Jedro

Četudi drži, da je posojilna pogodba lahko sklenjena ustno in da ni treba opredeliti npr. namena posojila, zapadlosti, načina izročitve predmeta posojila, in da sta bila v času domnevnih posojil tožnica in toženec v dobrih, celo intimnih odnosih (zato nista sestavljala pisnih posojilnih pogodb), pa lahko po logiki stvari denar posodi samo tisti, ki ga ima. Zato je glede na toženčev ugovor, da tožnica ni imela denarja za domnevna posojila, sodišče prve stopnje to dejstvo (ali je tožnica sploh imela zadosti denarja, da bi ga lahko posojala) pravilno opredelilo kot eno od odločilnih dejstev. Dokazno breme, da je lahko ustvarila zadosti prihrankov, da bi jih posojala, je bilo na tožnici.

V sodni praksi je utrjeno stališče, da če nasprotna stranka opozori na pomanjkljive navedbe, sodišče ni dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, saj se od stranke pričakuje, da bo nasprotnikov ugovor z ustrezno skrbnostjo preučila in po potrebi navedbe dopolnila.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 4.314,64 EUR pravdnih stroškov.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 100,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje:_

1. Tožnica je vtoževala plačilo uvodoma navedenega zneska na podlagah posojilne pogodbe, izročitve oziroma posodbe različnih premičnin in najema oziroma neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo 4.237,39 EUR s pripadki (II. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano), v preostalem delu pa je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in naložilo tožnici, da plača tožencu 3.942,42 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

_Pritožbeni postopek:_

2. Zoper zavrnilni in posledično stroškovni del odločitve (I. in III. točka izreka) se pritožuje tožnica, toženec pa se pritožuje zoper odločitev o stroških (III. točka izreka).

3. Tožnica v pritožbi med drugim navaja, da je natančno specificirala vse zneske, ki jih je izročila tožniku bodisi v gotovini bodisi z nakazilom na njegov račun. Ves čas je zatrjevala in s svojim zaslišanjem potrdila zaupen odnos med strankama, zato ni bilo potrebe po sklepanju pisnih posojilnih pogodb. Toženec je ob koncu dneva pobral dnevni izkupiček iz blagajne in pretežno sam kupoval, kar je potreboval za obratovanje lokala. Tožnici za delo ni plačal ničesar. Sodišče bi moralo skladno z 285. členom Zakona o pravdnem postopku1 postavljati vprašanja in poskrbeti, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank. Če je sodišče ocenilo, da je tožnica podala skope navedbe, bi jo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati k dopolnitvi. Zahtevek iz naslova bivanja je poimenovala najemnina, dejansko pa gre za zahtevek, utemeljen na pravilih o neupravičeni obogatitvi. Toženec je priznal, da je v spornem obdobju bival v tožničinem stanovanju, pri čemer je nepomembno, ali gre za njeno stanovanje ali za stanovanje, ki ga je imela v najemu, k plačevanju najemnine in tekočih stroškov pa ni prispeval ničesar. Glede posojilnih pogodb je nesporno, da je tožnica s svojega bančnega računa opravljala nakazila za potrebe toženca. Ves čas je zatrjevala, da je tožencu posojala denar za potrebe njegove restavracije. Da toženec denarja ni imel, sta potrdili priči A. A. in B. B. Ker so bila plačila izvedena s tožničinega transakcijskega računa, se domneva, da je denar na tem računu last tožnice. Toženec ni izkazal, da bi se dinamika gotovinskih pologov na TRR tožnice zneskovno ujemala z mesečnimi zneski gotovinske blagajne. Toženec bi kot nosilec s. p. lahko po posameznih mesecih izkazal promet z uradnimi podatki, pa tega niti po pozivu tožnice ni storil. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in so si v nasprotju, hkrati pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih o izvedbi dokazov ter med samimi zapisniki (kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je v 28. točki izpodbijane sodbe zapisalo, da ne sme nekritično slediti trditvam in dokazom tožnice, obenem pa je v celoti in po prepričanju tožnice nekritično sledilo navedbam toženca. Za veljaven nastanek in obstoj posojilne pogodbe pisna oblika ni potrebna. Tožnica je pojasnila, da s tožencem nista definirala roka zapadlosti. Sodišče je kot odločilno dejstvo napačno štelo vprašanje, ali ima tožnica prihranke ali ne, prav tako za veljaven obstoj posojilne pogodbe ni relevantno, če je prihranke dobila legalno ali ne. Iz sodbe ne izhaja, zakaj sodišče ni verjelo priči C. C., ki je potrdil tožničine navedbe, da je imela prihranke spravljene v sefu v hiši in da je sproti prihajala po njih.

4. Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Toženec v pritožbi zoper odločitev o stroških navaja, da sodišče ni odločilo o priglašenem strošku pristopa na narok 8. 6. 2021, prav tako mu ni priznalo stroškov za vlogo z dne 3. 3. 2021 in doplačila stroškov izvedenca v višini 202,33 EUR, ki so mu bili naloženi s sklepom z dne 27. 10. 2021. 6. Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila.

7. Pritožba toženca je deloma utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

_Glede procesnih kršitev (pritožba tožnice):_

8. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilno odločitev, za to pa je navedlo jasne, preverljive in obširne razloge.

9. Bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – t. i. protispisnost – je napaka tehnične narave, če sodišče pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov v razlogih sodbe tem dokumentom pripiše drugačno vsebino, kot pa jo imajo v resnici. Tožnica ne pove, vsebino katere listine v spisu naj bi sodišče prve stopnje v sodbi napačno povzelo in kakšna je njena pravilna vsebina, zato je smiselno uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti) zatrjevana pavšalno.

10. Pritožba očita sodišču prve stopnje več kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar so ti pritožbeni razlogi po vsebini deloma graja dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, o čemer sledijo razlogi v nadaljevanju obrazložitve. Kolikor so kršitve konkretizirane v zvezi s posameznimi odločilnimi dejstvi, bodo razlogi o njih navedeni v nadaljevanju, ko se bo pritožbeno sodišče opredelilo do teh dejstev. Sodišče prve stopnje se je do vseh relevantnih trditev tožnice opredelilo in navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ni nujno, da sodišče v obrazložitvi izrecno odgovori na prav vsako navedbo stranke, temveč lahko odgovori tudi posredno, npr. tako, da poda razloge o odločilnem dejstvu, ki logično izključuje obstoj drugih zatrjevanih dejstev.

11. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje ugotavljalo nezatrjevana dejstva in s tem kršilo 7. člen ZPP ter tožničino pravico do izjave. Toženec je že v odgovoru na tožbo trdil, da je tožnica na svoj račun (s katerega je izvedla plačila) polagala gotovino, ki jo je jemala iz blagajne restavracije, da svojega denarja ni imela in da ga zato tožencu tudi ni mogla posoditi. Ti ugovori zadoščajo za zaključke, ki jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče, zato je nepomembno, ali je toženec izrecno zatrjeval, da je tožnica nakazila izvedla »prostovoljno;« bistveno je, da je zanikal, da bi šlo za tožničin denar in prav tako, da bi obstajal dogovor o posojilih.

12. Tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo tožnico posebej pozivati na dopolnitev navedb. V sodni praksi je utrjeno stališče, da če nasprotna stranka opozori na pomanjkljive navedbe, sodišče ni dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, saj se od stranke pričakuje, da bo nasprotnikov ugovor z ustrezno skrbnostjo preučila in po potrebi navedbe dopolnila. Ugovor, da tožnica ni imela oziroma ni konkretizirala prihrankov, je toženec podal v prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2018 (4. točka na 2. strani vloge), kjer je tudi podal obširna pojasnila o tožničinih prihodkih in odhodkih (s čimer je podkrepil tezo, da ni mogla ustvariti prihrankov).

