih pravic ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP s tem, ko tožeče stranke ni pozvalo k dopolnitvi procesnega gradiva glede višine vtoževane terjatve, nato pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede višine vtoževane terjatve. Zaradi ravnanja sodišča, ki pravdnima strankama ni predstavilo svoje vizije konkretne zadeve in tožeče stranke ni opozorilo, da njeno procesno gradivo ne zadostuje za vodenje postopka, se tožeča stranka ni mogla pravilno in popolno izjasniti, zato ji je bila kršena tudi ustavna pravica do enakosti iz 22. člena Ustave RS. V laični pritožbi pa opozarja, da se toženi stranki ne moreta več sklicevati na nejasnost računa, ker ga po prejemu nista izpodbijali. Višina terjatve je v zadostni meri specificirana v tožbi in ostalih vlogah, kjer je pojasnjeno, da je podlago in višino stroška dnevne oskrbe za živali pridobila od skrbnikov in vzrediteljev teh živali. V zvezi s tem je predlagala tudi dokaze, konkretno zaslišanje rejca R. B., ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožeča stranka je jasno navedla, kaj pomenijo stroški dnevne oskrbe oziroma iz česa so sestavljeni. Navedeno izhaja tudi iz pripravljalne vloge drugotožene stranke z dne 6. 11.2009. V sklepu VURS OU Celje z dne 8.12.2005 št. 32606-00657/2005 5001 LK, ki ga je drugotožena stranka priložila navedeni pripravljalni vlogi, je namreč obrazloženo, da je tožeča stranka za predmetne živali poskrbela z vodo, hrano, senom, žagovino. S tem sta bili prvotožena stranka in drugotožena stranka seznanjeni že pred vložitvijo tožbenega zahtevka, na tej podlagi je tožeča stranka tudi obračunala in izdala vtoževani račun. Prvotožena stranka in drugotožena stranka se ne moreta izgovarjati, da ne vesta, kaj vsebuje pojem dnevne oskrbe živali, saj gre za splošno znano dejstvo, poleg tega pa ga morata poznati glede na njune trditve, da je v občini L. delovalo tudi zavetišče za južnoameriške činčile oziroma glede na dejstvo, da je drugo tožena stranka nadzorni upravni organ za zakonito in pravilno izvajanje veljavne zakonodaje s področja veterinarstva in zaščite živali. Četudi tožeča stranka ne bi pojasnila pojma dnevne oskrbe, bi sodišče lahko upoštevalo dejstva o tem, saj ZPP sodišču ne prepoveduje upoštevanja dejstev, ki jih nobena stranka ni navajala, v celoti. Sodišče prve stopnje je toženima strankama na naroku pojasnilo, kaj pojem strošek dnevne oskrbe vsebuje, čeprav to iz zapisnika obravnave ne izhaja. Glede na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je morala tožeča stranka zaradi opustitve dolžnosti toženih strank poskrbeti za živali, bi morali toženi stranki povrniti tožeči stranki nastale stroške. Sodišča prve stopnje je napačno zaključilo, da pasivna legitimacija drugotožene stranke ni podana, saj je spregledalo nadzorno vlogo, ki jo ima ta na podlagi določil Zakona o zaščiti živali in drugih zakonov s področja veterinarstva. Drugotožena stranka bi morala reagirati na nepravilnosti v zvezi z zapuščenimi živalmi in ustrezno ukrepati zaradi opustitve dolžnosti prvotožene stranke, na katere je bila opozorjena s strani tožeče stranke. Ker drugotožena stranka ni odredila premestitve živali v uradno zavetišče oziroma ni odredila začasne namestitve in oskrbe ter posledično stroškov oskrbe ni naložila v plačilo prvotoženi stranki, je tožeči stranki povzročila stroške in ji je dolžna povrniti nastalo škodo.

