Jedro

Sodišče prve stopnje je v pravnomočno končanem delovnem sporu razveljavilo drugostopni sklep delavskega sveta in mu ugovor delavca vrnilo v novo obravnavanje. Zahtevek na razveljavitev prvostopnega sklepa direktorja je zavrnilo. Predmet presoje v novem delovnem sporu je nov dokončani sklep delavskega sveta, ki v delovnem sporu še ni bil obravnavan. Zato ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno in da je treba tožbo tožnika zavreči.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. 2. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. Pd 101/94 z dne 17.3.1995, ki je postala pravnomočna dne 7.4.1995, razveljavilo sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 30.8.1991 (s katerim je bilo odločeno o tožnikovem ugovoru zoper sklep v.d. direktorja z dne 5.8.1991), po katerem je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Ugovor tožnika je vrnilo v ponovno obravnavanje in odločanje drugostopenjskemu organu tožene stranke. Tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na priznanje in plačilo tožnikovih pravic "kot če bi delal po 6.6.1991 dalje, po razveljavitvi sklepov tožene stranke z dne 12.6.1991 in 20.6.1991 v zvezi z določitvijo tožnikovega letnega dopusta in zavrnitvi ugovora v zvezi z dopustom ter priznanjem in plačilom vseh pravic, kot bi tožniku šle, če bi delal od 12.6.1991 dalje, razveljavitev sklepa v.d. direktorja tožene stranke z dne 5.8.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnika ter priznanju in izplačilu vseh pravic, ki bi tožniku šle, če bi delal", pa je sodišče prve stopnje zavrnilo.

S sodbo, ki je obravnavana v tem revizijskem postopku, je sodišče prve stopnje sklepa v.d. direktorja tožene stranke z dne 5.8.1991 in delavskega sveta z dne 26.4.1995 (ta je bil izdan na podlagi navedene pravnomočne sodbe iz leta 1995) spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 26.4.1995 (dan seje drugostopnega organa), sicer pa je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov zavrnilo. Tožniku je prisodilo za čas od 31.7.1991 do 26.4.1995 razliko plače v neto znesku ter prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine iz naslova bruto regresa za letni dopust, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnjen je bil tožbeni zahtevek tožnika za vrnitev na delo na ustrezno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delavski svet tožene stranke po razveljavitvi sklepa z dne 30.8.1991 ponovno odločil o tožnikovem ugovoru dne 26.4.1995 in ugovor zavrnil. Ugotovilo je, da je bil tožnik od 30.7. do 5.8.1991 neupravičeno odsoten z dela. Na delo se je vrnil, zato mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, torej z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Delavski svet je o ugovoru dokončno odločil dne 26.4.1995. Do tega dne ima tožnik tudi pravico do delovnega razmerja in pravico do plače. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002, v nadaljevanju ZPP) sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede sklepa v.d. direktorja z dne 5.8.1991 (točka 1.a) izreka sklepa) in priznanja pravic tožniku od 31.7.1991 do 26.4.1995 (točka 1.c) in v tem delu tožbo zavrglo.

V zvezi s sklepom delavskega sveta tožene stranke z dne 26.4.1995 je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 1.b) izreka). Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo plače ter davkov in prispevkov (točka 1.d) izreka).Zavrnilo je pritožbo tožeče stranke, ki se je nanašala na višji denarni zahtevek in na vrnitev na delo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bilo v zadevi Pd 101/94 pravnomočno odločeno o razveljavitvi sklepa z dne 5.8.1991, v katerem je bilo odločeno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 30.7.1991, ker je bil neupravičeno odsoten z dela (6. točka prvega odstavka 100. člena ZDR). Zaradi tega od takrat dalje tožnik nima pravic iz delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno, da sodbo sodišča druge stopnje, prvostopno sodbo pa v izpodbijanem obsegu, razveljavi, in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po delovno pravni zakonodaji ni dovoljeno odločati o nedokončnih sklepih delodajalca. Predmet sodnega varstva je vedno dokončna drugostopna odločba delodajalca, ki je izdana v postopku, v katerem je delavec izčrpal pravico do ugovora. Izjema od tega načela je urejena v prvem odstavku 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR), po katerem je lahko predmet odločanja tudi nedokončni sklep delodajalca. Tožbena zahtevka v pravnomočno končanem delovnem sporu (Pd 101/94) in v tej prvostopni zadevi, se razlikujeta, ker sta bila podlaga za odločitev dva različna sklepa delavskega sveta. Torej ne gre za istovrstna tožbena zahtevka.

