Jedro

Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v celoti odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 4. 2016 in št. ... z dne 16. 12. 2015 ter da je tožena stranka dolžna tožnici odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z 2. 7. 2003, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške tega postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je ponovna odmera starostne pokojnine možna le z učinkom za naprej. Tožnica vztraja, da odločba Ustavnega sodišča RS1 ne daje materialnopravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Interpretacija 5. točke, kot jo podaja sodišče prve stopnje je nepravilna, predvsem pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče RS namreč ni izključilo možnosti uveljavljanja zahtevkov na plačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero starostne pokojnine po odločbi tožene stranke v letu 2003 in novo odmero, opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Tožničina pravica do pokojnine temelji na temeljnih načelih pokojninskega zavarovanja, zlasti s pogojenostjo pravice do starostne pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja. V nasprotnem primeru bi bile kršene z ustavo zagotovljene pravice. Pravica iz pokojninskega zavarovanja je v skladu z zakonom materialna pravica, ki ne zastara in je tudi ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, kot to izhaja iz 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)2 in pa iz 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)3. O tej pravici je moč kadarkoli ponovno odločiti, če se pokaže, da pri izračunu pokojninske osnove in odmeri pokojnine niso bile upoštevane vse plače oziroma vse zavarovalne osnove, v katerih so bili obračunani in plačani prispevki. Pravnomočna odločba iz leta 2003 tako ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, pa bi moral biti, tudi za nazaj, od upokojitve v letu 2003 pa do 30. 6. 2015. Dejstvo je, da določen del prihodkov pri izračunu osnove ni bil upoštevan, kar je tožnici ob izdaji odločbe v letu 2003 ostalo prikrito. Tožnica namreč ob prejemu odločbe v letu 2003 ni bila seznanjena z neupoštevanjem dela plače, ki je bil namenjen za notranji odkup. To pa je vplivalo tudi na samo višino pokojnine, kar nenazadnje izhaja tudi iz priloge k odločbi iz leta 2015. Z neupoštevanjem dela plače pri izračunu pokojninske osnove in z zamolčanjem tega dejstva, je tožena stranka kršila tožničine ustavne pravice. Tožnica opozarja na določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)4, po katerem mora biti odločba obrazložena. Opozarja tudi na določbo 7. člena ZUP. Bremena protiustavnega in očitno nezakonitega ravnanja tožene stranke ni mogoče naložiti tožnici, ki je zaupala v pravno in socialno državo. Tožnica je pravico do starostne pokojnine v višini, kot bi jo morala tožena stranka odmeriti ob upoštevanju dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, pridobila z 2. 7. 2003, kot je to ugotovila tudi tožena stranka v prilogi k odločbi iz leta 2015. Tožnici zato od 2. 7. 2003 dalje pripada razlika med že izplačanimi zneski in zneski, do katerih bi bila upravičena ob upoštevanju tega dela plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tolmačenje 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS je strogo formalistično, nepravilno in tako kot vsa ravnanja tožene stranke dosedaj izrazito v škodo zavarovanca. Opisana situacija je nedopustna, saj posega v ustavno varovano varstvo pravice do pokojnine, predvsem v primerih, ko je posameznik upravičen do določene socialne dajatve, ki predstavlja premoženjsko pravico. Tožnica s tem v zvezi opozarja na 6. in 1. člen Protokola št. 1 v povezavi s 14. členom ter 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP) ter na določbo 13. člena omenjene Konvencije. Dejstvo je, da pokojnina tožnici ni bila odmerjena na podlagi plačanih prispevkov in prejetih plač, temveč od nižje osnove, o čemer pa tožnica ob izdaji odločbe v letu 2003 ni bila seznanjena. To pa pomeni poseg v lastninsko pravico oziroma premoženje tožnice in v pravico do socialne varnosti. Sodišče prve stopnje se je tudi postavilo na stališče, da je bilo o višini pokojnine že pravnomočno odločeno. O tem odločilnem dejstvu pa sodba nima razlogov in se je zato tudi ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)5. Po stališču tožnice materialna pravnomočnost ne more obsegati tistega dela plač, ki pri odmeri pokojninske osnove ni bil upoštevan oziroma je tožena stranka odločanje o tem delu zahtevka zavrnila, v odločbi pa tožnice na to niti ni opozorila. Pravnomočna odločba ne more biti ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, tudi za nazaj in sicer od upokojitve 2. 7. 2003 pa do 30. 6. 2015. Iz izreka odločbe iz leta 2003 namreč ni razvidno, da bi se odločitev nanašala tudi na sporne dele plač. V tem primeru navedeni zneski ne morejo biti zajeti z mejami dokončnosti in pravnomočnosti odločbe iz leta 2003. Tožnica tudi opozarja, da načelo pravnomočnosti in načelo retroaktivnosti nista absolutni načeli, kar je večkrat poudarilo tudi ustavno sodišče v svojih odločitvah. Kršitev pravic tožnice pri izdaji odločbe iz leta 2003 bi se tako lahko v celoti in enakopravno ter učinkovito odpravila le z izplačilom razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine tudi za nazaj. V nasprotnem primeru je tožnici kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP v zvezi z 8. in 14. členom navedene Konvencije ter 1. člena Protokola k EKČP. Tožnici pa je bila kršena tudi ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Določbo 183. člena ZPIZ-2 bi bilo pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določilom 4. člena ZPIZ-2. Vprašljiva pa je tudi ustavnost navedene določbe, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za naprej. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnica.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 4. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 12. 2015. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za odmero in priznanje pravice do starostne pokojnine v višjem znesku za čas od 2. 7. 2003 dalje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 19. 8. 2003 priznana pravica do starostne pokojnine od 2. 7. 2003 dalje. Pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v letih 1990, 1991 ter 1992 pri delodajalcu A. d. d. Upoštevaje ustavno odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti s pravnomočno odločbo št. ... z dne 9. 6. 2015 tožnici od 1. 7. 2015 dalje starostno pokojnino ponovno odmerila in priznala v višjem znesku. Odločbo z dne 19. 8. 2003 pa je razveljavila (priloga A/4). Tožnica je na to 2. 12. 2015 pri toženi stranki vložila zahtevo za izdajo odločbe, s katero bi se ji priznala višja pokojnina tudi za obdobje od 2. 7. 2003 pa do 30. 6. 2015. 6. V zadevi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev in se je tako tudi da preizkusiti. Glede pravne podlage pritožbeno sodišče opozarja, da je že s citirano ustavno odločbo bilo toženi stranki naloženo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)6. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka ustavne odločbe učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi.

