Jedro

Iz obeh napovedi za odmero akontacije dohodnine je razvidno, da je tožnica delo opravljala v tujini (EU) in pri tujem delodajalcu, v obeh napovedih pa je v rubriki „Podatki o dohodku iz drugega pogodbenega razmerja“ posebej označeno besedilo „za zavezanca se glede plačila prispevkov uporablja zakonodaja druge države članice EU“ in v rubriki „Priloge“ označena tretja postavka z besedilom „Po prejemu posredujem obrazec E104“. To pa po presoji sodišča, še zlasti glede na določbe Uredbe, po kateri za obremenitev s prispevki velja zakonodaja države članice EU, kjer se delo opravlja, in na katere se sklicuje tožnica, zadošča za sklepanje, da obstaja možnost plačila prispevkov v tujini in je zato v skladu z določbami ZUP (67. člen) vlogo tožnice šteti za nepopolno. Zato bi bil v skladu z določbami ZUP na mestu poziv oziroma zahteva tožnici, da vlogo dopolni, s tem da predloži potrdilo tujega nosilca zavarovanja o vključenosti v obvezno socialno zavarovanje iz naslova opravljanja dela v EU (v Avstriji).

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42111-2973/2017-1-07-EO z dne 23. 1. 2018 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot organ prve stopnje v zadevi odmere akontacije dohodnine in obveznih prispevkov za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačati delojemalec od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmerila in naložila v plačilo: akontacijo dohodnine od davčne osnove 127,98 EUR, po stopnji 25 % v znesku 31,99 EUR, prispevek za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36 % v znesku 46,45 EUR ter prispevek zavarovanca in delodajalca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavezanca v znesku 177,85 EUR.

2. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka v skladu z 288. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dne 13. 12. 2017 vložila dve napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja. Napovedala je, da je dne 15. 11. 2017 prejela dohodek v višini 319,55 EUR ter priglasila dejanske stroške v višini 128,45 EUR. Dne 10. 12. 2017 pa je prejela tudi dohodek v višini 410,85 EUR in za ta dohodek priglasila dejanske stroške v višini 176,62 EUR.

3. Odmera prispevkov se opravi od celotnega dohodka, to je od zneska 730,40 EUR, ter pri tem ugotavlja, da je za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36 % od dohodka tožeča stranka zavezana na podlagi 1. alinee 55.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in v skladu z 19. členom ZZVZZ-M, po katerem se prispevek za zdravstveno zavarovanje od dohodka iz zaposlitve iz drugega pogodbenega razmerja v primeru, ko izplačevalec dohodka ni plačnik davka, ugotovi z odmerno odločbo, s katero davčni organ izračuna akontacijo dohodnine. Od napovedanega dohodka, ki znaša 730,40 EUR, se tako odmeri prispevek za zdravstveno zavarovanje tožnici po stopnji 6,36 % v višini 46,45 EUR.

4. Nadalje organ prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi drugega pravnega razmerja na podlagi 18. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Za plačilo prispevka zavarovanca po stopnji 15,50 % je zavezan zavarovanec - prejemnik dohodka. Če izplačevalec dohodka ni plačnik davka po ZDavP-2, je na podlagi prvega odstavka 114. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ-1) zavezanec za plačilo prispevka delodajalca po stopnji 8,85 % sam zavarovanec, ki se mu skladno z drugim odstavkom 114. člena ZMEPIZ-1 prispevek ugotovi z odmerno odločbo, s katero davčni organ izračuna akontacijo dohodnine. Osnova za plačilo prispevkov za zavarovance iz 18. člena ZPIZ-2 je na podlagi 146. člena istega zakona vsako posamezno plačilo za opravljeno delo oziroma storitev, prejeto na podlagi drugega pravnega razmerja, ki se po ZDoh-2 šteje za dohodek. Tožeči stranki se tako od napovedanega dohodka, ki znaša 730,40 EUR, odmeri prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zavarovanca po stopnji 15,50% v znesku 113,21 EUR in prispevek delodajalca po stopnji 8,85 % v znesku 64,64 EUR, kar skupaj znaša 177,85 EUR.

5. V zvezi z odmero akontacije dohodnine se ugotavlja še, da je tožeča stranka v napovedi uveljavljala dejanske stroške nočitve in prevoza, ki znašajo 305,07 EUR in se ji, glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 41. člena ZDoh-2, priznajo v celoti.

