Jedro

Tožniki izpodbijajo veljavnost dveh prodajnih pogodb sklenjenih v različnih časovnih okoliščinah in med različnimi pogodbenimi strankami, kar pomeni različno podlago v smislu drugega odstavka 41. člena ZPP. Kljub temu so za vse zahtevke navedli le eno nediferencirano vrednost spornega predmeta, kar ima za posledico nedovoljenost revizije.

Za zavrnitev denarnega odškodninskega zahtevka zadostuje presoja, da ni dokazan vsaj eden od več kumulativno zahtevanih elementov civilnega delikta.

Izrek

Revizija zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku se zavrže, zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku pa zavrne.

Tretja toženka sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, ki sta jo 23. 9. 2003 sklenila tretja toženka s prvo toženko ter prodajne pogodbe, ki sta jo 8. 10. 2003 sklenila prva toženka z drugim tožencem. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti na podlagi navedenih pogodb izdanih zemljiškoknjižnih dovolil s 26. 9. 2003 in 22. 12. 2003 ter tožbeni zahtevek, da mora tretja toženka izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino za vpis lastninske pravice sedmih tožnikov na nepremičnini parc. št. 1986, vl. št. 4424 k.o. ... Nato je zavrnilo še podrejeni tožbeni zahtevek, da mora tretja toženka plačati tožnikom 58.420,96 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2003 dalje ter odločilo o pravdnih stroških. Presodilo je, da tožniki niso dokazali nobenega od uveljavljanih ničnostnih razlogov in tudi ne nedopustnega ravnanja pravne prednice tretje toženke (to je S. d. d., ki je po skladnih navedbah vseh pravdnih strank postala lastnica sporne nepremičnine v stečajnem postopku nad družbo L. d. d. na podlagi sklepa stečajnega senata St 89/98 z 2. 4. 2001) kot enega od zahtevanih elementov odškodninske terjatve, ki predstavlja vrednost sedmih v letu 1961 zgrajenih garaž.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Med drugim je v razlogih poudarilo, zakaj se tožniki ne morejo uspešno sklicevati na 2. člen Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) in da že iz tega razloga ne morejo uveljavljati ničnosti spornih pogodb.

3. Tožniki v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljajo revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagajo tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njihovi pritožbi v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Vztrajajo pri svojem stališču, da so bili dejanski imetniki pravice uporabe, saj so garaže zgradili s potrebnimi upravnimi dovoljenji, da so zato pridobili lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, pritožbenemu sodišču pa očitajo, da je razlog o v zemljiški knjigi neevidentiranih garažah v nasprotju z listinsko dokumentacijo, navedba o sprejemanju razlogov prvostopenjske sodbe pa ne omogoča preizkusa pritožbene sodbe.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencem. Nanjo je odgovorila tretja toženka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija proti odločitvi o glavnem tožbenem zahtevku ni dovoljena, proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku pa ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; v besedilu pred uveljavitvijo zadnje novele ZPP-D, katere uporaba v obravnavani zadevi glede na datum prvostopenjske sodbe ne pride v poštev – drugi odstavek 130. člena novele) je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če se v tožbi uveljavlja nedenarni tožbeni zahtevek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP se v primeru, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago (objektivna kumulacija), ali če se uveljavljajo zoper več tožencev (subjektivna kumulacija), pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Povedano velja za sosporništvo ne samo na pasivni, ampak tudi na aktivni strani, saj ni razloga za njuno različno obravnavanje. Navedeno pravilo terja od tožnika ločeno označbo vrednosti spornega predmeta v primeru objektivne ali subjektivne kumulacije tožbenih zahtevkov (od toženca pa pravočasno reagiranje v primeru navedbe nediferencirane vrednosti), razen pri enotnem sosporništvu, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Tožniki izpodbijajo veljavnost dveh prodajnih pogodb, ki sta bili sklenjeni v različnih časovnih okoliščinah in med različnimi pogodbenimi strankami, kar pomeni različno podlago v smislu drugega odstavka 41. člena ZPP. Kljub temu so za vse zahtevke navedli le eno nediferencirano vrednost spornega predmeta, kar ima po ustaljeni praksi tega sodišča enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta, torej nedovoljenost revizije. Poleg tega so tožniki navadni sosporniki, vsak od njih ali pa njegov pravni prednik je na spornem zemljišču s svojimi sredstvi zgradil garaže in svoje upravičenje iz tega dejstva lahko terja neodvisno od drugih graditeljev. Tudi zato bi tožniki v tožbi morali navesti diferencirano vrednost spornega predmeta. Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 377. člena ZPP revizijo proti odločitvi o glavnem tožbenem zahtevku zavrglo.

7. Revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku je dovoljena, saj zahtevani znesek 14,000.000 SIT (sedaj 58.420,96 EUR) po navedbah v tožbi pomeni seštevek vrednosti sedmih garaž po 2,000.000 SIT, vendar ni utemeljena. Tožniki sicer izpodbijajo tudi ta del odločitve pritožbenega sodišča, saj izpodbijajo sodbo v celoti in v razlogih povzemajo tudi razloge pritožbenega sodišča, da v ravnanju tretje toženke ni protipravnosti kot enega od pogojev za odškodninsko odgovornost, vendar v tem delu revizijsko izpodbijanje tožnikov ni obrazloženo. Prva v reviziji zatrjevana procesna kršitev se nanaša na razloge o primarnem tožbenem zahtevku, druga pa je tako pavšalna, da je tudi v primeru, če bi se nanašala na podrejeni tožbeni zahtevek, ne bi bilo mogoče upoštevati. V tem delu je zato revizijsko sodišče opravilo le uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava in ugotovilo, da so pravilni razlogi obeh sodišč, da za zavrnitev odškodninskega zahtevka zadostuje presoja, da ni dokazan vsaj eden od več kumulativno zahtevanih elementov civilnega delikta, v konkretnem primeru nedopustno ravnanje tretje toženke (primerjaj 131. člen Obligacijskega zakonika).

8. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožnikov proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku, kar zajema tudi odločitev o njihovih revizijskih stroških. Ker je tretja toženka v odgovoru na revizijo vsebinsko odgovarjala na nedovoljeni del revizije, z dovoljenim pa se ni ukvarjala, je revizijsko sodišče stroške odgovora na revizijo štelo za nepotrebne in odločilo, da jih mora kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).