Jedro

Toženka v svojem predlogu za dopustitev revizije postavlja vprašanja tudi v zvezi s pravilnostjo odločitve o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku (načina izračuna obveznosti plačila). Odločitev o dopustitvi revizije je tako odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo Sodišču EU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih prekinilo tudi ta postopek.

Izrek

Postopek za dopustitev revizije se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za predhodno odločanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.

Obrazložitev

1.Tožnika sta 21. 5. 2008 s toženko sklenila Pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu in Sporazum o zavarovanju denarje terjatve za kredit v znesku 136.164 CHF, kar je na dan podpisa znašalo 83.767,46 EUR, z rokom vračila v 336 mesečnih anuitetah, od katerih je prva anuiteta zapadla 30. 6. 2008, zadnja pa bi zapadla 31. 5. 2036. Tožnika sta odplačala za 83.987,73 EUR anuitet in 504 EUR stroškov odobritve kredita, a sta toženki še vedno dolžna več kot 70.000 EUR. Zahtevala sta ugotovitev ničnosti pogodbe ter vračilo med danim in prejetim, to je 4.446,39 EUR.

2.Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter ustanovitve hipoteke. Toženki je naložilo, naj tožnikoma plača 4.446,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odredilo je izbris vknjižbe hipoteke. V presežku (glede umaknjenega dela zahtevka za zakonske zamudne obresti v določenem časovnem obdobju) je postopek ustavilo. Zavrnilo je ugovor zoper sklep z dne 20. 2. 2024. Odločilo je, da toženka v celoti krije stroške postopka tožnikov.

3.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

4.Toženka je zoper odločbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o naslednjih vprašanjih:

"(i) Ali je pritožbeno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem ko se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pritožbenih razlogov tožene stranke glede izključitve uporabe Direktive 93/13 v smislu člena 1(2) Direktive 93/13?

(ii) Ali bi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru moralo skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13, izključiti uporabo te Direktive in odločitev sprejeti na podlagi nacionalne zakonodaje, OZ ter zlasti ZPotK (kot je veljal v času sklepanja Kreditne pogodbe), ki je, kot specialni zakon, urejal sklepanje kreditnih pogodb v švicarskih frankih?

(iii) Ali je pritožbeno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pritožbenih razlogov tožene stranke v zvezi s pomanjkljivo dokazno oceno izpovedi bančnega uslužbenca oz. se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je bančni uslužbenec (poleg tega, da strankam ni dajal zagotovil, da je CHF slabilna valuta, da jim je predstavil oba kredita v EUR in CHF, da so naredili izračun spremembe tečaja) izpovedal tudi, da strankam ni dajal zagotovil, da je valutno tveganje omejeno ali da bo tečaj stabilen, kot tudi ni dajal zagotovil glede prihodnjega gibanja tečaja ter da je bilo svetovalcem odsvetovano, da referenti kredite v CHF ponujajo oziroma da jim tudi predstavijo, da so ti krediti tvegani, da "ni to domača valuta, v kateri dobivamo plačo"?

(iv) Ali je bila presoja pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti ter da je sporni pogodbeni pogoj posledično nepošten, materialnopravno pravilna oziroma:

- ali je razlaga pojasnilne dolžnosti, ki temelji na dokumentih in sodni praksi sprejeti po letu 2008 (ko je bila sklenjena Kreditna pogodba) skladna s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov kot izhaja iz 155. člena URS?; ter

- ali je sodba SEU št. C-609/19, z dne 10. 6. 2021 neposredno uporabljiva in torej vzpostavlja domnevo (evropskega) povprečnega potrošnika in standard širše informacijske dolžnosti, ki splošno velja ne samo za finančni produkt Helvet Immo, temveč tudi za kreditne pogodbe v CHF kot je obravnavana v predmetni zadevi?

