Jedro

Ker ni bilo mogoče ugotoviti, kakšno delo in v kakšnem obsegu je bilo tožnici odrejeno za posamezni dan, pa tudi ker tožnica določene dni ni imela dovolj dela in je opravljala delo izven delokroga svojega delovnega mesta, očitek tožene stranke v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, da namenoma oz. iz hude malomarnosti ni dosegala predpisane norme, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki jo je dne 30. 10. 2009 podala tožena stranka in ki je bila vročena tožeči stranki 2. 11. 2009, nezakonita (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi št. ..., kot da ji delovno razmerje ni prenehalo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ... ter ji omogočiti nadaljevanje dela na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni usposobljenosti in delovnim zmožnostim, v roku osem dni pod izvršbo (točka 3/a izreka), kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo (točka 3/b izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi ji šle, če ji delovno razmerje ne bi prenehalo, v roku osem dni pod izvršbo (4. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.238,48 EUR v roku osem dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila pod izvršbo (5. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Obstoji nasprotje med tistim, kar je sodišče kot izpovedbe prič povzelo v razlogih sodbe in tistim, kar so priče dejansko izpovedale. Sodišče se do njenih pojasnil glede določanja in ugotavljanja norme ni opredelilo. V okviru normiranja so bili vsi časi merjeni s standardno metodo analize dela, ki je skladna z organizacijskimi predpisi. Za tožničino delovno mesto je ugotovljeno, da je bila norma postavljena ustrezno. Opozarja na izpovedbe prič M.B. in F.K., katerim izpovedbam je sodišče dalo premajhen pomen. Način ugotavljanja doseganja norme je verodostojno pojasnil A.C.. Priča A.P. pa je obrazložila način obračunavanja norme na podlagi obračunskih listov. Sodišče ni razlikovalo med opravljanjem režijskega dela tožnice ter dela na podlagi norme. Zato je ugotovitev sodišča, da normirni listi dejansko ne vsebujejo opisa modelov obutve, v nasprotju z navedenimi dejstvi. Prav tako ne drži ugotovitev, da posamezne norme v primeru manjše serije izdelkov niso bile objavljene, saj je delavec dolžan spremljati in upoštevati vsa navodila delodajalca, ki so izdana v pisni, elektronski ali ustni obliki. Tožnica je bila o tem ustno seznanjena s strani F.K.. Priča J.R. je izpovedala, da so bile liste o normah ustrezno objavljene, z njimi pa so razpolagali tudi vodje linij. Tožnica je sama priznala, da v spornem času ni dosegala norme in na to dejstvo ni imela nobenih pripomb. Ugotovitev, da norme za obutev … niso bile objavljene, je zmotna. Sodišče je napačno zaključilo, da zaradi nepotrjevanja obračunskih listov s strani F.K. tožnici ni mogoče očitati velike malomarnosti pri opravljanju dela. Čeprav obračunski listi za tožnico niso bili podpisani, je lahko A.P. na njihovi podlagi ugotovila doseganje norme, kar je bila podlaga za obračun plače. Sodba ne vsebuje razlogov, zakaj tožnici ni mogoče očitati kršitev delovnih obveznosti. V tej zvezi ni upoštevalo izpovedbe direktorja M.K.. Če tožnica ni imela dela, se ji to ni štelo v škodo. Tožnica je kršila interna navodila delodajalca, saj v spornem času ni dosegala norme oziroma je bilo njeno odstopanje v primerjavi s sodelavci izredno veliko. Tožnica je v zvezi z nedoseganjem norme ravnala naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti. F.K. jo je opozarjal in ji skušal pomagati, da bi izboljšala delovne rezultate, pa ni nič pomagalo. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je tožnica za mesec november 2008 dobila dodatek iz naslova uspešnosti. F.K. je obrazložil, da je bil namen takšnega dodatka v tem, da bi se tožnico stimuliralo za naprej. Sodišče bi moralo na podlagi tako izkazanega dejanskega stanja zavrniti tožničine zahtevke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje v odločilnih dejstvih tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenega neskladja med vsebino listin ter izpovedbami prič, ki so bile podlaga za sprejem dokazne ocene, kot to zmotno opozarja pritožba. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V konkretnem primeru gre za presojo utemeljenosti redne odpovedi o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zaradi kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ker tožnica v spornem času v skladu z objavljeno listo normativov pri izvajanju delovnih zadolžitev ni dosegala predpisane norme. Pravna podlaga za takšno odpoved je v določbi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če za to obstaja utemeljen razlog. V določbi 1. odstavka 88. člena ZDR so opredeljeni posamezne odpovedni razlogi. Delodajalec tako lahko odpove delavcu pogodbo: 1. iz poslovnega razloga (ko ugotovi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi), 2. iz razloga nesposobnosti (ko ugotovi nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec ne opravlja dela pravočasno, strokovno in kvalitetno ali ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja) in 3. iz krivdnega razloga (ko ugotovi kršitev pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja). Krivdni razlog, ki je podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je podan v primeru, ko delavec lažje in ne huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Če pa delavec huje krši takšne obveznosti in sicer naklepoma ali iz hude malomarnosti, je podana podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR(1). Vendar lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le takrat, če ob obstoju resnih in utemeljenih odpovednih razlogov hkrati ugotovi, da ti onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR).