_Glede posojilne pogodbe:_

13. Tožnica je v pritožbi zatrjevala, da je tožencu posojala različne denarne zneske v skupnem seštevku 55.514,39 EUR. To je dokazovala predvsem s seznamom plačil (t.i. priloga 1), ki ga je pripravila sama in ki ga toženec ne priznava. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi podrobno obdelalo prav vsako postavko, ki jo tožnica v svoji prilogi 1 označuje kot posojilo, in opozorilo na številne nelogičnosti, ki tožničine trditve o (mnogo) posojilih delajo zelo malo verjetne. Z največjim delom teh razlogov se pritožba vsebinsko sploh ne sooči, temveč le ponavlja trditve, da je tožencu posojala denar, in dokazni oceni prvostopenjskega sodišča na počez odreka pravilnost. Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Le takšna pritožba omogoča vsebinsko presojo utemeljenosti pritožnikovih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane odločbe na drugi strani. Precejšnji deli tožničine pritožbe le povzemajo razloge sodišča prve stopnje, ki jih očitno skušajo relativizirati z občasnim zapisom v pogojniku (»naj bi«), ponavljajo navedbe tožnice iz postopka na prvi stopnji in se sklicujejo na tožničine trditve (»tožnica je pojasnila ...«), kar pa ne zadosti standardu vsebinsko obrazložene pritožbe.

14. Tako se pritožba sploh ne opredeli, na primer, do razlogov sodišča prve stopnje v 56. točki obrazložitve, da je spletni nakup (ročne športne) ure, ki ga je tožnica skušala prikazati kot posojilo, časovno sovpadal s toženčevim rojstnim dnevom, zato je mnogo bolj verjetno, da je tožnica to uro tožencu (ki je bil takrat njen ljubimec) kupila kot darilo, saj ročna ura nima zveze s poslovanjem restavracije. Prav tako je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je nelogično (do absurda in nesmisla, dodaja sodišče druge stopnje), da bi, na primer, toženec prosil tožnico za »posojilo« za nakup vizitk v znesku 7,90 EUR (50. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takih, glede na majhnost zneska prav očitno nesmiselnih, domnevnih posojil še več (na primer 48,48 EUR za nakup obešalnikov in košev; 24,46 EUR za nakup pisarniškega materiala in 50,08 EUR za nakup soda piva). Smiselno podane trditve, da si je toženec izposojal tudi tako nepomembne zneske za potrebe poslovanja restavracije in da denarja ni imel, so tudi v logičnem nasprotju s pritožbenimi navedbami (konec 2. in začetek 3. strani pritožbe), da je toženec ob koncu dneva pobral dnevni izkupiček iz blagajne in pretežno sam kupoval, kar je potreboval za obratovanje lokala. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča (53. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da se po pregledu priloge 1 ni mogoče izogniti občutku, da je tožnica kot posojilo tožencu opredelila prav vsakršno plačilo, povezano s poslovanjem restavracije (očitno pa tudi plačila, ki s tem niso imela nobene zveze – npr. nakup ročne ure).

15. Nemara še pomembnejši razlog za zavrnitev zahtevka pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da bi imela zadosti prihrankov za posojila tožencu. Četudi drži, da je posojilna pogodba lahko sklenjena ustno in da ni treba opredeliti npr. namena posojila, zapadlosti, načina izročitve predmeta posojila, in da sta bila v času domnevnih posojil tožnica in toženec v dobrih, celo intimnih odnosih (zato nista sestavljala pisnih posojilnih pogodb), pa lahko po logiki stvari denar posodi samo tisti, ki ga ima. Zato je glede na toženčev ugovor, da tožnica ni imela denarja za domnevna posojila, sodišče prve stopnje to dejstvo (ali je tožnica sploh imela zadosti denarja, da bi ga lahko posojala) pravilno opredelilo kot eno od odločilnih dejstev. Dokazno breme, da je lahko ustvarila zadosti prihrankov, da bi jih posojala, je bilo na tožnici.