6. Napovedani dohodek iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja v skupnem znesku 730,40 EUR je bil tako v skladu s četrtim odstavkom 41. člena ZDoh-2 zmanjšan za prispevek za zdravstveno zavarovanje in za prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za normirane stroške v višini 10 % dohodka ter za dejanske stroške prevoza in nočitve, kar znese skupaj 602,42 EUR. Od ugotovljene davčne osnove, ki znaša 127,98 EUR je bila tožeči stranki odmerjena akontacija dohodnine po stopnji 25 %, določeni v desetem odstavku 127. člena ZDoh-2, v znesku 31,99 EUR in se ji skupaj z odmerjenimi zneski prispevkov nalaga v plačilo. Pri tem prvostopenjski organ še pojasni, da se dohodek iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja v skladu s 109. členom ZDoh-2 všteva v letno davčno osnovo zavezanca - tožeče stranke ter da se akontacija dohodnine zavezancu - tožeči stranki odšteje od dohodnine, odmerjene za posamezno davčno leto.

7. Ministrstvo za finance je kot organ druge stopnje z odločbo št. DT-499-01-177/2018-2 z dne 16. 7. 2019 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na obračun in plačilo prispevkov, citira določbe ZZVZZ in ZZVZZ-M, ter določbe ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1, ki so podlaga za odločitev in na katere se sklicuje že organ prve stopnje v izpodbijani odločbi. Pri tem ugotavlja, da je davčni organ glede na vrsto dohodka, ki ga je prejela tožeča stranka, in ob upoštevanju, da je dohodke prejela od osebe, ki ni plačnik davka po ZDavP-2, pravilno odmeril prispevke za socialno varnost. Sklicevanje tožeče stranke na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 367/2015 z dne 30. 8. 2017 obrazloženo zavrne ter vztraja pri stališču, da je podlaga za plačilo prispevkov (za zdravstveno in za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) vsak prejeti dohodek in ne davčna osnova, tj. dohodek, zmanjšan za normirane stroške in dejanske stroške prevoza in nočitev. Pri tem v zvezi z obračunom prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje poudari še, da določitev, kaj šteje za dohodke, vpliva tudi na priznanje zavarovalne dobe po 130. členu ZPIZ-2 in bi se z znižanjem dohodka za normirane in dejanske stroške poseglo tudi v ugotavljanje pokojninske dobe in s tem zmanjšale pravice, ki izhajajo iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

8. V zvezi s pritožbenim ugovorom neenakopravnega položaja tožnice v primerjavi s študenti, ki opravljajo delo v Sloveniji preko napotnice in ki socialnih prispevkov ne plačujejo sami, se organ druge stopnje sklicuje na 114. člen ZMEPIZ-1 in 19. člen ZZVZZ-M, iz katerih je razvidno, da morajo prispevke delojemalca in tudi prispevke delodajalca plačati zavezanci, ki prejmejo dohodek od izplačevalca, ki ni plačnik davka, sami. Ali je takšna zakonska ureditev pravična, organ druge stopnje ne more presojati, tožnico pa napoti, da se za presojo ustavnosti zakonske ureditve obrne na Ustavno sodišče. 9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na priznanje študentske olajšave, organ druge stopnje ugotavlja najprej, da tožnica olajšave v napovedi ni uveljavljala. Sicer pa meni in obrazlaga, da in zakaj do te olajšave ne bi bila upravičena. Eden od pogojev za priznanje olajšave na podlagi tretjega odstavka 113. člena ZDoh-2 je namreč v tem, da se delo študenta opravlja na podlagi napotnice pooblaščene organizacije ali Zavoda RS za zaposlovanje, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom, in ki v primeru tožnice ni (bil) izpolnjen ter ji zato olajšave za študentsko delo ni mogoče priznati. V zvezi z očitkom kršitve načela enakosti še dodaja, da je delo študentov posebej zakonsko regulirano in ga zato ni mogoče enačiti s pogodbenim delom. Zato študentje, ki ne opravljajo dela preko napotnic, tudi tisti, ki delo opravljajo v Sloveniji, do olajšave niso upravičeni in zato pritožbeni organ kršitve načela enakosti ne zazna. Posledično pa tudi ne zazna kršitve načela prostega pretoka delovne sile.

10. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da ji prispevkov za socialno varnost ne obračuna, doseženi dohodek pa upošteva kot dohodek za opravljeno študentsko delo. V tožbi uveljavlja kršitev določb Uredbe (ES) 883/2004 in Uredbe (ES) 987/2009 glede plačevanja prispevkov za socialno varnost in kršitev pravice do enake obravnave iz 14. člena Ustave glede vrste dohodka, ki ga dosega rezident, ki se izobražuje in ima status dijaka ali študenta.

