Jedro

Zgolj dejstvo, da je sodnik odločal kot član zunajobravnavnega senata pri odločanju o podaljšanju pripora v fazi preiskave, še ne pomeni utemeljenega razloga za dvom v sodnikovo nepristranskost pri odločanju o obtožbi po opravljeni glavni obravnavi v isti zadevi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 16/2009 z dne 2. 7. 2009 je bil obsojeni J. F. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poskusa umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 22. in drugim odstavkom 16. člena KZ. Določeni sta mu bili kazni zapora, in sicer za prvo dejanje šest let in šest mesecev zapora, za drugo pet let zapora, nakar mu je bila ob upoštevanju pravnomočno izrečenih kazni zapora po sodbah Okrajnega sodišča v Novi Gorici K 69/2004 z dne 3. 4. 2007, K 45/2005 z dne 27. 11. 2007 in Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 165/2006 z dne 20. 2. 2008, izrečena enotna kazen enajst let in šest mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen mu je sodišče vštelo čas odvzema prostosti v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 165/2006 in v tej, sedaj obravnavani zadevi, to je od 15. 9. 2006 od 18.40 ure dalje. Obsojencu je bil izrečen tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, odvzet mu je bil nož, ki je bil uporabljen pri obravnavanih kaznivih dejanjih; oproščen pa je bil povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V isti sodbi je bila zavrnjena obtožba, da naj bi obsojeni storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in v tem delu je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi okrožna državna tožilka in obsojenčev zagovornik, ki pa ju je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlagal, da se izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita glede kaznivih dejanj opisanih v obsodilnem delu sodbe sodišča prve stopnje, ter zadeva v navedenem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec navedel, da ta ni utemeljena in je zato predlagal njeno zavrnitev.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se do njega opredelita. Zagovornik je v pisni izjavi navedel, da so stališča vrhovnega državnega tožilca nesprejemljiva in da se zato v celoti sklicuje na navedbe, ki jih je podal v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. Vložnik zahteve izpodbija pravnomočno sodbo v obsodilnem delu najprej zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer meni, da je podana kršitev iz 11. točke citiranega člena, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. To utemeljuje s tem, da sodba nima razlogov o obliki krivde, s katero naj bi obsojenec storil očitana mu dejanja; dokazna ocena odločilnih dejstev glede tega obsojenčevega subjektivnega odnosa do dejanj ni celovita; v tej zvezi so zaključki sodišča glede usmerjenosti zamahov z nožem proti vitalnim delom telesa oškodovanca M. V. v nasprotju z izvedenimi dokazi; podrobno analizira telesna razmerja moči med obsojencem in obema oškodovancema, iz česar zaključuje, da je treba obsojenčevo uporabo noža razumeti v smislu kompenziranja fizične premoči, ki sta jo imela oškodovanca nad obsojencem; iz njegove interpretacije obsojenčeve izvedbe napada z nožem zoper oba oškodovanca zaključuje na namen, da bi ju le poškodoval, nikakor pa ne, da bi imel morilski naklep; enako naj bi bilo mogoče sklepati tudi iz obsojenčeve skrbi, kaj je z oškodovancema po dejanju ter iz dejstva, da je že v preteklosti reševal podobne konfliktne situacije z uporabo noža, ne da bi mu bil kasneje očitan namen komu vzeti življenje; sodišče tudi ni ocenilo dokazov, iz katerih je bilo razvidno, da so natakarice v lokalu večkrat klicale neposredno pred obravnavanim dogodkom v intervencijo policijo, ki svoje naloge ni opravila, kar bi pomenilo, da bi se to incidentno ravnanje obsojenca lahko preprečilo.

