Jedro

Ker je namen določbe 160. člena ZDavP-2 enak kot namen določbe 102. člena ZIZ, torej dolžniku zagotoviti minimalne pogoje za življenje, sodišče zaključuje, da kolikor so akontacije dohodnine plačane iz naslova denarnih prejemkov, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, v primeru vračila le-teh tudi za te veljajo omejitve izvršbe, določene v tem predpisu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba (prej sklep) Finančne uprave RS, Finančnega urada Murska Sobota, št. DT 4933-71475/2019-15 z dne 17. 12. 2019 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrnil tožnikovo vlogo za vračilo denarnih sredstev po sklepu o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-71475/2019-3 z dne 19. 7. 2019. Iz obrazložitve izhaja, da se je postopek izvršbe zoper tožnika začel na podlagi dne 18. 6. 2019 vloženega predloga za izvršbo, ki ga je vložila občina A., Mestno redarstvo za izvršitev plačilnega naloga, izdanega 2. 8. 2017, ki je postal izvršljiv dne 29. 5. 2019, za globo v znesku 250,00 €. Ker obveznost tudi potem, ko je bil tožniku vročen opomin na plačilo, ni bila poravnana, je prvostopni organ v skladu s 140. členom v povezavi s 156. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dne 19. 7. 2019 začel s postopkom davčne izvršbe z izdajo sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z rubežem denarnih terjatev, ki jih ima dolžnik pri banki B., d. d. Z izdajo sklepa so v skladu s 152. členom ZDavP-2 in 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku nastali stroški izdaje sklepa v višini 10,00 €. Banka B., d. d. je predmetni sklep o davčni izvršbi izvršila dne 22. 7. 2019 v višini 84,81 €.

2. Dne 25. 7. 2019 je tožnik pri prvostopnem organu vložil zahtevo za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - ki jo je organ obravnaval kot zahtevo za vračilo denarnih sredstev - z obrazložitvijo, da pri rubežu prejemkov iz naslova vračila plačanih akontacij dohodnine ni bila upoštevana višina omejitve, in so mu bila sredstva zasežena nezakonito. Tožnik je bil sicer pozvan k predložitvi dokumentacije za preveritev njegovega zahtevka, na katerega pa ni odgovoril. Prvostopni organ je predmetne okoliščine preveril pri banki B., d. d. in prejel odgovor, da je bil sklep poplačan s prilivom, ki v skladu z ZDavP-2 ni izvzet iz davčne izvršbe. Na podlagi tega je bil tožniku poslan dopis s pojasnilom, da njegova zahteva ni utemeljena. V odgovoru na ta poziv je tožnik vztrajal pri svoji zahtevi. Prvostopni organ pojasnjuje, da vračilo akontacije dohodnine ne predstavlja denarnega prejemka, ki bi bil po 159. členu ZDavP-2 izvzet iz davčne izvršbe. Glede na to je tožnikovo zahtevo zavrnil. 3. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pritožbo. Ministrstvo za finance je kot drugostopni organ prvostopni sklep spremenilo tako, da ga je preimenovalo v odločbo, sicer pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede spremembe v nazivu pojasnjuje, da organ, ko vsebinsko obravnava vlogo stranke, o tem odloča z odločbo in ne sklepom, zato je v tem delu spremenilo prvostopno odločitev. Sicer pa je pritožbo zavrnilo in v obrazložitvi pojasnjuje, da po določbi 156. člena ZDavP-2 davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, za kar gre v obravnavani zadevi. Pojasnjuje, da je morala banka pri izvrševanju sklepa o izvršbi upoštevati napotila prvostopnega organa. Sicer pa bi lahko davčni organ ravnal po 97.a členu ZDavP-2, ki določa, da davčni organ pred vračilom preveč plačanega davka pobota preveč plačani davek, med ostalim tudi z drugimi denarnimi nedavčnimi obveznostmi, ki jih izterjuje davčni organ in stroški postopka, kar bi bilo za tožečo stranko manj ugodno.

