Jedro

Upravno sodišče je večkrat pojasnilo, da so stališča, ki so se izoblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s kazenskimi postopki in ki izhajajo iz ustaljene sodne prakse ESČP, uporabljiva tudi v sodnih postopkih o prekrških. Tudi prekrški namreč spadajo v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe, in tudi v teh postopkih je treba upoštevati minimalna ustavnopravna jamstva. Vrhovno sodišče RS je namreč kot napačno zavrnilo stališče, da se dodeljevanje BPP na podlagi 24. člena ZBPP ne more razlikovati glede na vrsto postopka, ampak je poudarilo nasprotno, da ZBPP v pomensko odprtih normah 24. člena pri presoji dodelitve BPP na tej podlagi omogoča tudi upoštevanje vrste postopka. To pa pomeni, da je stališča Vrhovnega sodišča, ki se nanašajo na dodelitev BPP za kazenski postopek, za sodni postopek o prekršku treba uporabiti ob upoštevanju narave tega postopka in v njem obravnavanih protipravnih dejanj ter dejstev in okoliščin konkretnega primera in zanj relevantne pravne podlage. Sodišče sledi presoji toženke, da niti teža dejanja in zagrožena sankcija niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi bilo za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku tožniku potrebno in pravično dodeliti BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. Bpp 214/2023 z dne 4. 7. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obsegu sestave zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje Brežice, št. 5550098796239 z dne 31. 5. 2023, in pravnega zastopanja pred sodiščem I. stopnje.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik prošnjo za dodelitev BPP vložil po pooblaščeni odvetnici in sicer v zgoraj navedenem obsegu. Toženka uvodoma pojasnjuje, da morajo biti, skladno z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), za dodelitev BPP izpolnjeni tako finančni kot tudi vsebinski pogoji. Slednji so določeni v 24. členu ZBPP.

3. Sodna praksa je zavzela stališče, da je pri presoji vsebinskih pogojev za dodelitev BPP v prekrškovnih postopkih, zaradi primerljivosti, treba upoštevati stališča, ki so se izoblikovala v zvezi s kazenskimi postopki. V kazenskih postopkih je pravica obdolženca do BPP varovana tudi v povezavi z ustavno pravico do obrambe s pomočjo zagovornika (29. člen Ustave) in s pravico do poštenega sojenja po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Točka c. tretjega odstavka 6. člena EKČP namreč izrecno določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) poudarja, da je treba, ob ugotovitvi, da obdolženec nima dovolj sredstev, uporabiti dva kriterija in sicer (a) resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter (b) kompleksnost obravnavane zadeve.

4. Toženka izpostavlja, da se prekrškovni postopki vendarle razlikujejo od kazenskih, v okviru katerih se odloča o težjih oblikah kaznivih ravnanj in za katere so zagrožene težje posledice (ko je zaradi kaznivega dejanja zagrožena kazen zapora, je to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja postavitev zagovornika obdolžencu brez zadostnih sredstev). Prekrškovni postopek je res oblastni kaznovalni postopek proti posameznemu storilcu, ki ga lahko doletijo sankcije, je pa dejstvo, da je tehtanje, v smislu zgoraj navedenih okoliščin, v izhodišču opravil že sam zakonodajalec, ko je določeno kaznivo ravnanje opredelil kot prekršek, ki predstavlja blažjo kršitev pravnega reda, za katero je posledično tudi predpisana lažja sankcija (običajno globa in stranske sankcije), kot je predpisana za kazniva dejanja (za katera je običajno zagrožen zapor). Toženka zato meni, da treba kriterije, ki jih je sodna praksa izoblikovala glede dodelitve BPP v kazenskih postopkih, v prekrškovnih postopkih uporabiti smiselno, ob upoštevanju narave postopka ter dejstev in okoliščin konkretnega primera.

5. V nadaljevanju izpodbijane odločbe toženka pojasni dejanske ugotovitve kot izhajajo iz zadevne odločbe o prekršku z dne 31. 5. 2023, v bistvenem, da je tožnik ob kontroli prometa dne 19. 12. 2022 ob 18.38 uri v naselju ... kot voznik motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja, imel več kot 0,52 miligrama v litru izdihanega zraka. Z odločbo o prekršku je bil tožnik zato spoznan za odgovornega: 1) za prekršek po 4. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP) in 2) za prekršek po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju: ZVoz-1), za katera mu je bila izrečena enotna globa v znesku 1.700,00 EUR. Tožniku je bilo z odločbo o prekršku naloženo tudi plačilo stroškov postopka v obliki sodne takse, v višini 170,00 EUR.