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 30. 10. 2009 redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker v času od meseca maja do avgusta 2009 pri delu na delovnem mestu lepljenja steljk ter čiščenja v skladu s sklepoma uprave z dne 30. 11. 2008 in 24. 1. 2009 ter objavljene liste normativov ni dosegala predpisane norme. Po stališču tožene stranke predstavljajo opisana ravnanja hujšo kršitev navodil delodajalca in zakonskih dolžnosti vestnega dela po določbi 31. in 32. členu ZDR. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica storila očitane kršitve naklepno ali iz hude malomarnosti, saj je na zagovoru izpovedala, da je zaposlena že vrsto let, ter da opravila na svojem delovnem mestu pozna. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja ugotovitev, da bi bilo zaradi takšnih razlogov kakorkoli onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med strankama.

Neutemeljena je pritožba, da se sodišče prve stopnje pri sprejeti presoji ni opredelilo dovolj do razlogov na strani tožene stranke ter do izpovedb njenih prič. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku najprej preizkusilo utemeljenost opozorila z dne 17. 3. 2009, ki zajema obdobje tožničinih kršitev od novembra 2008 do februarja 2009 in ugotovilo, da je tožnica dobila v novembru mesecu izplačan dodatek iz naslova prizadevnosti delavca, čeprav predhodno ni dosegala norme. V tej zvezi je sicer nadrejeni delavec F.K. izpovedal, da je bila takšna stimulacija namenjena tožnici za naprej, vendar to kljub temu nakazuje na dvom o utemeljenosti opozorila, predvsem pa očitka, da je tožnica kršila delovne obveznosti ves čas tega obdobja. Tudi sicer, če se je tožnici očitalo, da ves čas ni dosegala predpisane norme, je izkazano, da je bila ta očitno previsoka, saj je bila v januarju 2009 ustrezno znižana. Zato v skladu z ugotovljenimi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, za podano opozorilo tožnici ni bilo izkazane dejanske podlage. V tej zvezi je potrebno obravnavati opozorilo pred odpovedjo kot sestavni del postopka redne odpovedi iz krivdnih razlogov, torej v okviru same odpovedi. Vendar tudi po stališču pritožbenega sodišča, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, za njo ni bilo podanih tako pravnih kot dejanskih razlogov.

Neutemeljena je pritožba, da se sodišče prve stopnje ni dovolj opredelilo do izpovedbe nadrejenega delavca F.K., ki naj bi tožnico opozarjal na vestno izpolnjevanje delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni predložila delovnih nalogov, kar ji je bilo naloženo, zaradi česar se ni moglo ugotoviti, za kakšno delo in v kakšnem obsegu je bilo tožnici odrejeno za posamezen dan. V tej zvezi je tožnica po podanem opozorilu pred odpovedjo v nadaljevanju dosledno evidentirala opravljeno delo na vsakokratnem obračunskem listu ter podala pripombe, če dela na normo ni bilo na razpolago. V kolikor pa F.K. njenih obračunskih listov ni podpisoval, gre za okoliščino, ki se ne more pripisati tožnici. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožnica vedno ni imela dovolj dela in je opravljala tudi zadolžitve, glede katerih ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Nesprejemljivo je, da se ji je občasno odrejalo delo tudi v ustni obliki. Pravilno bi moralo biti to evidentirano v delovnih nalogih, teh pa tožena stranka v skladu z dokaznim bremenom ni predložila. Zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložene razloge v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v primeru tožnice ni dokazala, da bi pri opravljanju dela kakorkoli namenoma ali iz hude malomarnosti(2) kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg tega tožena stranka v sporu tudi ni dokazala, da tožnica ni opravljala dela vestno, skrbno in strokovno v skladu z določbama 31. in 32. člena ZDR.

Ne glede na ugotovljena dejstva pa v konkretnem primeru ni dokazano, da je prišlo med strankama do porušenega medsebojnega zaupanja. Delodajalec mora namreč (poleg krivdnega razloga) ugotoviti, da nadaljevanje dela z delavcem ni več mogoče (2. odstavek 88. člena ZDR). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se tožena stranka tako v pisni odpovedi kot v sodnem postopku ni v ničemer sklicevala na razlog iz določbe 2. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je v pisni odpovedi na koncu obrazložitve zgolj navedla, da tožnica ni dosegala norme, ki je bila predpisana pri delodajalcu z navedenimi sklepi uprave, zaradi česar se je delodajalec, zlasti ob upoštevanju dejstva, da ostali delavci normo celo presegajo, odločil, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je preizkusilo takšna dejstva in ugotovilo, da iz izpovedb zaslišanih prič, zlasti pa direktorja tožene stranke, ne izhaja, da nadaljevanje tožničinega dela pri toženi stranki ni možno zaradi porušenega medsebojnega zaupanja, pri čemer morebitnih okoliščin, ki bi narekovale drugačen zaključek, na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni našla. Ker torej v zadevi takšen razlog ni izkazan, tudi na tej podlagi izpodbijana redna odpoved pogodbe iz krivdnih razlogov ni zakonita.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poizkušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev je skladna tudi z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) nosi delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka).

(1) Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, leto 2003, str. 363. (2) Huda malomarnost je podana, če se storilec zaveda posledic protipravnega in škodljivega ravnanja in lahkomiselno misli, da ne bodo nastale.