Jedro

Obvestila, ki jih je policija pridobila od prebežnikov in o njih sestavila uradni zaznamek imajo podlago v drugem odstavku 148. člena ZKP in v skladu s kazensko teorijo nimajo narave procesno veljavnega dokaza. Nanje se državni tožilec lahko sklicuje ob vložitvi neposredne obtožbe, ne predstavljajo pa veljavnega dokaza, na katerega bi sodišče lahko izključno oprlo sodbo.

Navedeno stališče je pomembno zaradi ugotovitve, da državna tožilka v obtožbi ne predlaga zaslišanja prebežnikov, niti tega, da bi sodišče prebralo uradne zaznamke o zbranih obvestilih, ki jih je pridobila policija.

Obstoj utemeljenega suma ob vložitvi obtožnice se presoja glede na dejstva in okoliščine kot izhajajo iz obtožbe in pa glede na predlagane dokaze. Le ti morajo vsaj na stopnji utemeljenega suma dokazovati očitke iz obtožbe in morajo biti procesno veljavni dokaz. Ker uradni zaznamki o zbranih obvestilih od prebežnikov to niso, tudi obrazložitve obtožnice, posledično pa tudi izpodbijanega sklepa, ni mogoče upoštevati v tem delu, ko se sklicujeta na izjave prebežnikov.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi zavrne in odredi takojšnje izpustitev obdolženca na prostost.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom uvodoma navedenemu obdolžencu pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo tudi po vloženi obtožbi.

2. Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odredi izpustitev obdolženca na prostost.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obdolžencu podaljšalo pripor po vloženi obtožbi, ker je ocenilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Ocenilo namreč je, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje ter da se okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora iz razloga begosumnosti, z vložitvijo obtožnice niso spremenile. Svojo odločitev je v nadaljevanju tudi podrobneje obrazložilo.

5. Zagovornik v pritožbi izpodbija obstoj utemeljenega suma iz več razlogov. Meni, da v obravnavani zadevi ni podan zakonski znak nedovoljenega prebivanja v Sloveniji, saj so prebežniki, ki so predhodno zaprosili za azil in bili nastanjeni v azilnem domu, tako dovoljenje imeli. Tudi če bi se štelo, da so azilni dom samovoljno zapustili in s tem izgubili pravico do prebivanja v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti, pa te pravice niso izgubili, saj so se v azilni dom vrnili v roku treh dni, kot zahteva zakon. Kot najbolj problematično pa zagovornik izpostavlja dejstvo, da prebežniki v postopku niso bili zaslišani in da jih tudi obdolženec ne bo mogel več zaslišati, sodba sodišča pa se v skladu z ustavno sodno prakso v nobenem primeru ne bo mogla opreti zgolj na obvestila, ki so jih prebežniki podali policistom. Zato meni, da utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje, ni podan.

6. Z obravnavano situacijo se sodišče v kratkem času srečuje že drugič (zadeva I Kp 19047/2024), kar bi kazalo, da gre praksa tožilstva, pa tudi sodišča v smeri, ki ni v skladu s temeljnimi pravili zakonitega in poštenega postopka. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bil obdolženec priveden k preiskovalni sodnici, kjer je zanikal, da naj bi bil vpleten v ilegalni prevoz prebežnikov in da bi od njih prejel denar ali pa, da mu je bil ta obljubljen. Kot je pojasnil je na parkirišču v A. srečal neke ljudi, ki so ga prosili, če jih zapelje do B. in mu hkrati povedali, da so pri nas povsem zakonito. Njihovi prošnji je zato ugodil, vendar je bil nato zaustavljen s strani policije. Po zaslišanju je bil zoper obdolženca odrejen pripor, s soglasjem preiskovalne sodnice pa je državna tožilka zoper obdolženca vložila neposredno obtožbo, ki jo utemeljuje z navedbami prebežnikov, ki so jih ti podali policiji. V izjavah so namreč navedli, da so po navodilih organizatorja odšli do parkirišča v A., kjer jim je voznik belega vozila pomahal naj vstopijo, kmalu za tem pa jih je ustavila policija. Tožilstvo kot ključen obremenilni dokaz zoper obdolženca navaja uradne zaznamke policije o zbranih obvestilih od prebežnikov.

