Jedro

Sodna poravnava ima neposreden učinek zaključka postopka le v postopku, v katerem je bila sklenjena, glede drugih odprtih postopkov, v katerih naj bi poravnava tudi uredila sporno razmerje, pa se morata stranki dogovoriti za umik tožbe. Kolikor torej predmet sodne poravnave ni enak predmetu zahtevka, šele izjava o umiku tožbe učinkuje v drugi zadevi tako, da je pravda končana. V delu, v katerem predmet sodne poravnave presega predmet zahtevka, predstavlja ta zgolj dopustno procesno pogodbo, ki ne povzroči avtomatičnega končanja postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi prvi in četrti odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42258/2010 z dne 30.3.2010, s katerim je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 3.189,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 03. 2010 dalje ter plačilo izvršilnih stroškov v znesku 91,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo. Navajala je, da je bila med tožečo in toženo stranko sklenjena popolna sodna poravnava terjatev pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, in sicer v izvršilnih zadevah VL 91018/2008 in VL 42258/2010, kjer sta se stranki dogovorili o načinu poplačila dolga, ki se izvaja v skladu z dogovorom.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. V njem je navedla, da ni prišlo do poplačila dolga, ki izhaja iz sklepa o izvršbi pod opr. št. VL 4225/2010 in ga tožeča stranka vtožuje v tem postopku. Kot izhaja iz sodne poravnave, se je tožeča stranka zavezala umakniti tožbo v tej zadevi po prejetem plačilu zadnjega obroka, tega pa še ni prejela.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot navaja tožena stranka v pritožbi, sta pravdni stranki pred izdajo izpodbijane sodbe (dne 1.12.2010) sklenili sodno poravnavo, ta pa naj bi obsegala tudi dogovor o pravnem razmerju, ki je predmet tega postopka. Ker bi predstavljalo postopanje sodišča, ko to odloča o zahtevku, o katerem je že bila sklenjena sodna poravnava, absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče najprej presojalo, ali je ta kršitev podana.

6. Kot izhaja iz prvega odstavka 306. člena ZPP lahko stranke med postopkom pred pravdnim sodiščem kadar koli sklenejo poravnavo o spornem predmetu (sodna poravnava). Iz navedene določbe torej izhaja, da mora biti sodna poravnava sklenjena pred sodiščem ter se mora nanašati na sporni predmet. Vsebina sklenjene sodne poravnave mora biti torej tožbeni zahtevek (ali del tožbenega zahtevka), lahko pa sodna poravnava poleg tožbenega zahtevka obsega tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama. Možna je torej poravnava, ki ureja razmerje ne le v konkretnem postopku, pač pa tudi v kakšnem drugem ali v vseh odprtih postopkih med strankama. Vendar pa ima neposreden učinek zaključka postopka sodna poravnava le v postopku, v katerem je bila sklenjena, glede drugih odprtih postopkov, v katerih naj bi poravnava tudi uredila sporno razmerje, pa se morata stranki dogovoriti za umik tožbe.(1) Kolikor torej predmet sodne poravnave ni enak predmetu zahtevka, šele izjava o umiku tožbe učinkuje v drugi zadevi tako, da je pravda končana. V delu, v katerem predmet sodne poravnave presega predmet zahtevka, predstavlja ta zgolj dopustno procesno pogodbo, ki ne povzroči avtomatičnega končanja postopka.(2)

7. V konkretnem primeru je iz predložene sodne poravnave razvidno, da je bila ta sklenjena na naroku za obravnavo ugovora zoper sklep o izvršbi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v zadevi opr. št. VL 91018/2008 z dne 01. 12. 2010. Stranki sta se dogovorili, da je s tem sklenjen dogovor o popolni poravnavi terjatev v izvršilni zadevi VL 91018/2008 (v kateri ima sodna poravnava neposredni učinek), kot tudi glede terjatve, ki je bila predmet postopka v zadevi VL 4225/2010 (kasneje III Pg 3133/2010, torej v sedaj obravnavani zadevi). Že iz navedenega je razvidno, da je bila sodna poravnava (z neposrednimi procesnimi učinki) sklenjena zgolj v zadevi VL 91018/2008. V sedaj obravnavani zadevi (VL 4225/2010 oziroma III Pg 3133/2010) do umika tožbe ni prišlo. Navedeno pomeni, da ni mogoče šteti, da bi bil s sklenitvijo sodne poravnave končan postopek v sedaj obravnavani zadevi. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena kršitev postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v sporih majhne vrednosti po izteku rokov po 452. in 453. členu ZPP, tudi ni mogoče navajati novih dejstev, kot so plačilo (dela) obveznosti, poravnava in drugo. Tožena stranka pa jih lahko navaja v morebitnem izvršilnem postopku na podlagi določbe 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, po kateri je ugovorni razlog prenehanja terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo pred izvršljivostjo odločbe, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.(3)

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Betetto, Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 33. (2) Betetto, Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 45. (3) Betetto, Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 718.