Jedro

Glede na vsebino sporazuma "odškodnina" v konkretnem primeru ni bila izplačana za pravno priznano škodo v smislu pravil civilnega prava, ki naj bi tožeči stranki nastala na osebnem premoženju, pač pa je bila izplačana zaradi investitorjeve pričakovane premoženjske koristi s čim prejšnjo pridobitvijo spremenjenega gradbenega dovoljenja, za katero je nujno potreboval tudi soglasje tožeče stranke. Prejeti dohodek zato ne predstavlja odškodnine v smislu določbe 5. točke 27. člena ZDoh-2, po kateri se dohodnina ne plača.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, izdano v postopku obnove postopka odmere dohodnine za leto 2010, je Davčni urad Koper odpravil svojo odločbo, št. 02 10183 z dne 31. 3. 2011, in jo nadomestil z izpodbijano odločbo. Tožeči stranki je odmeril dohodnino za leto 2010 v znesku 13.373,15 EUR, pri čemer znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine 3.175,36 EUR. Glede na to, da je bilo tožeči stranki po odpravljeni odločbi že vrnjeno 197,79 EUR, mora po izpodbijani odločbi plačati 3.373,15 EUR.

Dohodnina je bila v obnovljenem postopku odmerjena od osnove, v katero je bil vštet tudi dohodek, ki ga je tožeča stranka prejela od podjetja A. d.o.o. (v nadaljevanju investitor). Pri davčnem inšpekcijskem nadzoru investitorja je bilo namreč ugotovljeno, da je tožeči stranki izplačal dohodke, v zameno za pridobitev soglasja k spremenjenemu gradbenemu dovoljenju, v višini 40.000,00 EUR. Odškodnina je bila izplačana, ker je investitor potreboval soglasje tožeče stranke k spremembi gradbenega dovoljenja zaradi spremenjene konstrukcije, zmogljivosti in izgleda (sosednjega) objekta, zato ne predstavlja odškodnine v smislu 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), od katere se dohodnina ne plača. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT-499-01-55/2013 z dne 11. 4. 2013, zavrnilo. V njej se organ druge stopnje pridružuje presoji organa prve stopnje, da sporni dohodek ne predstavlja odškodnine v smislu 5. točke 27. člena ZDoh-2. Glede njegove obdavčljivosti je namreč treba ugotoviti, ali se je odškodnina (ne glede na njeno poimenovanje) izplačala za pravno priznano škodo, ki je posledica odškodninske odgovornosti na podlagi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V konkretni zadevi pa ne gre za izplačilo škode na podlagi škodnega dejanja, ki izvira iz kršitve predpisov, saj se je tožeča stranka prostovoljno strinjala z gradnjo novega objekta in s tem z zatrjevanim zmanjšanjem vrednosti svojega premoženja. Sama navaja, da je šlo za pogodbo, pogodba pa je pravni posel, ki ga glede na svoje lastne interese skleneta pogodbeni stranki. Tudi v prvem odstavku 140. člena OZ je določeno, da kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil. Tožeča stranka se ne strinja z odmero davčne osnove, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V njej navaja, da je v vlogi z dne 17. 7. 2012, po prejemu sklepa o obnovi postopka, nasprotovala obnovi postopka ter navajala dejstva in predlagala dokaze. Upravni organ se v izpodbijani odločbi o njih ni izrekel, dokazov ni izvedel in dokaznega predloga tudi ni zavrnil, zato je zagrešil absolutno bistveno kršitev določb postopka. V konkretni zadevi je namreč bistvena ugotovitev narave Sporazuma, na podlagi katerega je prejela dohodke, zato bi tožena stranka, da bi pravilno ugotovila dejansko stanje, morala zaslišati tožečo stranko in predstavnika investitorja. V Sporazumu je izrecno navedeno, da gre za odškodnino v smislu 27. člena ZDoh-2. Sklenjen je bil zaradi škode, ki jo je utrpela na osebnem premoženju, zato je prejeti znesek izvzet iz obdavčitve. Škoda ji še vedno nastaja in Sporazuma ne bi sklenila, če bi vedela, da bo od prejetega zneska morala plačati dohodnino. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja, da je bil sklep o obnovi postopka izdan skladno z določbami 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), iz razloga, ker je davčni organ izvedel za novo dejstvo, to je za dohodek, ki ga je štel za obdavčljivega. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi je za tožečo stranko sporna vključitev zneska, ki ga je od investitorja prejela na podlagi Sporazuma, v osnovo za odmero dohodnine za leto 2010. Meni namreč, da navedeni dohodek predstavlja odškodnino v smislu določbe 5. točke 27. člena ZDoh-2, po kateri se dohodnina ne plača (med drugim) od odškodnine zaradi poškodovanja osebnega premoženja, izplačane na podlagi izvensodne poravnave, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank, in če odškodnina ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih.