11. V tožbi se sklicuje na vsebino brošure Sočasne zaposlitve in samozaposlitve - Izvajanje obveznih socialnih zavarovanj na podlagi Uredbe (ES) 883/2004 in Uredbe (ES) 987/2009, objavljene na spletni strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, iz katere po navedbah v tožbi izhaja, da se posameznik, ki opravlja delo v drugi državi članici, vključi v socialno zavarovanje po njenem pravnem redu. Tožnica dalje navaja, da je delo fizično opravljala na ozemlju Republike Avstrije in da ji je dohodek izplačal avstrijski delodajalec, kar pomeni, da se za vključitev v socialno zavarovanje uporablja avstrijska zakonodaja. Avstrijski pravni red za t.i. malo delo, ki ga je opravljala, ne določa obveznosti plačevanja prispevkov, kar pa še ne pomeni, da ta pravica pripada Sloveniji. In ker je Uredba po veljavnosti nad zakoni, ni podlage za obremenitev tožnice s prispevki iz odločbe.

12. Poleg tega tožnica vztraja pri zatrjevani neenaki obremenitvi s prispevki študentov, kar dodatno utemelji in obrazlaga. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 87/2016 z dne 30. 8. 2016, iz katere izhaja, da je bistvena značilnost študentskega dela v tem, da ga lahko opravlja le oseba s statusom dijaka ali študenta ter njegova občasnost oziroma začasnost, in da torej ni pomembno, preko katere agencije se delo opravlja. Pri čemer bi uvrstitev dohodka med dohodke študentskega dela tožnici na letni ravni omogočila uveljavljanje študentske olajšave na podlagi tretjega odstavka 113. člena ZDoh-2. Pogoj doseganja dohodka preko pooblaščene organizacije iz tretjega odstavka 113. člena ZDoh-2 tožeči stranki uveljavljanje olajšave onemogoča in jo s tem postavlja v neenak položaj s študenti, ki dosegajo dohodek na ozemlju Slovenije, kar je kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, pa tudi kršitev določb prava EU o prostem pretoku blaga, kapitala in ljudi.

13. Tožnica dalje navaja, da študentske olajšave v napovedi ni uveljavljala, ker se le-ta lahko uveljavlja le pri letnem izračunu dohodnine. Sicer pa bi bila z uvrstitvijo dohodka med dohodke iz študentskega dela pri doseženem dohodku do 400 EUR na podlagi dvanajstega odstavka 127. člena ZDoh-2 oproščena plačila akontacije dohodnine.

14. S primerjavo obremenitve dohodka tožnice z obremenitvijo dohodka, ki ga študent doseže preko pooblaščenih agencij s pogodbenim delom, je po navedbah v tožbi razvidno, da je obremenitev tožnice veliko višja, ker so ji naloženi tudi prispevki delodajalca. Poleg tega ni upravičena do ugodnosti, kot je subvencioniranje prevoza, bivanja v študentskih domovih in malice, ker se izobražuje v tujini, saj so tudi te ugodnosti vezane na izvajalce v Sloveniji. Kar vse pomeni, da je tožnica v neenakem položaju z vrstniki, ki se izobražujejo in dosegajo dohodek v Sloveniji. Le-ti imajo namreč v pogledu upravičenosti do študentske olajšave vsaj možnost izbire, saj sami odločajo o tem, ali bodo dosegali dohodek preko pooblaščenih agencij in kar tožnici ni omogočeno. V utemeljitev svojih navedb o kršitvi pravice do enakosti vseh pred zakonom se tožnica sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-147/12-18 z dne 29. 5. 2013 in obenem očita odločbi druge stopnje, da v tej zvezi nima razlogov.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Dodatno pojasni, da zatrjevana nepristojnost Slovenije za odmero prispevkov predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto. Tožeča stranka namreč v upravnem postopku ni navajala, da je vključena v socialno zavarovanje pri tujem delodajalcu niti ni navajala, da bi bili prispevki plačani v tujini, ali predložila dokazil, ki bi kazala na takšen zaključek. Toženka še pojasni, da se ne šteje avtomatično, da v primeru opravljanja dela v drugi državi EU ni podlage za določitev zakonodaje Republike Slovenije na podlagi Uredb, na katere se sklicuje tožnica, temveč mora zavarovanec predložiti potrdilo tujega nosilca zavarovanja o vključenosti v obvezna socialna zavarovanja iz naslova opravljanja dela v drugi članici EU, ali pa mora biti plačilo prispevkov razvidno iz plačilnih list. To pa zato, da bi ne prihajalo do primerov, ko tako država dela kot Republika Slovenija ne bi upoštevali določene osebe kot svojega zavarovanca.