6. Toženka je tožnika z dopisom posebej pozvala, da navede razloge, zaradi katerih meni, da bi mu bilo smotrno in potrebno dodeliti BPP, upoštevaje dejansko in pravno stanje obravnavane prekrškovne zadeve. Tožnik se je na poziv sodišča sicer odzval, vendar v odgovoru ni navedel kakršnega koli razloga, ki bi utemeljeval dodelitev odvetniške pomoči, pač pa je toženki poslal kopijo vloge (predlog za vrnitev v prejšnje stanje in napoved zahteve za sodno varstvo zoper predmetno odločbo o prekršku), v kateri je navedel zgolj, da očitanih prekrškov ni storil. 7. Toženka ugotavlja, da v konkretnem primeru niti teža dejanja in zagrožena kazen niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne kažejo, da bi bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v prekrškovnem postopku tožniku potrebno (sorazmerno) in pravično dodeliti BPP. Tožniku kot sankcija najverjetneje grozi globa, pri čemer toženka opozarja na možnost nadomestitve plačila globe in stroškov z delom v splošno korist (19.a in 202.c člen Zakona o prekrških, v nadaljevanju: ZP-1) ter na možnost obročnega plačila globe (18. člen ZP-1), na kar je vsak obdolženec v sodbi izrecno poučen. Ocenjuje, da sta tako dejansko kot tudi pravno stanje zadeve enostavna, ter dodaja, da sodišče v prekrškovnih postopkih na kršitev materialnega prava pazi po uradni dolžnosti, storilčev položaj z zagotovitvijo poštenega (pravičnega) postopka pa varujejo tudi temeljna načela in nekatera pravila (rednega) prekrškovnega postopka po ZP-1, kot so načelo zakonitosti (2. člen ZP-1) in načelo materialne resnice (68. člen v zvezi s 65. členom ZP-1), v skladu s katerim mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja, obenem pa mora enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist, prav tako mora sodišče poskrbeti, da nevednost ali nepoučenost obdolženca ni v škodo pravicam, ki mu gredo v postopku.

8. Glede na vse navedeno in ob upoštevanju, da tožnik v dopolnitvi prošnje ni navedel nobenega razloga, ki bi utemeljeval dodelitev BPP, je toženka zaključila, da je prošnja tožnika neutemeljena, tako z vidika načela pravičnosti in sorazmernosti dodelitve BPP kot tudi z vidika izgledov za uspeh. Prošnjo je zato zavrnila na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena v zvezi s 24. členom ZBPP.

9. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da jo vlaga iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa naloži v plačilo njegove stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. V tožbi se sklicuje na določbe 24. člena ZBPP in navaja, da ta zakonska podlaga organu za BPP omogoča, da prošnjo za dodelitev BPP zavrne, če prosilec v zadevi nima možnosti za uspeh, pri čemer mora biti to dejstvo očitno. Gre predvsem za zadeve, pri katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka kot je npr. zamuda prekluzivnega roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Navedeno pomeni, da toženka nima pravne podlage za podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločitve, ki jo želi tožnik izpodbijati, kar je opravila v konkretnem primeru. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbi Upravnega sodišča RS, št. I U 1434/2019 z dne 17. 10. 2019 in št. I U 226/2021 z dne 3. 3. 2021. 11. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem toženke, da je predmetna prekrškovna zadeva enostavna. Ves čas namreč zatrjuje, da ni vozil vozila, pač pa je bil le sopotnik. Predpisana oziroma izrečena globa je 1.700,00 EUR. Tožnik ni pravni strokovnjak, upoštevati pa je treba tudi dejstvo, da je policija sporno odločbo izdala več mesecev po domnevno storjenem prekršku. V primeru, če bi tožnik takrat res vozil in bil tudi vinjen, bi mu policija takoj odvzela vozniško dovoljenje oziroma zasegla vozilo ter vložila obtožni predlog na sodišče. Glede na to, da bo treba v prekrškovnem postopku izvesti kompleksen dokazni postopek, ni mogoče v postopku dodelitve BPP trditi, da je zadeva očitno nerazumna. Prošnjo je po pozivu toženke dopolnil in predložil vlogo "Predlog za vrnitev v prejšnje stanje in napoved zahteve za sodno varstvo", v kateri je bilo navedeno, da bo druge dokaze predložil naknadno na sodišču. Pri tem tožnik izpostavlja, da je šlo le za vložitev napovedi zahteve za sodno varstvo in ne za samo zahtevo za sodno varstvo, zaradi česar je izpodbijana odločba (še bolj) nepravilna. Če je toženka ocenila, da so podatki, s katerimi je prošnjo dopolnil, nezadostni, bi ga morala pozvati na dopolnitev. Ker tega ni storila, je v tem smislu kršila njegovo pravico do izjave.

