Jedro

Sodbe, izdane na podlagi predpisov, ki urejajo priposestvovanje, ni šteti med akte iz 4. člena ZDen, ker so po 3. oziroma 4. odstavku 8. člena ZDen lahko predmet denacionalizacije samo take sodbe, ki imajo podlago v predpisih iz 3. in 4. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper prvostopni sklep, s katerim je bila zavržena njihova zahteva za uvedbo postopka denacionalizacije nepremičnine parc. št. 638/2 (stavba - mlekarna in dvorišče). Tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je upravni organ Občine ... z odločbo z dne 6.3.1968 nacionaliziral predmetno nepremičnino, vendar je drugostopni organ to odločbo odpravil in tožbo zoper navedeno drugostopno odločbo je sodišče v upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo (U 1169/69). Nacionalizacijski postopek je bil ustavljen. Navedena nepremičnina je prešla v družbeno lastnino na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 13.12.1971, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani z dne 16.11.1972 (zemljiškoknjižni izpisek). Ker nepremičnina ni prešla v družbeno lastnino na način iz 3. oziroma 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni pravne podlage za uvedbo postopka denacionalizacije. Tožena stranka še navaja, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zahtevo zavrgel. Sklep je izdal na podlagi 3. oziroma 4. odstavka 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), čeprav bi moral postopati po 2. odstavku 125. člena ZUP, vendar napaka ni take narave, da bi lahko vplivala na sicer pravilno odločitev o stvari.

Tožniki v tožbi izpodbijajo odločbo, ker menijo, da je prvostopni organ s tem, da je zadevo zavrgel ne pa zavrnil, obrazložil pa kot, da bi šlo za meritorno odločitev, bistveno kršil določbe ZUP. Tožena stranka napako sicer priznava, vendar njeno stališče v zvezi s tem ni sprejemljivo, ker bi moral upravni organ procesni predpis pravilno uporabiti. Vprašanje, ali bi bila za tožnike izdana prav tako neugodna rešitev je podrejenega pomena. O vsebinskih stvareh ni mogoče odločiti s sklepom (220. člen ZUP). Naziranje, kot ga podajata obe sodbi, ki sta bili podlaga za prenos navedene nepremičnine v družbeno lastnino, sta posledici predpisov bivše Jugoslavije in Slovenije, navedenih v 4. členu ZDen. Če ne bi bilo predpisov o prehodu zasebne lastnine v družbeno, ne bi bilo možno izdati takih sodb. V sodbah uporabljeni institut pravice priposestvovanja je bil le pripomoček za ugotovitev, da je nekaj prišlo v družbeno lastnino, kar bi sicer moralo ostati v zasebni lastnini. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v upravne spise je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna, torej izdana v skladu s predpisi, na katere se tudi pravilno sklicuje. Za denacionalizacijo podržavljenega premoženja po ZDen je pravno pomembna predvsem okoliščina, da je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, naštetih v 3. členu ZDen oziroma na način, določen v 4. členu. Kot pravilno navaja tožena stranka (podatki v spisih pa to potrjujejo), nepremičnina, ki je predmet postopka, ni prešla v družbeno lastnino na način iz 3. oziroma 4. člena ZDen, ampak na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 13.12.1971, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani z dne 16.11.1972 (na podlagi priposestvovanja).

Določbi 3. oziroma 4. odstavka 8. člena ZDen, ki pojasnjujeta pojme iz ZDen, navajata, da so z aktom o podržavljenju mišljeni predpisi, ki so neposredno učinkovali, ter sodbe, odločbe, sklepi, drugi pravni akti ter materialna dejanja državnih organov, s katerimi je bilo zasebno premoženje podržavljeno. Z državnimi organi so mišljena sodišča, upravni organi, komisije in ljudski odbori ter tem podobni organi, ki so na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona bili pooblaščeni za izdajanje aktov o podržavljenju. Iz navedenih določb 8. člena logično sledi, da so predmet denacionalizacije lahko samo take sodbe, ki imajo podlago v navedenih predpisih oziroma so bile izdane brez pravnega naslova. Za konkretno sodbo (izdano na podlagi predpisov, ki urejajo priposestvovanje), tega ni mogoče trditi, zato je odločitev izpodbijane odločbe pravilna.

V zvezi s tožbeno navedbo, da je prvostopni organ nepravilno uporabil procesni predpis, ker je s sklepom zavrgel zahtevek, namesto, da bi z odločbo zahtevek zavrnil, se sodišče strinja s pojasnilom tožene stranke v izpodbijani odločbi. Pri tem le še dodaja, da prvostopni organ s sklepom ni vsebinsko odločal, kot to trdijo tožniki, ampak je na podlagi predloženih listin, ki so jih tožniki priložili k zahtevku, po ugotovitvi, da nepremičnina, ki je predmet postopka, ni bila podržavljena na način, določen v ZDen, ampak s sodbo, ki pa ne temelji na predpisih, navedenih v ZDen, zahtevek utemeljeno zavrgel. Čeprav se je pri tem napačno skliceval na določbo 66. člena ZUP, to kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, na odločitev ni imelo vpliva.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot ZUP, smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).