16. V zvezi z ugovori tožnice, ki se nanašajo na priznanje študentske olajšave toženka opozarja na sodbo naslovnega sodišča I U 2164/2018 z dne 3. 9. 2019, v kateri je že bilo odločeno o tem vprašanju.

17. V vlogi, poimenovani „dopolnitev tožbe“, tožeča stranka ponavlja tožbene ugovore, ki se nanašajo na plačevanje prispevkov in ki jih dopolnjuje s sklicevanjem na avstrijsko zakonodajo, ki ureja tozadevno področje. Poudarja, da so z ozirom na izpodbijano odločitev prispevki za poškodbe pri delu plačani dvakrat, enkrat s strani avstrijskega delodajalca in drugič na podlagi izpodbijane odločbe. Ponovno se sklicuje tudi na določbe Uredbe in vztraja pri neenakem obravnavanju z ozirom na siceršnjo obremenitev študentov s prispevki.

18. Tožba je utemeljena.

19. V zadevi odmera akontacije dohodnine kot takšna ni sporna. Sporna je obremenitev dela tožnice kot študentke z dohodnino nasploh in s tem ustavnost zakonske ureditve ter njena skladnost s pravom Evropske unije.

20. Še pred tem pa je sporna odmera obveznih prispevkov za socialno varnost, ki se upošteva pri odmeri akontacije dohodnine in ki jo finančni organ opravi in utemelji na določbah predpisov, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in ki je, tako kot ugotavlja že pritožbeni organ, glede na vrsto dohodka, ki ga je prejela tožnica in ob upoštevanju, da je dohodek prejela od osebe, ki ni plačnik davka po ZDavP-2, skladna z zakonom in kot takšna po presoji sodišča pravilna. S pravilnimi razlogi organ druge stopnje zavrne tudi sklicevanje tožnice na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 367/2015 z dne 30. 8. 2017 in po katerem se osnova za odmero obveznih prispevkov za zdravstveno zavarovanje izračuna enako kot osnova za odmero dohodnine, to je z upoštevanjem normiranih stroškov in dejanskih stroškov prevoza in prehrane med delom. Tudi po presoji naslovnega sodišča v tem pogledu, tj. v pogledu opredelitve osnove za odmero prispevkov, v zakonski ureditvi ne gre za pravno praznino, pravne praznine pa po presoji naslovnega sodišča tudi ni zaslediti glede opredelitve osnove za prispevke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki ji tožeča stranka prav tako ugovarja in na katere se sicer omenjena sodba Vrhovnega sodišča ne nanaša1. Razlaga, drugačna od jezikovne, torej ni potrebna in tudi ni na mestu, saj se z njo posega v zakonsko ureditev in pri tem celo v določbe, ki sodijo v okvir nujnih ukrepov, ki so bili sprejeti z namenom zagotoviti vzdržnost poslovanja zdravstvene in pokojninske blagajne2, kar je nedvomno v najširšem javnem interesu, ta pa prevlada nad interesom posameznikov za čim manjšo obremenitev s prispevki. Strinjati se je tudi s toženo stranko, da finančni organ pri odločanju na stališče omenjene sodbe ni vezan. Prav tako na omenjeno stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče, pri svojem odločanju ni vezano naslovno sodišče. 21. Študentske olajšave tožnica po podatkih spisov v napovedi ni uveljavljala, kljub temu pa ji pritožbeni organ v svojih razlogih pojasni, zakaj do olajšave po določbah ZDoh-2, ki jih citira, ni upravičena. Obrazloženo zavrne tudi očitek o kršitvi načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in o kršitvi določb prava EU o prostem pretoku delovne sile, ki ga je tožnica uveljavljala v pritožbi in ki ga ponavlja v tožbi. Pri tem se sklicuje na sodbo naslovnega sodišča I U 2164/2018 z dne 3. 9. 2019, v kateri je sodišče zavzelo do enakih ugovorov tožnice enako (zavrnilno) stališče. Sodišče se z razlogi tožene stranke tudi v tem delu strinja in jih zato ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje. Pri tem pritožbeni organ pravilno poudari, da tudi v Sloveniji študentje niso upravičeni do olajšave, če dela ne opravljajo na podlagi napotnice pooblaščene organizacije. Res je sicer, da imajo pri tem, na kakšen način bodo pogodbeno delo opravljali, kot navaja tožnica, možnost izbire, vendar pa ima možnost izbire tudi tožnica. Možnost izbire ima tako glede kraja študija kot glede kraja in načina opravljanja dela in zato ne more trditi, da je prikrajšana ali v neenakem položaju z ostalimi študenti.

