Jedro

Odločitev o tem, katera delovna mesta se bodo združila v novo delovno mesto, je v pristojnosti delodajalca in njegovih strokovnih služb, ki so primerjale stara in nova delovna mesta in izdelale prevedbeno tabelo.

Dejstvo, da tožena stranka v času prevedbe plač oziroma izdaje aneksa o prevedbi še ni sprejela novega Akta o sistemizaciji, nima vpliva na pravilnost prevedbe plač pri toženi stranki, saj ZSPJS ne določa, da je pogoj za uvedbo novega plačnega sistema sprejetje novega Akta o sistemizaciji. Poleg tega pa se je tožena stranka pred uvedbo novega plačnega sistema uskladila s sindikati glede kataloga oziroma seznama novih delovnih mest in glede opisov delovnih mest ter uvrstitvijo delovnih mest v osnovni plačni razred. Tožena stranka je kasneje z Aktom o sistemizaciji delovnih mest sistemizirala delovna mesta, ki so bila dogovorjena med delodajalcem in socialnimi partnerji pred uvedbo plačnega sistema po ZSPJS. Že pred uvedbo novega plačnega sistema je sprejela odločitev, katera stara delovna mesta se bodo združila v nova delovna mesta s splošnim opisom, kar je bilo v njeni domeni, to pa je bilo poleg novega kataloga delovnih mest s plačnimi razredi in opisi del bistveno za prevedbo plač javnih uslužbencev. Glede na navedeno je tožena stranka vsebino izpodbijanega aneksa o prevedbi plače določila skladno z določili 45. do 52. člena ZSPJS in Merili o napredovanju ob prevedbi osnovnih plač javnih uslužbencev v javnem zavodu.

