Jedro

V zadevi ni sporno, da tožnica v upravnem postopku, v katerem je bilo izdano izpodbijano gradbeno dovoljenje, ni sodelovala niti kot stranka, niti kot stranski udeleženec, saj to v tožbi sama navaja in to izhaja tudi iz podatkov upravnega spisa.

Stranka mora ničnost upravne odločbe uveljavljati najprej v upravnem postopku, šele po zavrnitvi tega pravnega sredstva v upravnem postopku pa je možno sodno varstvo v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo družbi A. d. o. o. dovolila gradnjo dveh nezahtevnih objektov - grajenih gostinskih vrtov, na zemljiščih parc. št. 465/24, 465/25, 465/26 in 465/27, vse k. o. ..., po tam navedenem načrtu arhitekture in pod v izreku določenimi pogoji.

2. Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila tožbo, v kateri navaja, da bi se z njeno izvršitvijo lahko povzročilo dejanje, ki je kaznivo po Kazenskem zakoniku. Meni še, da sporni objekt ni nezahteven objekt, investitor pa bi moral pridobiti tudi njeno soglasje za gradnjo. Toženki očita kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS, ker ji je bila z nevročitvijo odločbe in posledično nemožnostjo pritožbe odvzeta pravica učinkovitega varovanja njenih koristi. Sodišču predlaga, naj ugotovi ničnost izpodbijanega gradbenega dovoljenja, podredno pa predlaga njegovo razveljavitev in tožnici priznanje statusa stranske udeleženke.

3. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Tožba ni dovoljena.

5. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Eden izmed teh pogojev je, da je tožnik po tem zakonu (torej ZUS-1) lahko stranka (3. točka).

6. V upravnem sporu je tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Iz takega zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. To pomeni, da mora oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 43. oziroma 229. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Če je upravni postopek že končan, ima taka oseba možnost zahtevati obnovo upravnega postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP.

7. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 49/2010, I Up 334/2010, I Up 18/2011, I Up 512/2012, I Up 104/2013, I Up 91/2014, I Up 131/2014, I Up 125/2015).

8. Za odločitev o dovoljenosti tožbe je torej bistvenega pomena okoliščina, ali je imela tožnica v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja status stranke ali stranskega udeleženca.

9. V zadevi ni sporno, da tožnica v upravnem postopku, v katerem je bilo izdano izpodbijano gradbeno dovoljenje, ni sodelovala, niti kot stranka, niti kot stranski udeleženec, saj to v tožbi sama navaja in to izhaja tudi iz podatkov upravnega spisa.

10. Glede na navedeno tožnica ni upravičena oseba za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo, zato je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

11. ZUS-1 tudi ne določa, da bi lahko stranka (neposredno) s tožbo v upravnem sporu zahtevala ugotovitev ničnosti odločbe. Stranka mora ničnost upravne odločbe uveljavljati najprej v upravnem postopku, šele po zavrnitvi tega pravnega sredstva v upravnem postopku pa je možno sodno varstvo v upravnem sporu. V vsakem upravnem sporu sicer sodišče tudi samo po uradni dolžnosti ves čas postopka pazi na ničnost upravnega akta, kot to določa drugi odstavek 37. člena ZUS-1, vendar to še ne pomeni, da sodišče neodvisno od izpolnjevanja procesnih predpostavk za tožbo iz 36. člena ZUS-1 ugotavlja oziroma presoja ničnost akta. Vsebinsko presojo akta sodišče opravi le, če so za to izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1 (glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 196/2014 z dne 18. 9. 2014).

12. Izredna razveljavitev po 278. členu ZUP pa je izredno pravno sredstvo, ki se lahko uporabi le po uradni dolžnosti, saj je izredna razveljavitev mogoča samo zaradi varstva javnega interesa (kar neposredno izhaja iz besedila prvega odstavka 278. člena ZUP).

13. Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).