8. Glede stališča vložnika zahteve, da izpodbijana sodba nima razlogov o obliki krivde obsojenca, je treba opozoriti na že dano celovito pojasnilo v sodbi sodišča druge stopnje v zvezi z že v pritožbenem postopku uveljavljanim enakim pritožbenim razlogom (prvi odstavek na strani 5 sodbe). Nedvomno ugotovljen in v prvostopenjski sodbi obrazložen namen obsojenca ne dopušča nobenega dvoma, da sta bili obe dejanji poskusov umora storjeni s krivdno obliko direktnega naklepa, četudi ta pravna opredelitev krivde ni bila izrecno uporabljena. Ugotovitev namena obsojenca namreč pomeni hkrati ugotovitev, kaj je bil cilj njegovega ravnanja, pri čemer je potrebna zavestna usmerjenost za dosego tega cilja in voljno obvladovanje ravnanja v tej smeri (direktni naklep). Te okoliščine pa je v sodbi ustrezno pojasnilo sodišče prve stopnje, upoštevajoč pri tem ugotovljeno delno prizadeto intelektualno in voljno sestavino obsojenčeve prištevnosti (drugi odstavek na strani 9 in drugi odstavek na strani 10 sodbe sodišča prve stopnje). V ostalem zagovornik v povzetem delu zahteve predstavlja njegovo drugačno videnje izvedenih dokazov in na tej podlagi ponuja drugačne dejstvene zaključke, kar pomeni, da gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, to pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

9. Po mnenju vložnika zahteve so razlogi sodbe nejasni ali sami s seboj v nasprotju, ko se v izreku prvostopenjske sodbe navaja, da je obsojenec uporabil nož z rezilom dolžine med 15 in 20 cm, medtem ko se v razlogih sodbe navaja nož s 15 cm dolgim rezilom. Dolžina rezila noža se po navedbah v zahtevi v dokaznem postopku ni ugotavljala, čeprav gre za odločilno dejstvo. Sicer pa sodišče ni navedlo v razlogih sodbe, katere dokaze je na glavni obravnavi izvedlo in ni presodilo tistih dokazov, ki so bili sicer izvedeni, tako da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

10. Tudi glede navedb v predhodni točki je na identične pritožbene razloge že podalo izčrpno obrazložitev sodišče druge stopnje (drugi odstavek na strani 5 sodbe sodišča druge stopnje). Kolikor pa vložnik v zvezi z navedeno obrazložitvijo sodišča druge stopnje v zahtevi izpostavlja pomen ugotovljene dolžine rezila noža za celovito oceno obsojenčevega ravnanja, gre v tem pogledu za uveljavljanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar s tem pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati. Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe iz zahteve glede pomanjkljivosti pri navajanju izvedenih dokazov in njihovi oceni, ko se ponavlja vsebinsko enake razloge kot so bili uveljavljani že v pritožbenem postopku in na katere je pravilno in celovito odgovorilo že sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na strani 4 in prvi odstavek na strani 5 sodbe sodišča druge stopnje). Neutemeljeno je sicer pavšalno navajanje vložnika v zahtevi, da je izostala celovita presoja odločilnih dokazov in presoja verodostojnosti protislovnih dokazov, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka tudi v tem pogledu ni podana.

11. Ni utemeljena niti nadaljnja trditev iz zahteve, da je podano nasprotje v razlogih sodbe sodišča druge stopnje, ko naj bi to sodišče najprej navedlo, da sodišču prve stopnje ni bilo treba oceniti vseh izvedenih dokazov, v nadaljevanju pa pove, da je prvostopenjsko sodišče opravilo skrbno oceno vseh izvedenih dokazov. V tem pogledu gre za navidezno nasprotje, ker se ugotovitev o skrbni oceni vseh izvedenih dokazov očitno nanaša na tiste dokaze, ki zadevajo odločilna dejstva, tako tista, s katerimi so se ugotovili objektivni kot tudi subjektivni zakonski znaki, kot je sodišče druge stopnje ustrezno pojasnilo v obrazložitvi (stran 6).

12. Po oceni vložnika zahteve so bile storjene tudi druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, in sicer, ko v zvezi z izvedenstvom psihiatrične stroke nista bili upoštevani določbi 257. in 258. člena ZKP. Tako naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z navodili v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 461/2008 z dne 12. 2. 2009 in s kršitvijo določb ZKP o izvedenstvu, samoiniciativno imenovalo novega izvedenca psihiatrične stroke, ni poskusilo razčistiti nejasnosti v mnenju prvotno postavljenega izvedenca dr. J. F. z njegovim neposrednim zaslišanjem, dopustilo je, da se je novo postavljeni izvedenec dr. D. T. seznanil z vsebino predhodnega mnenja dr. F., samoiniciativno je še drugič ponovno zaslišalo na glavni obravnavi izvedenca dr. T. in kljub neprepričljivosti mnenja dr. T. ni postavilo novega izvedenca; poleg tega vložnik zahteve ponavlja podrobne navedbe iz zaključne besede na glavni obravnavi in iz pritožbenih navedb ter s tem utemeljuje zakaj izvedensko mnenje dr. T. za obrambo ni sprejemljivo. Po mnenju zagovornika je zaradi navedenih razlogov ostalo temeljno vprašanje, ali je bil obsojenec v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj neprišteven ali pa je bila njegova prištevnost le bistveno zmanjšana, še vedno odprto.

13. V zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso bile storjene. Sodišče, kateremu je bila vrnjena zadeva v novo razsojo, je res, skladno z drugim odstavkom 428. člena ZKP, dolžno opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vprašanja, na katera je opozorilo Vrhovno sodišče, vendar je v tem pogledu samostojno pri sprejemanju konkretnih procesnih odločitev, predvsem pa se lahko odloči za izvedbo tudi drugih procesnih dejanj, poleg tistih, na katere je odkazalo Vrhovno sodišče. Povsem razumljivo je, da od sodišča tudi ni mogoče zahtevati izvedbo tistih procesnih dejanj, ki niso več izvedljiva, kot je bilo v obravnavanem primeru zaslišanje izvedenca dr. J. F. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi dvakrat opravilo potrebne poizvedbe pri Psihiatrični bolnišnici I. in dobilo nedvoumen odgovor, da ta izvedenec ne opravlja več izvedenskega dela in ga zato sodišče ni moglo zaslišati na glavni obravnavi (list. št. 933 in 939). Odločitev predsednika senata sodišča prve stopnje za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke je bila torej v okviru pristojnosti, ki jih ima glede materialnega procesnega vodstva, saj ga tudi v tako ponovljenem postopku obvezuje določba drugega odstavka 299. člena ZKP, in sicer da stori vse potrebno za vsestransko razčiščenje zadeve zaradi dognanja resnice in da hkrati odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. V tem smislu je razumeti tudi odločitev senata na glavni obravnavi dne 20. 5. 2009, da se ponovno, dodatno zasliši izvedenca dr. T. Glede na to, da je bil v zadevi postavljen dr. T. kot drug izvedenec psihiater z namenom, da se z njegovo pomočjo razčistijo tudi tista še ne povsem razjasnjena vprašanja v zvezi s prištevnostjo obsojenca, ki so ostala nejasna v prvotnem izvedenskem mnenju dr. F., ni bila storjena nobena kršitev določb kazenskega postopka s tem, ko se je dr. T. pred izdelavo svojega izvedenskega mnenja seznanil z vsebino izvedenskega mnenja dr. F. Upoštevaje, da se je s pomočjo izvedenca dr. T., po njegovem dvakratnem zaslišanju na glavni obravnavi, kjer je odgovoril na vsa postavljena mu vprašanja, razjasnilo vsa relevantna vprašanja v zvezi z vprašanjem prištevnosti obsojenca in je sodišče lahko svojo odločitev v tem delu oprlo na ta dokaz, ni bilo utemeljenega razloga za ugoditev predlogu zagovornika za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Navedeni razlogi utemeljujejo zaključek, da v izpodbijani sodbi oziroma v procesnih dejanjih, na katerih ta temelji, niso ugotovljene zatrjevane kršitve 257. niti 258. člena ZKP. Kolikor pa vložnik zahteve utemeljuje svoje nestrinjanje s stališči izvedenca dr. T. oziroma z na njih temelječimi stališči in zaključki v izpodbijani sodbi (tako glede vpliva sindroma hiperaktivnosti obsojenca v njegovem otroštvu na njegovo ravnanje v odraslosti, stopnje alkoholiziranosti, vpliva tolerantnosti na alkohol in njegovega vpliva na prištevnost obsojenca, pomena in vpliva patološke intoksikacije) gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar kot že navedeno, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

14. Na zakonitost sodne odločbe naj bi po zatrjevanju zagovornika obsojenca vplivala tudi nepravilna uporaba tistih določb ZKP, ki se nanašajo na zahtevo za izločitev predsednika senata sodišča prve stopnje, višjega sodnika I. M. Kršena naj bi bila namreč določba 4. točke 39. člena ZKP, saj je isti sodnik opravljal preiskavo v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 117/2006, ki je bila zatem združena s kazensko zadevo istega sodišča K 165/2006 in naprej vodena pod slednjo številko; kazen zapora, izrečena obsojencu v tej citirani zadevi, pa je bila upoštevana v izpodbijani sodbi pri izreku enotne kazni. Po mnenju zagovornika naj bi torej sodnik M. kot predsednik razpravljajočega senata delno odločal tudi o kaznivem dejanju, v zvezi s katerim je opravljal preiskavo, kar je v nasprotju s 4. točko 39. člena ZKP. Stališče zagovornika je neutemeljeno, saj določba 4. točke 39. člena povsem jasno določa, da obstaja (absolutni) izločitveni razlog v primeru, ko je sodnik v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, kot izhaja že iz samih navedb v zahtevi. Ob tem kar je v zvezi z istim razlogom, ki ga je vložnik zahteve uveljavljal že v pritožbenem postopku, izčrpno razlogovalo že sodišče druge stopnje (stran 3 in 4 sodbe sodišča druge stopnje), Vrhovno sodišče še dodatno poudarja, da je namen izločitvenega razloga po 4. točki 39. člena ZKP, preprečiti, da bi odločal o dejanskih in pravnih vprašanjih, povezanih z obravnavanim kaznivim dejanjem, tudi glede vprašanja krivde storilca, sodnik, ki je predhodno v isti kazenski zadevi že opravljal preiskovalna dejanja in si tako glede navedenih okoliščin in vprašanj lahko ustvaril mnenje že v tej, predhodni fazi kazenskega postopka. Sodnik M. si pri vodenju preiskave v citirani kazenski zadevi K 117/2006 ni mogel nikakor ustvariti mnenje o tej, sedaj obravnavani kazenski zadevi, saj se kazenski postopek po navedeni preiskavi ni nadaljeval v ta, sedaj obravnavani postopek, temveč je bil zaključen z izrekom pravnomočne sodbe v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 165/2006. 15. Zagovornik obsojenca nadalje meni, da bi moral biti višji sodnik M. izločen tudi iz razloga po 6. točki 39. člena, ker je kot sodnik poročevalec sodeloval v izvenobravnavnem senatu, ki je v dveh primerih odločal o podaljšanju pripora obsojencu v fazi preiskave. Tudi v tem pogledu zahteva ni utemeljena, in sicer iz razlogov, ki jih je že pojasnilo sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku (stran 3 in 4 izpodbijane sodbe), sklicujoč se pri tem na pravilne razloge v sklepu predsednice Okrožnega sodišča v Novi Gorici Su 220100/2009-358 z dne 11. 5. 2009, s katerim je bilo odločeno, da se predlogu zagovornika za izločitev višjega sodnika I. M., ne ugodi. Zgolj dejstvo, da je sodnik odločal kot član izvenobravnavnega senata pri odločanju o podaljšanju pripora v fazi preiskave, glede na ustaljeno sodno prakso, še ne more pomeniti utemeljenega razloga za dvom v sodnikovo nepristranskost pri odločanju o obtožbi po opravljeni glavni obravnavi v isti zadevi. Za obstoj navedenega izločitvenega razloga bi morali biti v takšnem primeru izkazani posebni, dodatni razlogi, ki pa jih v obravnavanem primeru zagovornik ni izkazal. Na podlagi navedenih razlogov je zagovornikovo stališče o vplivu okoliščine, da je o obtožbi (so)odločal sodnik kot predsednik senata, ki bi moral biti izločen, neutemeljeno.

C.

16. Ugotovljeno je torej bilo, da v izpodbijani sodbi niso bile storjene zatrjevane bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku in tudi ne kršitve kazenskega zakona, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena tudi zaradi izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno in je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

17. Na podlagi 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, upoštevaje pri tem obsojenčevo slabo premoženjsko stanje.