Na pritožbo je odgovorila prvotožena stranka in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 911,99 EUR proti prvotoženi stranki utemeljen po temelju, da pa tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede njegove višine, zato je po višini neutemeljen. Tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker ta ni utemeljen ne po temelju ne po višini.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišče prve stopnje, da tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki po temelju ni utemeljen in pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje pri presoji pasivne legitimacije drugotožene stranke opredelilo do njenih pristojnosti po 31. členu Zakonu o zaščiti živali (ZZZiv) in pravilno zaključilo, da le-te ne predstavljajo temelja, na podlagi katerega bi bila drugotožena stranka zavezana plačati tožeči stranki vtoževane stroške oskrbe zapuščenih živali. Pritožbene navedbe, da je tožeči stranki zaradi opustitev drugotožene stranke nastala škoda, predstavljajo pritožbeno novoto. Tožeča stranka namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila trditev, ki bi omogočale presojo tožbenega zahtevka v smeri odškodninske odgovornosti drugotožene stranke. Ker tožeča stranka ni opravičila pritožbene novote v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, pritožbeno sodišče nanjo ni odgovarjalo.

Skladno z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) mora stranka navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek. Trditveno in dokazno breme sta ločena, stranka pa mora zadostiti obema. Dokaz v nobenem primeru ne more nadomestiti ustreznih strankinih trditev.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka trditvenemu bremenu glede višine vtoževane terjatve v znesku 911,99 EUR ni zadostila. Toženi stranki sta ugovarjali, da tožeča stranka vtoževanega zneska stroškov ni specificirala. Na ugovore toženih strank je tožeča stranka zgolj pavšalno odgovorila, da gre za dnevno oskrbo zapuščenih živali v času namestitve pod okriljem tožeče stranke, da je podlago in višino pridobila od vzrediteljev te vrste živali in da je zaračunala najnižjo možno višino stroška dnevne oskrbe brez opravljenega dela in drugih stroškov (dela, porabe časa, bencina). Vtoževanega zneska stroškov torej ni specificirala z navedbami posameznih stroškov dnevne oskrbe in njihove višine. Nasprotne pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da je pojasnila, kaj sestavlja stroške dnevne oskrbe, so protispisne. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka po ugovorih toženih strank vtoževanega zneska ni v specificirala tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, zato vtoževana terjatev po višini ni utemeljena. Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na dokaze (zaslišanje priče R. B., sklep VURS OU Celje z dne 8.12.2005) ter na dogajanje, korespondenco in pojasnila pravdnih strank zunaj pravdnega postopka. Dokazi ne morejo nadomestiti trditev, trditve pa morajo biti podane v postopku pred sodiščem, da jih je mogoče upoštevati v okviru trditvene podlage.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo obveznost po materialnem procesnem vodstvu, ki mu ga nalaga 285. člen ZPP, ko tožeče stranke ni pozvalo k dopolnitvi procesnega gradiva glede višine tožbenega zahtevka, nato pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede njegove višine. Posledično tudi ni utemeljen očitek o kršitvi ustavne pravice do enakosti iz 22. člena Ustave RS. Materialno procesno vodstvo je določeno v tesni povezanosti z dolžno skrbnostjo strank pri navajanju in dokazovanju. Kršitev materialnoprocesnega vodstva je mogoče ugotoviti zgolj v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila dovolj skrbna, pravočasno navedla vsa pravnorelevantna dejstva in zanje ponudila dokaze. Razjasnjevalna obveznost sodišča namreč ni neomejena, ampak je določena v sorazmerju z vlogo vseh subjektov v postopku in z upoštevanjem temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen Ustave RS). Kot že pojasnjeno, sta v konkretnem primeru toženi stranki tekom postopka ugovarjali, da tožeča stranka vtoževanega zneska ni specificirala. Ugovor toženih strank je na tožečo stranko prevalil breme ustrezne specifikacije vtoževanega zneska, ki ga slednja ni izpolnila. Tožeča stranka s sklicevanjem na 285. člen ZPP ne more od sodišča zahtevati, da nadomesti njeno trditveno breme. Ker sta že toženi stranki opozorili na pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke, bi posredovanje sodišča v smislu ponovnih opozoril tožeči stranki prizadelo pravico toženih strank do nepristranskosti sodišča. Tožeča stranka bi morala računati s tem, da bo sodišče prve stopnje sprejelo argumente toženih strank.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločalo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila prvotožena stranka, pa ni pripomogel h končni odločitvi, zato tudi prvotožena stranka sama nosi njegove stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).