4. Pritožbeni organ je pogledal tudi sodno prakso, na katero se sklicuje tožnik in ugotovil, da se ti odločitvi nanašata na stečajni postopek, to je določbo tretjega odstavka 389. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki se navezuje na 102. člen (Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), medtem ko 160. člen ZDavP-2 pojem prejemkov določa ožje, saj govori o denarnih prejemkih, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, kar pa preplačilo davka ni. Glede na to drugostopni organ zavrača tudi navedbe pritožnika o kršitvi ustavnih pravic.

5. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da mu je banka B., d. d. dne 19. 7. 2019 zarubila del vračila akontacije dohodnine, ki je bila nakazana dan prej. Pri tem omenjena banka ni upoštevala omejitev iz drugega odstavka 142. člena, prvega odstavka 160. člena in drugega odstavka 166. člena ZDavP-2, ki se v zvezi s 156. členom ZDavP-2 uporabljajo tudi pri izvršbah drugih denarnih nedavčnih obveznosti, ki bi jih v konkretnem primeru morala uporabiti, saj plače ali drugih dohodkov iz delovnega razmerja tožnik ni prejel že več mesecev. Tožnik se sicer strinja, da vračilo akontacije dohodnine ne predstavlja prejemka, ki bi bil v skladu z ZDavP-2 izvzet iz davčne izvršbe, vendar pa gre po njegovem mnenju za prejemek, na katerega je davčna izvršba na podlagi 16o. člena ZDavP-2 omejena. Čeprav se na prvi pogled zdi, da se omejitev izvršbe nanaša le na dohodke iz delovnega razmerja, je po tožnikovem mnenju treba upoštevati, da je namen določb 159. in 160. člena ZDavP-2, da se dolžniku pustijo sredstva, ki so nujna za preživetje. Tudi dolžnik, ki dohodkov iz delovnega razmerja ne prejema, je upravičen do enakega varstva svojega eksistenčnega položaja kot dolžnik, ki take dohodke prejema. Neenako obravnavanje ni razumno in stvarno upravičeno ter predstavlja kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave. Načelo enakega varstva pravic terja, da je z uporabo posamične zakonske analogije tudi pri dolžniku, ki dohodkov iz delovnega razmerja ne prejema, v primeru drugih prejemkov na te z davčno izvršbo mogoče seči največ do višine 2/3, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Razlaga prvega odstavka 160. člena ZDavP-2, po kateri omejitev izvršbe velja le dobesedno za dohodke iz delovnega razmerja in je ne razteza tudi na druge prilive, kadar plače ni, je pretirano utesnjujoča in neskladna z ustavnim načelom socialne države (2. člen Ustave RS). Pri dolžniku fizični osebi je treba torej iz socialnih razlogov preprečiti, da bi izvršba ogrozila njegovo eksistenco, še toliko bolj, če rednih dohodkov iz delovnega razmerja nima. Tožeča stranka se pri tem sklicuje še na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 405/2017 z dne 18. 7. 2017 in Cst 522/2017 z dne 27. 9. 2017. Ker v konkretnem primeru banka navedenih omejitev ni upoštevala, je sredstva zasegla nezakonito. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odloči, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti nezakonito zarubljena sredstva v višini 84,81 € in s tem povzročene bančne stroške v višini 30,00 € ter stroške s to tožbo.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri razlogih iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe ter sodišču predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in potrjujejo podatki spisa, je bila zoper tožečo stranko s sklepom št. DT 4933-71475/2019-3 z dne 19. 7. 2019 začeta davčna izvršba zaradi izterjave dolgovanega zneska glavnice - globe višini 250,00 € po izvršilnem naslovu, to je plačilnem nalogu št. 52115872 z dne 2. 8. 2017, skupaj s stroški postopka v višini 10,00 €. Sklep o dovolitvi izvršbe je banka B., d. o. o. izvršila do zneska 84,81. 9. Tožeča stranka je nato vložila zahtevo za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, ki jo je prvostopni organ obravnaval kot zahtevo za vračilo denarnih sredstev, in jo kot neutemeljeno zavrnil. Kot razlog za vrnitev zarubljenih sredstev tožeča stranka navaja, da pri izvrševanju sklepa o izvršbi niso bile upoštevane omejitve izvršbe. Izvršba je bila namreč opravljena z rubežem denarnih sredstev, ki so prispela na tožnikov račun iz naslova vračila preveč plačane akontacije dohodnine, pri tem pa niso bile upoštevane omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2. 10. Sodišče ugotavlja, da je izvršilni postopek v predmetni zadevi tekel v skladu s 156. členom ZDavP-2, ki določa, da davčni organ postopa po določbah ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. V postopku davčne izvršbe so izvzetja in omejitve predmetov izvršbe določene v 159. in 160. členu. Prvi določa predmete izvršbe, ki so iz davčne izvršbe izvzeti in med njimi ni (kar sicer med strankama ni sporno) vračila preveč plačane akontacije dohodnine.