12. Kot dokaz navedenemu tožnik v tožbi sodišču predlaga, da zasliši tožnika ter vpogleda v listine upravnega spisa in v listine, ki jih tožbi prilaga, to je izpodbijano odločbo, predlog za vrnitev v prejšnje stanje in zahtevo za sodno varstvo, dopolnitev prošnje za dodelitev BPP, odgovor na poziv, odločbo o prekršku z dne 31. 5. 2023, regresni zahtevek Zavarovalnice A., d.d. z dne 11. 5. 2023 in odgovor z dne 5. 5. 2023. 13. Tožba s prilogami je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo.

14. Sodišče je tožnika z dopisom z dne 28. 8. 2023 seznanilo, da je dokazni predlog z zaslišanjem tožnika nesubstanciran in ga pozvalo, da pomanjkljivost ustrezno popravi. Enako velja tudi za dopis Zavarovalnice A., d.d. z dne 11. 5. 2023, skupaj z dvema prilogama, ter dopis tožnika zavarovalnici z dne 5. 5. 2023, za katera v tožbi predlaga, da ju sodišče izvede kot dokaz, pri čemer je v zvezi z navedenimi listinami sodišče tožnika pozvalo tudi, da pojasni, zakaj teh listin ni predložil že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, glede na to, da ga je toženka s pozivom z dne 16. 6. 2023 izrecno pozvala na dopolnitev prošnje za dodelitev BPP.

15. Na poziv sodišča se je tožnik odzval z vlogo z dne 31. 8. 2023, v kateri je navedel, da umika dokazni predlog z zaslišanjem tožnika. Ni pa pojasnil, zakaj dopisa Zavarovalnice A., d.d. z dne 11. 5. 2023, skupaj z dvema prilogama, in dopis tožnika zavarovalnici z dne 5. 5. 2023, ni predložil že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Meni, da je to za predmetni spor nerelevantno. Sicer pa tožnik v vlogi vztraja pri tožbi in ponovno prereka oceno toženke, da je predmet obravnavane prekrškovne zadeve preprost, ter poudarja, da je policija drugačne okoliščine zadeve ugotovila naknadno. Meni, da je jasno, da zadeva ni enostavna in da se v postopku ne more zastopati sam. Predlaga, da sodišče v dokaz navedenemu vpogleda tudi v odločbo o prekršku z dne 9. 8. 2023 ter v zahtevo za sodno varstvo, ki ju vlogi prilaga.

16. Sodišče je za dan 20. 11. 2023 v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo. Stranki sta bili nanj pravilno in pravočasno vabljeni ter opozorjeni na posledice izostanka, vendar se nobena od strank naroka za glavno obravnavo ni udeležila in izostanka tudi ni opravičila, pri čemer je pooblaščenka tožnika sodišču sporočila, da se naroka za glavno obravnavo (zaradi zasedenosti) ne bo udeležila. Sodišče je zato na podlagi določbe tretjega odstavka 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, na podlagi pisnega gradiva strank in dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Neopravljena glavna obravnava ima namreč v takšnem primeru za posledico, da se ne izvedejo v tožbi predlagani dokazi, rezultat česar je nedokazanost tožbenih očitkov o nepravilno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Prav tako se z neudeležbo na glavni obravnavi tožnik odpove saniranju vseh morebitnih kršitev pravil postopka, ki bi se lahko odpravile z opravljeno glavno obravnavo v upravnem sporu.1 **K I. točki izreka:**

17. Tožba ni utemeljena.

18. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila obravnavano prošnjo za dodelitev BPP v obsegu kot ga je opredelil tožnik, to je v obsegu sestave zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje Brežice, št. 5550098796239 z dne 31. 5. 2023, in pravnega zastopanja pred sodiščem I. stopnje.

19. V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Dodelitev BPP urejajo nadaljnje določbe ZBPP. Kot predpisuje tretji odstavek 11. člena tega zakona, se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Tako ZBPP v prvem odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineja) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alineja). V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. V obravnavanem primeru je sporno, ali je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno upoštevala citirane določbe (prvega odstavka) 24. člena ZBPP.

20. Vrhovno sodišče je v več zadevah obrazložilo, na kakšen način je treba razumeti oziroma uporabiti določbe 24. člena ZBPP pri odločanju o dodelitvi BPP v kazenskih postopkih.2 Pojasnilo je, da je v kazenskih postopkih pravica do BPP varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe s pomočjo zagovornika po 29. členu Ustave kot elementom pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Tretji odstavek 6. člena EKČP namreč v točki c) določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Po ustaljeni praksi ESČP je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP, treba uporabiti naslednje kriterije: - resnost kršitve in težo zagrožene kazni; - kompleksnost obravnavane zadeve, v zvezi s čimer je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženca. V kazenski zadevi je tako, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, kot temeljne in ključne okoliščine treba upoštevati težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. V primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, je to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih postopkih. Pri tem ocena možnosti uspeha (v smislu njegovega končnega izida za obdolženca) za prvostopenjski kazenski postopek ni bistvena.

21. Upravno sodišče je nato večkrat pojasnilo, da so stališča, ki so se izoblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s kazenskimi postopki in ki izhajajo iz ustaljene sodne prakse ESČP, uporabljiva tudi v sodnih postopkih o prekrških.3 Tudi prekrški namreč spadajo v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe, in tudi v teh postopkih je treba upoštevati minimalna ustavnopravna jamstva. Ob tem pa ni mogoče zanemariti, da je že zakonodajalec opravil določeno tehtanje v smislu okoliščin, ki jih je kot relevantne izpostavilo Vrhovno sodišče, s tem, ko je določeno ravnanje opredelil kot prekršek (in ne kot kaznivo dejanje, ki pomeni resnejšo kršitev pravnega reda), za prekrške pa so posledično predpisane drugačne, praviloma lažje sankcije kot za kazniva dejanja. Obenem ni mogoče spregledati, da je iz sodne prakse, v kateri je Vrhovno sodišče oblikovalo zgoraj opisana stališča, razvidno, da se Vrhovno sodišče ni izreklo, da bi bilo treba BPP, celo kadar gre za kazenski postopek, odobriti vsakemu obdolžencu, ki izpolnjuje materialni pogoj za dodelitev BPP. Izrecno je namreč kot napačno zavrnilo stališče, da se dodeljevanje BPP na podlagi 24. člena ZBPP ne more razlikovati glede na vrsto postopka, ampak je poudarilo nasprotno, da ZBPP v pomensko odprtih normah 24. člena pri presoji dodelitve BPP na tej podlagi omogoča tudi upoštevanje vrste postopka. To pa pomeni, da je stališča Vrhovnega sodišča, ki se nanašajo na dodelitev BPP za kazenski postopek, za sodni postopek o prekršku treba uporabiti ob upoštevanju narave tega postopka in v njem obravnavanih protipravnih dejanj ter dejstev in okoliščin konkretnega primera in zanj relevantne pravne podlage.

22. Sodišče po povedanem, glede na tožnikove navedbe in razloge izpodbijane odločbe, pojasnjuje, da upoštevajoč predstavljena pravna stališča ne sledi toženki, kolikor ta zavrnitev dodelitve BPP utemeljuje na zaključku, da tožnik ne izkazuje verjetnih izgledov za uspeh z zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku v smislu, da končni izid tega postopka zanj ne bo ugoden. Prav tako, glede na vse obrazloženo, zavrnitve BPP za kazenski postopek in tudi za sodni postopek o prekršku ni mogoče utemeljiti zgolj s sklicevanjem, da v navedenih postopkih sodišče samo po uradni dolžnosti ugotavlja vsa dejstva in skrbi za pravilno uporabo materialnega prava ter varstvo procesnih pravic obdolženca. Tudi razlogi v tej smeri, ki jih toženka navaja v zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe, torej ne morejo biti odločilni za zavrnitev obravnavane prošnje za BPP. Vendar pa to ne daje podlage za ugoditev tožbi.

23. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč toženka opravila tudi presojo dejstev in okoliščin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP, glede na predhodno opisane kriterije, ki jih izpostavilo Vrhovno in Upravno sodišče v navedeni sodni praksi. Sodišče sledi presoji toženke, da niti teža dejanja in zagrožena sankcija niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi bilo za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku tožniku potrebno in pravično dodeliti BPP.

24. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, iz odločbe o prekršku (katere vsebino oziroma v njem navedeno dejansko stanje je toženka povzela v obrazložitvi odločbe) izhaja, da se tožniku v zadevnem postopku očita storitev prekrškov po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, storjenih 19. 12. 2022 ob 18:38 uri v naselju ... Ugotovljeno je bilo, da je tožnik kot voznik motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja, imel več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, saj je indikator alkohola znamke Drager 6820, št. ARJL 0721, pokazal rezultat 0,99 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju odstopanja naprave, ki ga dopušča proizvajalec indikatorja alkohola, z zmanjšanjem rezultata za 0,05 mg/l in ob upoštevanju mnenja ISM pomeni, da je imel tožnik 0,94 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, in da je v istih časovnih, krajevnih in ostalih okoliščinah vozil v cestnem prometu tovorni avtomobil znamke Volkswagen, tip Transporter, 2.5, tdi, reg. št. ..., ko ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije, v katero spada vozilo, ki ga je vozil, saj vozniškega izpita za vožnjo motornih vozil še ni opravil. V skladu z določbo 4. točke tretjega odstavka 105. člena ZPrCP se voznika, če ima več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kaznuje za prekršek z globo 1.200,00 EUR. V skladu z osmim odstavkom 56. člena ZVoz-1 pa se z globo 500,00 EUR kaznuje voznik, ki (med drugim) nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije, v katero spada vozilo, ki jo vozi.

25. Glede na navedeno sodišče ne vidi podlage za drugačno presojo glede resnosti predmetne kršitve, teže zagrožene sankcije ter kompleksnosti zadeve (upoštevajoč pri tem tudi kriterij osebnostnih lastnosti), kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe. Očitno je, da se v postopku, na katerega se nanaša prošnja za BPP, tožniku ne očita težja kršitev, da ne gre za kompleksno zadevo (tako z vidika dejanskega stanja kot tudi z vidika pravne podlage), ter da je za oba prekrška zagrožena globa, ki v absolutnem znesku sicer ni majhna, ni pa tudi izjemno visoka (pri čemer je toženka zgolj še dodatno pojasnila, kako lahko ravna stranka, če izrečene globe ne more plačati). Toženka je izpodbijano odločbo obrazložila z razumnimi razlogi, tožnik pa jih tekom postopka ni uspel izpodbiti, in sicer niti tekom upravnega niti tekom sodnega postopka. Toženka ga je namreč s pozivom z dne 16. 6. 2023 izrecno pozvala, da, glede na pravno in dejansko stanje obeh prekrškovnih zadev, pojasni razloge za dodelitev BPP, tudi glede na naravo (zapletenost) postopka in nasploh vse druge objektivne in subjektivne okoliščine primera. Tožnik tedaj odgovora v smislu konkretnih navedb ni podal. Tudi v upravnem sporu (čeprav ga zastopa odvetnica, ki ga sicer zastopa od vložitve prošnje dalje) ostaja pri splošnem sklicevanju, da ni pravni strokovnjak (kar samo po sebi, glede na zakonsko ureditev in navedeno sodno prakso, za dodelitev BPP ne zadošča), da znaša predpisana oziroma izrečena globa 1.700,00 EUR, ter povsem splošnih in nekonkretiziranih trditvah, da očitanih dejanj ni storil, da zadeva ni enostavna in da bo treba v prekrškovnem postopku izvesti kompleksen dokazni postopek. Take posplošene trditve podlage za drugačno presojo ne dajejo, pri čemer sodišče izpostavlja, da se tožnik naroka za glavno obravnavo, na kateri bi lahko svoje navedbe konkretiziral in na kateri bi se lahko izvajali dokazi, ni udeležil. Zaradi neudeležbe na glavni obravnavi tožnik tudi ne more z uspehom uveljavljati ugovora o kršitvi pravil postopka zaradi kršitve njegove pravice do izjave v postopku pred toženko, saj bi se ta kršitev lahko sanirala z opravljeno glavno obravnavo v upravnem sporu, čemur pa se je tožnik odpovedal. 26. Tudi po presoji sodišča tako okoliščine konkretne zadeve, za katero se je s predmetno prošnjo uveljavljala dodelitev BPP, ne dajejo podlage za zaključek, da bi bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva tožniku treba dodeliti BPP.

27. Ker je izpodbijana odločba po navedenem pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

28. Izrek o stroških tožnika (toženka stroškov postopka ni uveljavljala) temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

29. Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za taksno oprostitev, zato sodišče še pojasnjuje, da se sodna taksa v tem postopku, upoštevajoč šesti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno sodno prakso, ne plača. Ker je torej tožnik plačila sodne takse v tem upravnem sporu oproščen že na podlagi zakona, sodišče o tem ne bo odločalo s sklepom.

1 Glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Založba Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2019, str. 329-330. 2 Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča, št. X Ips 207/2014 in št. X Ips 226/2014, obe z dne 11. 11. 2015, ter št. X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015. 3 Primerjaj npr. sodbe v zadevah III U 137/2017, I U 1885/2020 in III U 73/2022.