Sodišče druge stopnje tudi zmotno razlaga pravne posledice na podlagi sklepa v.d. direktorja z dne 5.8.1991, ki ni bil dokončen, ker je zoper njega tožnik vložil ugovor.

Tožnik se je v reviziji, da ne bi ponavljal že navedenega, skliceval na vsebino pritožbe z dne 28.8.2000. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma pod pogoji (367. člen) in zaradi razlogov (370. člen), ki so v navedenih določbah ZPP točno določeni. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Določba 371. člena ZPP nalaga revidentu, da navede revizijske razloge, da jih utemelji in da tudi navede vsebino tistega dela sodbe, ki jo izpodbija in razloge za to. Zaradi navedene določbe ZPP revizijsko sodišče ni upoštevalo tistega dela revizije, v katerem se ta sklicuje na vsebino pritožbe z dne 28.8.2000. V zvezi z bistvenimi kršitvami postopka revizija uveljavlja le revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ki pa ga ni utemeljila. Razloga iz prvega odstavka navedenega člena v zvezi z 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ne uveljavlja. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v zvezi s kršitvami določb pravdnega postopka ni preizkusilo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

V ZTPDR (predvsem prvi in drugi odstavek 83. člena) in ZDR (predvsem 105. člen in prvi odstavek 106. člena) je sprejeto načelo dokončnosti, ki pomeni, da delavec sme (razen v primerih iz 105. člena ZDR in iz drugega odstavka 106. člena) zahtevati sodno varstvo le zoper drugostopni sklep (odločbo) organa delodajalca, to je zoper odločitev, s katero je bilo dokončno odločeno o ugovoru delavca zoper sklep organa prve stopnje. Predmet presoje v sodnem delovnem sporu je dokončna, drugostopna odločitev organa delodajalca. Navedeno načelo ne velja v primerih, ki so urejeni v drugem odstavku 106. člena ZDR, ko ugovor delavca zoper prvostopni sklep (organa) delodajalca ne zadrži izvršitve sklepa.

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. 101/94 z dne 17.3.1995, razveljavilo sklep delavskega sveta z dne 30.8.1991 (točka 3. izreka), zavrnilo pa je zahtevek na razveljavitev prvostopnega sklepa v.d. direktorja z dne 5.8.1991 (drugi odstavek 3. točke izreka). To pomeni, da je prvostopni sklep v.d. direktorja z dne 5.8.1991 ostal v veljavi. Drugostopnemu organu tožene stranke je sodišče prve stopnje naložilo, da ponovno odloči o ugovoru tožnika. Delavski svet je to storil s sklepom z dne 26.4.1995. O ugovoru je torej odločil ponovno. Njegova odločba z navedenega dne je nova odločitev o ugovoru tožnika, ki še ni bila predmet delovnega spora in o kateri s sodbo še ni bilo odločeno. Tožnik je torej v tem sporu izpodbijal dokončni sklep tožene stranke, o katerem ni bilo odločeno v zadevi Pd 101/94 sodišča prve stopnje.

Iz določb ZPP (predvsem iz 319. člena) izhajajo pravne značilnosti pravnomočne sodbe. Iz te določbe ZPP izhaja pojem formalne pravnomočnosti, ki pomeni, da pravnomočne sodbe ni več mogoče izpodbijati. Formalna pravnomočnost je predpostavka za materialno pravnomočnost, ki pomeni, da se mora v vsaki poznejši pravdi med istima strankama in glede istega spornega predmeta upoštevati prejšnja sodba. Navedene značilnosti pravnomočnosti kažejo, da je sodišče druge stopnje - zaradi različnih predmetov spora (dve različni dokončni odločbi tožene stranke) - zmotno sklepalo, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno. Do takšnega sklepa je prišlo zaradi zmotne razlage pojma dokončne odločitve v delovnih sporih, torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1-I/91, 45/I/94).

O stroških revidenta je bilo odločeno na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.