11. Omejitve izvršbe določa 160. člen ZDavP-2. Ta v prvem odstavku določa, da je na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, z davčno izvršbo mogoče seči največ do višine dveh tretjin, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Samostojnemu podjetniku posamezniku ali posamezniku, ki samostojno opravlja dejavnost mora pri davčni izvršbi ostati znesek v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, če pa preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči (drugi odstavek tega člena).

12. Kot je zgoraj povzeto, se omejitev izvršbe iz prvega odstavka 160. člena ZDavP-2 nanaša na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja. V obravnavani zadevi je bil prihodek tožeče stranke, ki je bil predmet izvršbe, vračilo preveč plačane akontacije dohodnine.

13. Tožeča stranka zatrjuje, da se je izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih je prejela iz naslova vračila plačanih akontacij dohodnine, nepravilno opravila. Pri tem se sicer strinja, da ta ne predstavlja prejemkov, ki so izvzeti iz iz davčne izvršbe in so taksativno našteti v 159. členu ZDavP-2, meni pa, da niso bile upoštevane določbe o omejitvi davčne izvršbe iz 160. člena ZDavP-2 in se pri tem sklicuje na odločitve rednih sodišč. Tožena stranka v razlogih drugostopne odločbe takšna stališča tožeče stranke zavrača in se sklicuje na drugačno ureditev v 389. členu ZFPPIPP.

14. Sodišče ugotavlja, da 1. točka prvega odstavka 389. člena določa, da v stečajno maso v postopku osebnega stečaja med ostalim spadajo tudi plača in drugi prejemki, ki jih dolžnik pridobi med postopkom osebnega stečaja, razen prejemkov, ki so po zakonu izvzeti iz stečajne mase ali spadajo v stečajno maso v omejenem znesku. Za omejitev zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, pa se po tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP uporablja 102. člen ZIZ.

15. Določba 102. člena ZIZ, ki ureja omejitve izvršbe v postopkih pred rednimi sodišči, in določba 160. člena ZDavP-2, ki ureja omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke v postopku davčne izvršbe, sta v dikciji povsem enaki, ko določata obseg omejitve izvršbe „na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja“. Glede na to so razlogi v drugostopni odločbi, da gre za razliko v zakonskih določbah glede opredelitve dolžnikovih prejemkov, za katere veljajo omejitve izvršbe, zmotni. ZFPPIPP sicer opredeljuje obseg prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, ko opredeljuje omejitve izvršbe (in s tem obseg stečajne mase), pa se sklicuje na 102. člen ZIZ, njegova določba pa je v tem delu povsem enaka določbi 160. člena ZDavP-2. 16. V zvezi s tem je sodišče vpogledalo bazo odločitev sodnih odločb, kjer se nahajata zadevi VSL Cst 8/2017 z dne 11. 1. 2017 in VSL Cst 405/2017 (zadeve Cst 522/2017, ki jo navaja tožeča stranka v tožbi, ni bilo mogoče najti). Omenjeni zadevi se sicer nanašata na postopek osebnega stečaja, vendar pri tem uporabljata 102. člen ZIZ. Iz navedenih odločitev izhaja, da vrnjena akontacija dohodnine ni prejemek, ki bi bil izvzet iz stečajne mase, vendar pa je pri tem, ker znesek vrnjene dohodnine predstavlja del plače, za katerega se je izkazalo, da je bil dolžniku kot akontacija dohodnine odtegnjen v previsokem znesku, treba upoštevati omejitve izvršbe. To izhaja tudi iz zadeve Cst 405/2017, s katero je bila sicer pritožba zavrnjena, iz obrazložitve pa izhaja, da iz razloga, ker vračilo plačanih akontacij dohodnine ne predstavlja izključitve izvršbe, in je zato ni mogoče v celoti izvzeti iz izvršbe.

