Jedro

Pripoznava dolga po 364. členu OZ je mogoča le, dokler terjatev ni zastarana. Po tem lahko nastopijo enaki učinki le, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo po 341. členu OZ. Pogoji za takšno pripoznavo so strožji - podana mora biti v pisni obliki, dolžnik pa mora v njej upniku pisno (jasno in brezpogojno) izjaviti, da obveznost obstoji.

Okoliščina, kdaj naj bi bila ustna pripoznava dana, je ključna za presojo, ali je ta sploh lahko veljavna (po poteku zastaralnega roka je namreč pripoznava lahko zgolj pisna).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 132137/2013 z dne 21. 8. 2013 v 1. odstavku izreka za znesek 15,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2012 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka (I. točka izreka). Citiran sklep o izvršbi je razveljavilo za plačilo zneskov 16,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2007 dalje do plačila, 37,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2008 dalje do plačila in 170,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 2,73 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitki kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so povsem pavšalni. Tožeča stranka navaja le, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi listinami, da je popolnoma napačno povzeto dejansko stanje in da sodišče prve stopnje z navajanjem dejstev prihaja samo s sabo v nasprotje. Takšnih očitkov z ničemer ne konkretizira - ne navede, med katerimi dejstvi oziroma dejstvi in dokazi (listinami) so nasprotja in katere okoliščine so napačno povzete. Višje sodišče takšnih kršitev ni našlo. Izpodbijana sodba je jasna, razumljiva, argumentirana in konsistentna, očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka pa nista podani.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo institut pretrganja zastaranja. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 364. člena določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Pravna teorija je zavzela stališče (ki mu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče), da je pripoznava dolga po tem členu mogoča le, dokler terjatev ni zastarana. Po tem, ko terjatev zastara, lahko nastopijo enaki učinki (torej pretrganje zastaranja) le, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo po 341. členu OZ.(1) Pogoji za takšno pripoznavo so strožji - podana mora biti v pisni obliki, dolžnik pa mora v njej upniku pisno (jasno in brezpogojno) izjaviti, da obveznost obstoji.

7. V obravnavanem primeru ni sporno, da je zastaralni rok za računa z zapadlostjo 15. 7. 2007 in 14. 3. 2008 potekel 16. 7. 2010 in 15. 3. 2011. Izjava dolžnika, podana 10. 4. 2012, tako nikakor ne more pomeniti pripoznave dolga iz prvega odstavka 364. člena OZ. Višje sodišče pa pritrjuje stališču prvostopenjskega, da elektronsko sporočilo z dne 10. 4. 2012 tudi ni izjava dolžnika, da obveznost obstoji, v smislu prvega odstavka 341. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da do pretrganja zastaranja ni prišlo.

8. Neutemeljeni so tudi nadaljnji pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožeča stranka zatrjevala tudi, da je tožena stranka preko svojih zaposlenih dolg večkrat ustno pripoznala. Sodišče se je do takšnih navedb opredelilo in pravilno ocenilo, da te niso dovolj specificirane. Tožeča stranka je navedla le, da je toženka svoj dolg pripoznala tudi ustno, ne da bi ob tem pojasnila, kdaj in kako je do tega prišlo ter kdo je to storil v imenu tožene stranke. Takšnih trditev ni podala niti po tem, ko je tožena stranka izrecno zanikala, da bi bila ustna pripoznava dana. Ker je okoliščina, kdaj naj bi bila ustna pripoznava dana, ključna za presojo, ali je ta sploh lahko veljavna (po poteku zastaralnega roka je namreč pripoznava lahko zgolj pisna), bi morala trditve v zvezi s tem podati tožeča stranka. Ker tega ni storila (niti ni odgovorila na navedbe tožene stranke, da ustna pripoznava sploh ni bila dana), ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, izvajanje dokazov v zvezi s tem pa posledično ni bilo potrebno.

9. Pravilna je tudi odločitev glede obveznosti po računu št. 000. Da je bila pogodba med pravdnima strankama, sklenjena za leto 2012, odpovedana po enem mesecu, v predmetnem postopku ni sporno. Povsem ustrezna je posledično obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, zakaj ocenjuje, da je tožeča stranka upravičena le do plačila 1/12 zgoraj navedenega računa (torej do zneska 15,50 EUR). Navedba, da bi bilo plačilo za storitve višje, v kolikor bi bilo dogovorjeno le enomesečno sodelovanje, je nedovoljena pritožbena novota. Hkrati je takšna trditev v izrecnem nasprotju s trditvami tožeče stranke, podanimi v postopku na prvi stopnji, da je ona sama toženi stranki ponudila možnost plačila storitev za en mesec, pri čemer je ponujena cena znašala prav 15,50 EUR.

10. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Glej V. Kranjc in drugi: OBLIGACIJSKI ZAKONIK S KOMENTARJEM (splošni del), 2. knjiga, str. 502.