Ali je izplačana „odškodnina“ odškodnina v smislu citirane določbe ZDoh-2, je treba presojati v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju vseh okoliščin in narave izplačanih prejemkov, glede na elemente pravno priznane škode v skladu s pravili civilnega prava. Sporazuma, na podlagi katerega je tožeča stranka prejela dohodek, sicer ni v upravnem spisu, je pa ta povzet v Zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru investitorja z dne 13. 4. 2012. V Zapisniku navedena vsebina Sporazuma za tožečo stranko ni sporna. Iz vsebine Sporazuma pa izhaja, da ga sklepa investitor s tožečo stranko, ker je v teku postopek izdaje (spremenjenega) gradbenega dovoljenja in postopek zaradi prenosa lastninske pravice in posesti nad nepremičninami na naslovu ..., saj investitor „potrebuje v obeh postopkih tudi soglasje tožeče stranke“. Tožeča stranka se je tako s Sporazumom zavezala podpisati soglasje k spremenjenemu projektu št. 1120-1-S-1, na podlagi katerega se pri Upravni enoti v Kopru pod št. 351-627/2009 vodi postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, in podpisati soglasje za izdajo navedenega gradbenega dovoljenja, investitor pa se je v zameno za soglasje zavezal tožeči stranki plačati 40.000,00 EUR.

Glede na navedeno vsebino Sporazuma, tudi po presoji sodišča, „odškodnina“ v konkretnem primeru ni bila izplačana za pravno priznano škodo v smislu pravil civilnega prava, ki naj bi tožeči stranki nastala na osebnem premoženju, pač pa je bila izplačana zaradi investitorjeve pričakovane premoženjske koristi s čim prejšnjo pridobitvijo spremenjenega gradbenega dovoljenja, za katero je nujno potreboval tudi soglasje tožeče stranke. Na takšen zaključek po presoji sodišča kaže tudi sama višina „odškodnine“, ki znaša skoraj tretjino kupnine za stanovanje (predmetno stanovanje je bilo prvotnemu kupcu prodano za 131.983,74 EUR).

Na navedeno po presoji sodišča ne vpliva navedba v Sporazumu, da bo tožeči stranki „s tem, ko bo investitor zaključil postopke izdaje spremenjenega gradbenega dovoljenja, nastala škoda oziroma zmanjšana vrednost na osebnem premoženju“. V Sporazumu ta navedba ni konkretizirana, predvsem pa ni razvidno v čem naj bi bila protipravnost ravnanja investitorja. V vlogi z dne 17. 7. 2012, na katero se tožeča stranka sklicuje v tožbi, je zgolj navedla, da ji je škoda nastala (in ji še nastaja) „zaradi gradnje po gradbenem dovoljenju in po spremenjenem gradbenem dovoljenju“. Gradnja, skladna z izdanim gradbenim dovoljenjem, pa ne more predstavljati protipravnega ravnanja investitorja. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi ji investitor škodo povzročil pred pridobitvijo spremenjenega gradbenega dovoljenja oziroma pred sklenitvijo Sporazuma, zato se organ druge stopnje v svoji odločbi utemeljeno sklicuje tudi na določbo prvega odstavka 140. člena OZ, ki določa, da kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil. Glede na navedeno vsebino Sporazuma je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje ter, po tem, ko je skladno z določbami 89. člena ZDavP-2 izdala sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2010, presodila, da izplačana „odškodnina“ ni odškodnina v smislu določbe 5. točke 27. člena ZDoh-2, ne da bi izvajala dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala v vlogi z dne 17. 7. 2012. Tožena stranka bi sicer morala neizvedbo dokazov v izpodbijani odločbi obrazložiti, vendar pa navedena pomanjkljivost po presoji sodišča, glede na vsebino Sporazuma, v konkretnem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožeča stranka namreč niti v dokaznem predlogu in niti tekom nadaljnjega (upravnega in sodnega postopka) ni navajala dejstev, s katerimi bi lahko izkazala, da je bila sklenitev Sporazuma s takšno vsebino kot je bila ugotovljena, v nasprotju s pravo voljo strank. Ob tem sodišče še dodaja, da je pravilo, da se dohodnina plačuje od vseh dohodkov (15. člen ZDoh-2), oprostitev plačila (med drugim) po 5. točki 27. člena ZDoh-2 pa predstavlja izjemo od pravila, ki jo je zato treba presojati restriktivno.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na dejanske in pravne navedbe obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na vse zgoraj navedeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na določbah ZDoh-2, da tožena stranka ni bistveno kršila določb postopka in da so tožbeni ugovori neutemeljeni. Tožbo je zato zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, saj je narava izplačanega zneska, kot je bilo zgoraj obrazloženo, razvidna že iz same vsebine Sporazuma. Odločitev je zato, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, sprejelo na seji.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.