17. Predmet tega upravnega spora je odločitev, ki temelji na določbi 160. člena ZDavP-2 in presoji, da je bila izvršba pravilno opravljena z rubežem prihodkov tožeče stranke iz vračila plačanih akontacij dohodnine, ker razlogov za omejitev izvršbe ni. Glede na to, da je namen določbe 160. člena ZDavP-2 enak kot določbe 102. člena ZIZ, torej dolžniku zagotoviti minimalne pogoje za življenje, sodišče zaključuje, da kolikor so akontacije dohodnine plačane iz naslova denarnih prejemkov, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, v primeru vračila le-teh tudi za te veljajo omejitve izvršbe, določene v tem predpisu.

18. Upoštevajoč jasno določbo 160. člena ZDavP-2 sodišče ne sledi stališču tožeče stranke, ki ga tudi sodna praksa, na katero se sklicuje, ne potrjuje, da omejitev izvršbe, določena v tem členu, velja za vse dohodke dolžnika, ne glede na vir in vsebino. Z razlago zakonski normi ni mogoče dati vsebine, ki iz nje, upoštevajoč besedilo in jezikovno razlago, ne izhaja. Določba 160. člena ZDavP-2 (povsem enako kot določba 102. člena ZIZ) jasno in natančno določa, da se omejitev izvršbe nanaša na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja1, zato ni nobenega razloga, da bi tej določbi dali vsebino, na katero se sklicuje tožeča stranka.

19. Pri tem pa sodišče ugotavlja, da dejansko stanje glede narave dohodkov, od katerih je bila plačana akontacija dohodnine, in ki je bila nato zaradi preplačila tožniku delno vrnjena, ni bilo razjasnjeno. Z dohodnino so namreč obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu (prvi odstavek 15. člena ZDoh-2). Dohodki po ZDoh-2 (18. člen) pa so iz: zaposlitve (ta vključuje dohodke iz delovnega razmerja in dohodke iz drugega pogodbenega razmerja ali razmerja na drugi podlagi), dejavnosti, osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice, kapitala in drugi dohodki. Od katerih dohodkov je tožeča plačala akontacijo dohodnine, ki ji je bila nato delno vrnjena, v postopku ni bilo ugotovljeno.

20. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, to je določba 160. člena ZDavP-2, posledično pa je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločitev odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (peti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek, razjasniti dejansko stanje glede narave in vira dohodkov, od katerih je bila plačana akontacija dohodnine, in ki je bila nato zaradi preplačila delno vrnjena, ter ponovno odločiti o zadevi.

21. Ker v predmetni zadevi ni bilo pobota, se sodišče s stališči tožene stranke v drugostopni odločbi v zvezi s tem ni ukvarjalo.

22. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-12).

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 15,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

1 Kateri so ti dohodki, pa določa Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) v 37. členu. Sicer je z ZDoh-2 urejen sistem in obveznost plačevanja dohodnine. Dohodnina je davek od dohodkov fizičnih oseb (1. člen Zdoh-2). Z dohodnino so obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu (prvi odstavek 15. člena ZDoh-2). Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno (drugi odstavek 15. člena ZDoh-2). 2 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.