7. V sporni zadevi tožnica pred objavo ustavne odločbe ni vložila zahteve za ponovno odmero pokojnine oziroma niti ni zahtevala, da se ji v pokojninsko osnovo upošteva tudi del plače, namenjen za vplačilo delnic za notranji odkup. Sodišče prve stopnje je tako 5. točko izreka ustavne odločbe pravilno interpretiralo in uporabilo pri presoji sporne zadeve. Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah7 zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej. Tudi o pravnem vprašanju, ki je izpostavljeno v tem sporu je že odločilo Vrhovno sodišče RS8. Poudarilo je, da so podatki o plačah in plačanih prispevkih obstajali že v času, ko je bilo odločeno o starostni pokojnini. Takrat je bilo odločeno, kateri podatki se upoštevajo in kateri ne, kar vse je bilo razvidno tudi iz izračuna pokojninske osnove. Odločitev pa je postala pravnomočna. Stališče tožnice, da ne gre za materialno pravnomočnost glede višine pokojnine, je zmotno. S pravnomočnostjo je postala odločba nespremenljiva, pa čeprav je bila nezakonita. Prav uporaba instituta t. i. neprave obnove postopka omogoča enakopravno obravnavo vseh zavarovancev ter ponovno odmero pokojnine z učinkom za naprej. To pomeni, da so že zaradi teh razlogov očitki pritožbe glede kršitve ustavnih pravic neutemeljeni. Da odločba o ponovni odmeri pokojnine učinkuje le za naprej jasno izhaja tudi iz citirane ustavne odločbe. Takšen način je bil določen zaradi varstva pravic iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS v povezavi s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS ter upoštevaje 155. člen Ustave RS.

8. Tudi glede ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na naravo pravic iz pokojninskega zavarovanja, na plačilo prispevkov, nadalje, da pri izračunu ni bil upoštevan del plač, ki je bil namenjen za nakup delnic in da gre za kršitev vrste ustavnih pravic ter kršitev EKČP je pritožbeno sodišče že zavzelo enotno pravno stališče, kot je razvidno iz že citiranih sodnih odločb, po katerem ne gre za kršitve v smeri kot se zavzema tožnica. Potrebno je upoštevati, da je Ustavno sodišče zgolj ugotovilo, da stranka v času veljavnosti ZPIZ-1 ni imela na razpolago učinkovitega pravnega sredstva, kot je bilo to omogočeno v določbah ZPIZ/92 in kot to omogoča sedanji 183. člen ZPIZ-2. V tem primeru, glede na izrek ustavne odločbe, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka oziroma sodišče odločilo, da nova odločba učinkuje že od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje. Sodišče je tudi določbo 183. člena ZPIZ-2 pravilno interpretiralo. Navedena določba tudi ni v neskladju z Ustavo RS, saj gre za izredno pravno sredstvo in v takem primeru je v okviru širokega polja presoje zakonodajalcu prepuščeno, da odloči, od kdaj naprej učinkuje nova odločba. Že citirane odločitve Ustavno sodišče gotovo ne bi sprejelo, če bi štelo, da je omenjeno izredno pravno sredstvo v neskladju z Ustavo RS.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Odločba št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. 2 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 7 Glej opr. št. Psp 507/2016 z dne 17. 11. 2016, Psp 138/2017 z dne 11. 5. 2017, Psp 75/2017 z dne 13. 4. 2017, Psp 368/2017 z dne 12. 10. 2017, Psp 361/2017 z dne 26. 10. 2017 itd. 8 Glej opr. št. VIII Ips 58/2017 z dne 9. 5. 2017.