22. Nepristojnost Slovenije za odmero prispevkov tožeča stranka, kot pravilno opozarja toženka v odgovoru na tožbo, prvič izrecno uveljavlja v tožbi. Ne drži pa navedba toženke, da tožnica v tej zvezi ni predložila nikakršnih dokazil, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je vključena v socialno zavarovanje pri tujem delodajalcu ali da bi bili v tujini plačani prispevki za socialno varnost. Iz obeh napovedi za odmero akontacije dohodnine je namreč razvidno, da je tožnica delo opravljala v tujini (EU) in pri tujem delodajalcu, v obeh napovedih pa je v rubriki „Podatki o dohodku iz drugega pogodbenega razmerja“ posebej označeno besedilo „za zavezanca se glede plačila prispevkov uporablja zakonodaja druge države članice EU“ in v rubriki „Priloge“ označena tretja postavka z besedilom „Po prejemu posredujem obrazec E104“. To pa po presoji sodišča, še zlasti glede na določbe Uredbe, po kateri za obremenitev s prispevki velja zakonodaja države članice EU, kjer se delo opravlja, in na katere se sklicuje tožnica, zadošča za sklepanje, da obstaja možnost plačila prispevkov v tujini in je zato v skladu z določbami ZUP (67. člen) vlogo tožnice šteti za nepopolno. Zato bi bil v skladu z določbami ZUP na mestu poziv oziroma zahteva tožnici, da vlogo dopolni, s tem da predloži potrdilo tujega nosilca zavarovanja o vključenosti v obvezno socialno zavarovanje iz naslova opravljanja dela v EU (v Avstriji), kot je to predvideno v brošuri Sočasne zaposlitve in samozaposlitve - izvajanje obveznih socialnih zavarovanj na podlagi Uredbe (ES) 883/2004 in Uredbe (ES) 987/2009, ki vsebuje navodila za izvajanje obveznih socialnih zavarovanj na podlagi obeh že omenjenih Uredb ES in na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi.3 Ker takšen poziv oziroma takšna zahteva tožnici v postopku odmere ni bila posredovana, je ostala napoved za odmero akontacije dohodnine, ki jo je vložila tožnica, nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo, saj je ostalo dejansko stanje glede zavezanosti tožnice za plačilo obveznih prispevkov v Sloveniji nerazčiščeno in s tem dejansko stanje v pogledu obračuna prispevkov ter posledično tudi v pogledu akontacije dohodnine lahko nepravilno oziroma vsaj nepopolno ugotovljeno.

23. Ker je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje.

24. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno a Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13). Ker je bila zadeva rešena na seji in tožnica ni imela pooblaščenca, se ji v skladu s 3. členom Pravilnika priznajo stroški v višini 15 EUR.

25. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Tako je v 55.a členu ZZVZZ izrecno določeno, da je podlaga za plačilo prispevkov vsak prejeti dohodek. Enako določa ZPIZ-2 v 146. členu, po katerem je osnova za plačilo prispevkov iz drugega pogodbenega razmerja vsako plačilo za opravljeno delo oziroma storitev, prejeto na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino, šteje za dohodek. 2 Prim. Poročevalec DZ - EVA 2013-2711-0019 z dne 3. 10. 2013. 3 V točki 3.5.4. omenjene publikacije (Delo v okviru drugega pravnega razmerja se opravi v EU, prejemek izplača izplača izplačevalec iz EU) je navedeno: „V teh primerih ni podlage za določitev zakonodaje RS, oseba je zavarovana le v državi članici EU, v kateri je bilo delo opravljeno. Za obračun davka in prispevkov mora sam zavarovanec vložiti napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz drugega pogodbenega razmerja. Če je delo opravljeno v EU, se zahteva predložitev potrdila tujega nosilca zavarovanja o vključenosti v obvezna socialna zavarovanja iz naslova opravljanja tega dela v EU. To potrdilo zavarovanec predloži ob vložitvi napovedi za odmero akontacije dohodnine, v kateri tudi označi, da se zanj glede plačila prispevkov uporablja zakonodaja druge države članice EU. Če ni pridobljeno nobeno potrdilo tujega nosilca, se na podlagi definicije dohodka iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2 predpostavi, da je bilo delo opravljeno v RS, torej velja obveznost zavarovanja po 18. členu ZPIZ-2 in tudi po 55.a členu ZZVZZ.„