7. Obvestila, ki jih je policija pridobila od prebežnikov in o njih sestavila uradni zaznamek imajo podlago v drugem odstavku 148. člena ZKP in v skladu s kazensko teorijo nimajo narave procesno veljavnega dokaza. Nanje se državni tožilec lahko sklicuje ob vložitvi neposredne obtožbe, ne predstavljajo pa veljavnega dokaza, na katerega bi sodišče lahko izključno oprlo sodbo. Sodišče namreč sodbo opre le na dokaze, ki jih je neposredno izvedlo na glavni obravnavi oz. na izpovedbe, ki so bile dane v okviru kazenskega postopka, ne morejo pa se te izpovedbe, kadar so ključnega pomena za obtožbo, nadomestiti z branjem uradnih zaznamkov, ki jih je policija od teh oseb sestavila pri zbiranju obvestil. Procesno je veljaven dokaz z zaslišanjem priče v kazenskem postopku medtem, ko je uradni zaznamek o zbranih obvestilih le tako imenovan pomožni dokaz.

8. Navedeno stališče je pomembno zaradi ugotovitve, da državna tožilka v obtožbi ne predlaga zaslišanja prebežnikov, niti tega, da bi sodišče prebralo uradne zaznamke o zbranih obvestilih, ki jih je pridobila policija. Z drugimi besedami to pomeni, da se v obrazložitvi sklicuje na dokaze, izvedbo katerih sploh ne predlaga, kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 16. člena ZKP. Dvoma ni, da se sodišča v zadnjem času srečujejo z velikim pripadom obravnavanih ilegalnih prevozov prebežnikov in da so ta kazniva dejanja praviloma lažje dokazljiva. Vendar to ne pomeni znižanja osnovnih standardov dokazovanja in spoštovanja ustavno določenih pravic obdolženca v kazenskem postopku. Kot zagovornik utemeljeno opozarja, se je ustavno sodna praksa že večkrat izrekla, da sodbe ni mogoče opreti na izjave obremenilnih prič, kolikor obdolženec v postopku vsaj enkrat ni imel možnosti, da jih zasliši. V primerih, kot so obravnavani, pa so priče prebežniki, begunci, ki v nadaljevanju postopka niso več dosegljivi in kolikor niso zaslišani v okviru nujnih preiskovalnih dejanj ali v fazi preiskave, izvedba takega dokaza kasneje postane neizvedljiva. Sodbe pa, kot že rečeno ni dopustno opreti na uradne zaznamke o njihovih izjavah.

9. Obstoj utemeljenega suma ob vložitvi obtožnice se presoja glede na dejstva in okoliščine kot izhajajo iz obtožbe in pa glede na predlagane dokaze. Le ti morajo vsaj na stopnji utemeljenega suma dokazovati očitke iz obtožbe in morajo biti procesno veljavni dokaz. Ker uradni zaznamki o zbranih obvestilih od prebežnikov to niso, tudi obrazložitve obtožnice, posledično pa tudi izpodbijanega sklepa, ni mogoče upoštevati v tem delu, ko se sklicujeta na izjave prebežnikov. Tudi izsledki opravljenega pregleda obdolžencu zaseženega mobitela v tem trenutku ne dokazujejo ničesar, saj analiza še ni bila opravljena in bo po navedbah obtožbe posredovana naknadno. Dejansko pa bi morala biti opravljena pred vložitvijo obtožbe, saj bi se z njo lahko bodisi potrdili ali ovrgli očitki o storjenem kaznivem dejanju. Ker analiza še ni bila opravljena, prebežniki pa tudi niso bili zaslišani, po oceni pritožbenega sodišča sploh niso bili podani pogoji za vložitev neposredne obtožnice.

10. Ostala dejstva in okoliščine, kot izhajajo iz obtožbe pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne omogočajo sklepa o utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja kot se obdolžencu očita. Dvoma ni, da je obdolženec državljan Uzbekistana, ki začasno živi na C., pri nas pa naj bi se nahajal kot turist, v osebnem vozilu pa je prevažal prebežnike, državljane Č., ki so kot begunci podali prošnjo za azil in bili nastanjeni v azilnem domu v A. Na podlagi teh dejstev je sicer mogoče sklepati, da so nameravali odpotovati proti Italiji, da bi ilegalno vstopili vanjo, ni pa mogoče zgolj na podlagi tega sklepati tudi o obdolženčevi udeležbi pri navedenem prepovedanem početju oziroma, da je bil kakorkoli povezan z organizatorji ilegalnega prevoza. Njihove navedbe na policiji namreč, kot zgoraj obrazloženo, niso procesno veljaven dokaz, tožilstvo pa zaslišanje prebežnikov tudi ne predlaga. Zato se izkaže, da utemeljen sum že v sami obtožbi nima podlage, s tem pa tudi ne predlog za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi.

11. Spričo navedenega je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP spremenilo tako, da je predlog za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi zavrnilo in odredilo takojšnjo izpustitev obdolženca na prostost.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 16, 148, 148/2, 201, 201/1, 201/1-1, 207

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.