(v) Ali sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko se v izpodbijani sodbi oz. sodbi prve stopnje nista opredelili do navedb tožene stranke, da je potrošnik (tožeča stranka) tisti, ki mora zatrjevati in izkazati, da mu banka (tožena stranka) v sklenitveni fazi ni razkrila okoliščin, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati, in bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe, če bi se takšne okoliščine pojavile, razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni pogoj sicer vgrajeno, a še ne izraženo že ob sklenitvi pogodbe, ravno zaradi nedobrovernosti banke?

(vi) Ali je sodišče pravilno ugotovilo ničnost kreditne pogodbe, kljub temu, da tožeča stranka ni dokazala, da bi med njo in toženo stranko obstajal t.i. informacijski razkorak oz. da bi tožena stranka razpolagala (oz. bi mogla razpolagati) z informacijami, ki bi, če bi tožeča stranka z njimi razpolagala, vplivale na njeno voljo za sklenitev kreditne pogodbe?

(vii) Ali je treba relevantna dejstva v zvezi z obstojem t.i. informacijskega razkoraka med strankama tj. obstojem ekonomskih okoliščin, ki so bile relevantne z vidika potrošnikovega razumevanja valutnega tveganja dokazovati z izvedencem ekonomske/finančne stroke ali je ustrezno oziroma zadostno že sklicevanje na sodno prakso, kjer je VSRS obravnavalo identično problematiko?

(viii) Ali se dolžnost predpogodbenega informiranja razteza na vse hipotetične dogodke, ki ob upoštevanju strokovnega znanja banke morda (tudi) niso verjetni ali zgolj tiste, ki so pretežno verjetni?

(ix) Ali je bila presoja pritožbenega sodišča glede dobre oziroma slabe vere tožene stranke materialnopravno pravilna?

(x) Ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten tudi v primeru, kadar se domnevno prikrito oz. nepojasnjeno tveganje sploh ne uresniči v škodo potrošnika in torej sploh ne pride do znatnega povečanja kreditnih obveznosti?

(xi) Ali je bila presoja pritožbenega sodišča glede obstoja znatnega neravnotežja materialnopravno pravilna?

(xii) Ali je materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?

(xiii) Ali je presoja pritožbenega sodišča, da sta zaradi ničnosti kreditne pogodbe nični tudi pogodba o zavarovanju nepremičnin in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, zaradi česar ni več podlage za vpis hipoteke v zemljiški knjigi, materialnopravno pravilna in skladna s 33. členom URS in 1. členom Prvega dopolnilnega protokola k EKČP?

(xiv) Ali se dogovor o nominaciji kredita v valuti CHF razteza tudi na kondikcijski zahtevek na podlagi nične pogodbe?

(xv) Ali je pritožbeno sodišče pravilno odločilo o dajatvenem zahtevku tožeče stranke, ko je odločilo, da tožena stranka ni upravičena do nadomestila za uporabo posojenega kapitala oziroma ali so banke v primeru ničnosti kreditne pogodbe v skladu s slovenskim nacionalnim pravom upravičene do t.i. obogatitvenih obresti?

(xvi) Ali je pritožbeno sodišče pri odločanju kršilo razpravno načelo s tem, ko je ugodilo dajatvenemu zahtevku tožeče stranke, čeprav ta temelji na spornih dejstvih, ki so bila zgolj zatrjevana, ne pa tudi ustrezno dokazana?"

5.Postopek za dopustitev revizije se prekine.

6.Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 14/2025 s sklepom prekinilo postopek odločanja o reviziji in Sodišču Evropske unije podalo predlog za predhodno odločanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Postavljeno vprašanje se glasi: "Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?”

7.Toženka v svojem predlogu za dopustitev revizije postavlja vprašanja tudi v zvezi s pravilnostjo odločitve o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku (načina izračuna obveznosti plačila). Odločitev o dopustitvi revizije je tako odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo Sodišču EU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (drugi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

8.Postopek se bo nadaljeval po odločitvi Sodišča EU o predlogu za sprejem predhodne odločbe v zadevi II Ips 14/2025.

9.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena Zakona o pravdnem postopku).

Zveza: