Jedro

Disciplinska obravnava brez zaslišanja delavca ni dovoljena (zakonita) samo zaradi možnega zastaranja zadeve (zaključek sodišča prve stopnje), ampak bi bilo treba ugotoviti, da delavec vabila na disciplinsko obravnavo ni upošteval brez opravičenih razlogov.

Izrek

1. Revizija se v delu, ki se nanaša na odstranitev iz organizacije (suspenz), zavrže. 2. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in posledično tudi zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice.

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa o suspenzu.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajal, da odločitev sodišča ni pravilna, ker temelji samo na ugotovitvah inšpektorjev, katerim je tožnik ugovarjal, ne pa na dejstvih, ki jih je zatrjeval ali skušal dokazovati revident. Sodišče ni ugotavljalo, ali ni bil postopek zoper tožnika voden iz šikanoznih razlogov.

Opozoril je na dejstvo, da sodišče sklepa tožilstva ni presojalo na glavni obravnavi, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Bistveno pa je, da je sodišče zavzelo stališče, da je bil disciplinski postopek voden zakonito, čeprav se iz zdravstvenih torej upravičenih razlogov sej disciplinskih organov ni udeležlil. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91), ki se glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija v delu, ki se nanaša na suspenz, ni dovoljena.

Po določbi 25. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98) revizija ni dovoljena v sporih, ki se nanašajo na izrečen disciplinski ukrep javnega opomina ali denarne kazni, na odmore, počitke in dopuste, na odstranitev z dela ali iz organizacije, na začasne razporeditve, začasno čakanje na delo ter na delo preko polnega delovnega časa. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 392. člena ZPP-77 revizijo v delu, ki se nanaša na suspenz, kot nedovoljeno zavrglo.

Revizija v ostalem ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP).

Revizija vsebinsko niti formalno ni opredelila, katere naj bi bile bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče glede tega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo. Pri tem je upoštevalo, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo s sklepom tožilstva in da kazenski postopek ni identičen z disciplinskim postopkom. Zato ni jasno, kakšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila storjena s tem, ko sodišče sklepa tožilstva o zavrženju ovadbe (zaradi zastaranja) pri odločanju o zakonitosti disciplinskega ukrepa kot dokaza ni izvajalo na obravnavi.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče je v svojih sodbah že večkrat sprejelo stališče, da je eno od temeljnih načel sodnega postopka (pa tudi drugih postopkov, kjer se odloča o človekovih pravicah in obveznostih), načelo pravičnega obravnavanja. To zahtevajo tako 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah kot tudi 22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije. Pri tem načelo pravičnega obravnavanja določa predvsem poštenost postopka, vanj pa sodijo tako pravica stranke do izjave, pravica do spodbijanja nasprotnih dokazov in tudi zahteva, da je odločba, s katero se odloča, praviloma obrazložena. To velja smiselno tudi v postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju. Zato tudi zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v drugem odstavku 63. člena določa, da delavec mora biti zaslišan pred disciplinskim organom, razen če se brez opravičenih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo, in da mu ni mogoče kratiti obrambe.

Zaradi povedanega po mnenju revizijskega sodišča, disciplinska obravnava brez zaslišanja delavca ni dovoljena (zakonita) samo zaradi možnega zastaranja zadeve (zaključek sodišča prve stopnje), ampak bi bilo treba ugotoviti, da delavec vabila na disciplinsko obravnavo ni upošteval brez opravičenih razlogov. Tak zaključek pa temelji na dejanskem stanju, ki sta ga ugotovili nižji sodišči. Nižji sodišči sicer ugotavljata, da je bil tožnik sposoben za udeležbo na disciplinski obravnavi, ker se je v času bolniškega staleža udeležil seminarja o vrednotenju nepremičnin, kar pa po mnenju revizijskega sodišča še ne bi zadoščalo za tak zaključek. Tak zaključek je mogoč samo, če se uporabi še določbo 103. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 do 71/93). Ta določa, da se v postopkih varstva pravic pri delodajalcu smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopke pred delovnimi sodišči. V 116. členu ZPP-77, ki se po določbi prvega odstavka 14. člena ZDSS uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči, če z določbami ZDSS ni določeno drugače, je določba, da sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. V 249. členu ZPP-77 pa je določba, da se predsednik senata prepriča, ali je bil izostanek vabljenih opravičen. Take določbe, ki so smiselno uporabljive tudi v disciplinskem postopku, pomenijo, da je za preložitev obravnave potrebno dvoje: opravičilo in opravičljiv razlog za izostanek.

Niti sodišče prve, niti sodišče druge stopnje nista ugotovila, da bi revident ob opravičilu za udeležbo na disciplinski obravnavi (12.6.1992), opravičilu priložil ustrezne nove dokaze. Tožena stranka je, kot je razvidno iz listin v spisu (disciplinski spis), sicer razpolagala z zdravniškim spričevalom, ki pa je bilo staro že dva meseca. Ker je vmes prišlo do revidentove udeležbe na strokovnem seminarju, je brez potrebnih novih dokazov, ki bi jih moral zagotoviti revident, tožena stranka povsem upravičeno prišla do zaključka, da bi se revident lahko udeležil tudi disciplinske obravnave in da zato njegova odsotnost pomeni, da se obravnave ni udeležil brez opravičljivih razlogov. To pa pomeni, da je disciplinski organ lahko odločal tudi brez zaslišanja revidenta.

Sodišči sta zato lahko zaključili, da je tožena stranka zakonito vodila postopek pred disciplinsko komisijo, ker za preložitev disciplinske obravnave ni bilo predloženih zadostnih opravičljivih dokazov.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje ugotovljeno na nižjih sodiščih. Ker sta nižji sodišči v dokaznem postopku ugotovili, da se dejanske ugotovitve glede spornih disciplinskih kršitev skladne z ugotovitvami predhodnega postopka in ker so bile kvalifikacije disciplinskih kršitev v skladu z določbami Kolektivne pogodbe, izrečena disicplinske sankcija pa ustrezna kršitvam, se takim ugotovitvam in zaključkom pridružuje tudi revizijsko sodišče. Pripombe revidenta na zapisnike inšpektorjev SDK za vodenje disicplinskega postopka niso pomembne, prav tako tudi ne usoda kazenske ovadbe. Disciplinski postopek je v delovnem pravu samostojen postopek, ki se ga lahko vodi ne glede na ugotovitve inspektorjev SDK ali kazenskega sodišča. Disciplinski organi lahko samostojno ugotavljajo obstoj disciplinskih kršitev in v skladu s svojimi ugotovitvami tudi izrekajo disciplinske sankcije. Zato zaradi tovrstnih ugovorov revidenta ni mogoč zaključek, da vodenje postopka in izrek disciplinske sankcije ne bi bila v skladu z veljavnimi predpisi.

Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).