Prevedba tožnikove plače z uvrstitvijo v 29. plačni razred je bila ob uveljavitvi novega plačnega sistema leta 2008 izvedena v skladu z ZSPJS in Aneksom h KP JZ RTV S, zato je izpodbijani aneks o prevedbi zakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da je aneks k odločbi št. 11580 z dne 14. 8. 2008 nezakonit in je tožnik pri toženi stranki dejansko zaposlen na delovnem mestu kamerman specialist, uvrščenem v 34. plačni razred, da je tožena stranka dolžna tožniku dati v podpis nov aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto kamerman specialist in ga uvrstiti najmanj v 34. plačni razred ter mu je za vsak mesec za čas od avgusta 2008 dalje dolžna izplačati razliko v plači, ki je enaka razliki, ki bi mu pripadala od 29. do 34. plačnega razreda, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za vsako mesečno razliko od 19. dne v mesecu za prejšnji mesec do plačila (I. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v znesku 1.239,95 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na uvrstitev tožnika v 39. plačni razred, plačilo razlike v plači med 29. in 39. plačnim razredom ter plačilo razlike v plači med 29. in 34. plačnim razredom za obdobje od maja 2008 do julija 2008. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka za izdajo spornega aneksa zadostno pravno podlago. Iz aneksa je razvidno, da je prehod na nov plačni sistem dejansko pomenil hkrati tudi spreminjanje sistemizacije delovnih mest, saj je bil tožnik uvrščen na novo, nižje vrednoteno delovno mesto, ne da bi tožena stranka imela za to pravno podlago v sistemizaciji. Za izvedbo prehoda na nov plačni sistem je nujno, da so vsi uporabniki proračuna sprejeli nove akte o sistemizaciji delovnih mest. Prevedba je bila nezakonita, ker je bila izpeljana brez akta o sistemizaciji. Tožnik bi moral biti preveden najmanj na delovno mesto kamermana specialista, saj je iz primerjave opisa nalog razvidno, da tožnik opravlja delo kamermana specialista ter ima za to delo vsa potrebna znanja in sposobnosti. Spremembe v opisih delovnih mest niso tako zelo majhne, tabela primerljivosti z dne 17. 6. 2008 pa je neustrezna, napačna in krivična za tožnika. Ni jasno, katera tabela primerljivosti je bila podlaga za prevedbo tožnikove plače. Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče A. A., da je tožnik vrsto let delal kot glavni kamerman in da je bila končna tabela za prevedbo z dne 18. 6. 2008, temveč je upoštevalo izpovedi prič, ki s tožnikom nista v dobrih odnosih. Tožnik meni, da ni jasno, za koga je bilo na novo uvedeno delovno mesto kamerman specialist. Na to delovno mesto bi moral biti preveden tožnik, kar sta potrdili priči A.A. in A. B.. Sodišče v delu sodbe, ki se nanaša na nenapredovanje, ne bi smelo upoštevati izjave A. C., kar velja tudi glede obrazložitve v zvezi s kriterijem stalnosti in drugimi dodatki. Položaj tožnika se je s prevedbo plače močno poslabšal. Odločba ZPIZ-a ne more tožnika onemogočati pri prevedbi na delovno mesto kamermana specialista, saj gre za omejitve zaradi tožnikove invalidnosti. Sodišče bi moralo tožnikovo delovno mesto prevesti v delovno mesto kamerman specialist. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pred prevedbo plače na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 8. 1994 zasedal delovno mesto kamerman I, ki ga je tožena stranka prevedla v delovno mesto kamerman in mu ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je zaradi prehoda na nov plačni sistem skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) po pogajanjih s sindikati skupaj z njimi podpisala Aneks h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija (Ur. l. RS, št. 69/2008; v nadaljevanju Aneks h KP JZ RTV S). Iz tabele v plačni skupini G, ki je sestavni del Aneksa h KP JZ RTV S, izhaja, da je delovno mesto kamerman pod šifro G027006, za katero je tožnik prejel v podpis sporni aneks, uvrščeno v 29. plačni razred brez napredovanj in v 39. plačni razred z vsemi možnimi napredovanji. Delovno mesto kamerman specialist pod šifro G027069, na katerega tožnik razporeditev vtožuje, pa je uvrščeno v 34. plačni razred brez napredovanj in v 44. plačni razred z vsemi napredovanji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bil katalog delovnih mest z opisi del (z dne 1. 8. 2008 oz. z dne 11. 10. 2008 glede na izpoved priče A. C.) in osnovnimi plačnimi razredi usklajen s sindikati. Prevedba delovnega mesta kamerman I v novo delovno mesto kamerman specialist s šifro 70063 v tabeli primerljivosti (A/7) ni bila usklajena med sindikati in delodajalcem, medtem ko tabela primerljivosti (B/13) ni splošen akt delodajalca, ampak je le tehnična pomoč delodajalcu. Tožničino delovno mesto je bilo prevedeno na podlagi določb ZSPJS in Aneksa h KP JZ RTV S na primerljivo delovno mesto.

Iz opisa del in nalog, ki je sestavni del kataloga del in nalog, izhaja, da ima delovno mesto kamerman specialist I zahtevnejše naloge, kot jih ima delovno mesto kamerman VII/2. Odločitev o tem, katera delovna mesta se bodo združila v novo delovno mesto, je v pristojnosti delodajalca in njegovih strokovnih služb, ki so primerjale stara in nova delovna mesta in izdelale prevedbeno tabelo. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče tožnika glede na dejansko opravljanje dela prevesti na delovno mesto kamermana specialista. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožena stranka v času prevedbe plač oziroma izdaje aneksa o prevedbi dne 14. 8. 2008 še ni sprejela novega Akta o sistemizaciji, ki je bil sprejet šele v maju 2009, nima vpliva na pravilnost prevedbe plač pri toženi stranki, saj ZSPJS ne določa, da je pogoj za uvedbo novega plačnega sistema sprejetje novega Akta o sistemizaciji. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Poleg tega pa se je tožena stranka pred uvedbo novega plačnega sistema uskladila s sindikati glede kataloga oziroma seznama novih delovnih mest in glede opisov delovnih mest ter uvrstitvijo delovnih mest v osnovni plačni razred. Tožena stranka je kasneje z Aktom o sistemizaciji delovnih mest iz maja 2009 sistemizirala delovna mesta, ki so bila dogovorjena med delodajalcem in socialnimi partnerji pred uvedbo plačnega sistema po ZSPJS. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka že pred uvedbo novega plačnega sistema sprejela odločitev, katera stara delovna mesta se bodo združila v nova delovna mesta s splošnim opisom, kar je bilo v njeni domeni, to pa je bilo poleg novega kataloga delovnih mest s plačnimi razredi in opisi del bistveno za prevedbo plač javnih uslužbencev. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je tožena stranka vsebino izpodbijanega aneksa o prevedbi plače z dne 14. 8. 2008 določila skladno z določili 45. do 52. člena ZSPJS in Merili o napredovanju ob prevedbi osnovnih plač javnih uslužbencev v javnem zavodu RTV z dne 24. 7. 2008, ki se nanašajo na prevedbo osnovne plače javnega uslužbenca iz starega v nov sistem ter njegovo uvrstitev v plačni razred.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na podlagi meril, ki so bila dogovorjena s sindikati tožniku zaradi nenapredovanja določenih 5 dodatnih plačnih razredov, en plačni razred pa mu je bil odvzet zaradi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja (prim. prvi odstavek 14. člena ZSPJS). Pri tem je pravilno pojasnilo, da se dodatek za večopravilnost ne izvaja, po drugem odstavku 8. člena Aneksa h KP JZ RTV S pa je do višje uvrstitve javni uslužbenec upravičen le za čas, ko je zadolžen za opravljanje takega dela na delovnem mestu, na katerem se uveljavlja večopravilnost. Ker je po določbi 49.a člena ZSPJS podlaga prevedbe nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca in delovnega mesta, ne pa dejansko delo javnega uslužbenca, je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče pri prevedbi upoštevati, da je tožnik opravljal delo glavnega kamermana in da bi moral biti tožnik zaradi tega preveden vsaj na delovno mesto kamerman specialist. Priča A. A. je povedala, da s tožnikom nista nikoli delala skupaj in ga je občasno videla v studiu, tožnik pa je bil zaposlen po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu kamerman I. Glede vprašanja spoštovanja oziroma nespoštovanja izvajanja same pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke bi moral tožnik pri toženi stranki za odpravo morebitnih nasprotij med dejanskim opravljanjem dela (1) in delom, ki je predpisano v pogodbi o zaposlitvi, tj. odpravo morebitnih kršitev obveznosti oziroma izpolnitev pravic iz delovnega razmerja, uveljavljati varstvo pravic po prvem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) (2). Sodišču prve stopnje se tako ni bilo potrebno posebej opredeljevati do dokazov (izpovedba prič A. A. in A. B.) glede dejanskega opravljanja dela.

V zvezi z opravljanjem dela tožnika v času pred prevedbo plače je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpoved priče A. D. (neposredno nadrejenega), ki je povedal, da je delo kamermanov specialistov (novo ustvarjeno delovno mesto) takšno, da ga je potrebno planirati več kot 4 ure na dan. Takšno delo ni v skladu s tožnikovo preostalo delovno zmožnostjo, saj je bil skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) z dne 26. 1. 2001 tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti v časovno omejitvijo dela, tj. 4 ure na dan. Poleg tega je tožnik povedal, da je imel omejen delovni čas do štiri ure dnevno in se ni posledično udeleževal dela na terenu, zaradi česar sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi A. B.. V skladu z navedeno odločbo ZPIZ-a tožnik nima delovne zmožnosti za delo na terenu niti za nočno delo, iz opisa del in nalog kamermana specialista pa izhaja, da ta sodeluje tudi pri določenih opravilih, ki jih po odločbi ne more opravljati.

Prevedba tožnikove plače z uvrstitvijo v 29. plačni razred je bila ob uveljavitvi novega plačnega sistema leta 2008 izvedena v skladu z ZSPJS in Aneksom h KP JZ RTV S, zato je izpodbijani aneks o prevedbi zakonit. Zaradi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Ker pritožba tožnika ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje skladno s 353. členom ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k razjasnitvi zadeve, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1. Tožnik trdi, da je pred prevedbo plač opravljal delo glavnega kamermana.

2. prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 888/2010 z dne 17. 2. 2011