16. Tožnica je zatrjevala, da naj bi tožencu denar posojala iz svojih prihrankov, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica sploh ni podala trditev o višini in izvoru prihrankov (torej so bile že njene trditve nesklepčne), le na zaslišanju je izpovedala (izvedba dokazov ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev), da naj bi razpolagala z 200.000 EUR prihrankov. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih dokazov (informativnih izračunov dohodnine in drugih podatkov o tožničinih prihodkih) skrbno analiziralo in ugotovilo (70. in 71. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnica glede na izkazane prihodke zelo malo verjetno ni mogla prihraniti 200.000 EUR. Teh obširnih in natančnih razlogov pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija, zato tudi sodišče druge stopnje vanje ne dvomi.

17. Ker tožnica ni dokazala, da bi imela prihranke (pravzaprav niti ni trdila, koliko naj bi jih imela), je sodišče prve stopnje pravilno in logično zaključilo, da ni uspela dokazati, da naj bi bil denar, ki ga je sicer nesporno s svojega računa nakazovala na toženčev račun oziroma z njim plačevala za potrebe restavracije, res njen denar. Po drugi strani je glede na nepopolne in nesklepčne navedbe ter poznejšo izpovedbo o 200.000 EUR prihrankov (ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nerealno oziroma zelo malo verjetno) pravilen tudi dokazni zaključek, da so tožničine izpovedbe neverodostojne in neprepričljive.

18. Tako pri presoji vprašanja, ali je tožnica imela zadosti prihrankov, kot pri presoji verodostojnosti njenih navedb in izpovedb je pomembno tudi dejstvo (na katerega se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje), da je tožnica v tem postopku zaprosila za oprostitev sodnih taks. Tožnica je izpovedala, da naj bi imela (pred domnevnimi posojili) okoli 200.000 EUR prihrankov in da še vedno razpolaga s 100.000 EUR prihrankov, ki jih ima doma v sefu (izpovedba tožnice na naroku 4. 7. 2018, 17. in 18. stran prepisa zapisnika). Navedeno pomeni, da je tožnica vsaj enkrat lagala v postopkih pred državnimi organi. Bodisi v postopku za taksno oprostitev, če je zamolčala prihranke (pri tem bi bržkone zagrešila tudi kaznivo dejanje), ali pa je lagala sodišču zaslišana kot stranka o tem, da in koliko naj bi imela prihrankov. V obeh primerih je edini pravilen dokazni zaključek, da se izpovedbi takšne osebe ne more pokloniti vere.

19. Pri ugotavljanju okoliščin v zvezi s taksno oprostitvijo sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela, saj ni ugotavljalo odločilnega dejstva, temveč indic, ki je služil oceni verodostojnosti tožničinih izpovedb. Tudi dejstvo, da so bila plačila izvedena s tožničinega transakcijskega računa, ne ustvarja (zakonske) domneve, da je denar na tem računu last tožnice, temveč je le indic, ki pa je bil v tej pravdi prepričljivo ovržen.

20. Glede na povedano je nepomembno, kar pritožba na več mestih izpostavlja kot odločilno dejstvo (da toženec v začetku poslovanja ne imel denarja, o čemer sta izpovedali dve priči) ali pomanjkljivost toženčevih trditev in dokazov ali razlogov sodišča prve stopnje (da toženec ni izkazal, da se dinamika gotovinskih pologov na TRR tožnice zneskovno ujema z mesečnimi zneski gotovinske blagajne; da bi toženec moral po posameznih mesecih izkazati promet z uradnimi podatki; da ni dokazal, kdaj in kako je tožnica jemala denar iz blagajne ter kdaj in kako ga je polagala na svoj račun; da se njegove navedbe o tem, kdaj in kako je tožnica nosila denar iz restavracije, razlikujejo; da se sodišče ni opredelilo do tožničinih trditev, da je toženec potreboval denar za potrebe restavracije itd.). Ni toženec tisti, ki bi bil dolžan s stopnjo prepričanja ali pretežne verjetnosti dokazati, da je tožnica na svoj račun dejansko polagala denar, ki ga je jemala iz blagajne restavracije,2 temveč bi tožnica morala dokazati, da je razpolagala s svojim denarjem, ki bi ga (objektivno) lahko posodila tožencu. Sodišče prve stopnje je trditveno in dokazno breme pravilno razporedilo.

21. Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ne verjame priči C. C. (bivšemu možu tožnice) glede hrambe denarja v sefu. Sodišče je razloge o tem, zakaj ne sprejema tožničinih navedb o hrambi denarja v sefu, zapisalo v 72. točki obrazložitve, s temi razlogi pa se pritožba vsebinsko ne sooči. Poleg tega je razloge o tem posredno zavzelo tudi v 70. in 71. točki obrazložitve, ko je pojasnilo, zakaj ne verjame tožnici, da bi sploh lahko imela prihranke v višini, ki jo je navedla v svoji izpovedbi (in če prihrankov ni, jih tudi ni mogoče hraniti v sefu). Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev s tem, ko je zapisalo, da (sodišče) ne sme nekritično slediti trditvam in dokazom tožnice, obenem pa je v celoti in po prepričanju tožnice nekritično sledilo navedbam toženca. Sodišče prve stopnje je navedbe in dokaze obeh strank kritično presojalo in končni izid dokaznega postopka je tak, da so toženčeve teze to vrednotenje uspešno prestale, tožničine pa ne.

22. Tožnica tudi ne more uspeti z argumentom, da bi sodišče prve stopnje, glede na to, da je zahtevku deloma ugodilo (glede 4.237,39 EUR s pripadki), moralo slediti (tudi) tožničinim navedbam glede preostalega dela zahtevka iz naslova posojil. Del odločitve prvostopenjskega sodišča, s katerim je bilo zahtevku deloma ugodeno, ni pritožbeno izpodbijan in zato sodišče druge stopnje ni niti upravičeno niti dolžno preizkušati pravilnosti tega dela odločitve, posledično pa tudi ni mogoče sprejeti pritožbenih navedb, da so razlogi sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju oziroma nekonsistentni (ker je zahtevku deloma ugodilo in deloma ne). Bistveno je le, ali so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati svojih zahtevkov v delu, ki je bil zavrnjen.

_Glede vračila premičnih stvari:_

23. Tožnica je zahtevala 1.500 EUR za različne premičnine (kuhinjsko posodo, prte, pribor, male gospodinjske aparate), ki naj bi jih izročila tožniku, tožnik pa naj jih ne bi vrnil. Glavni razlog za zavrnitev je bil, da bi tožnica morala zahtevati vrnitev predmetov (nedenarni reivindikacijski zahtevek), ne pa njihove denarne vrednosti (80. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Teh razlogov pritožba z nobenim konkretiziranim argumentom ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa jim v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava v celoti pritrjuje.

_Glede najemnine oziroma uporabnine:_

24. Tožnica je zahtevala od toženca tudi plačilo 4.800 EUR za »najemnino oz. uporabnino« in stroške za uporabo stanovanja v ... Sodišče prve stopnje je zahtevek med drugim zavrnilo zato, ker tožnica ni niti trdila, da bi se s tožencem dogovorila, da bo moral za občasno gostovanje pri njej plačati (82. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi teh razlogov pritožba konkretizirano ne izpodbija, temveč pavšalno navaja, da je podala ustrezne trditve (ne pove, katere trditve so to in v katerih vlogah jih je podala) in da je toženec priznal, da je v spornem obdobju bival v stanovanju tožnice. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da vse navedeno še ne zadošča za sklepčnost trditev o neupravičeni obogatitvi.

25. Neupravičena obogatitev zahteva ne le obogatitev, temveč na drugi strani tudi prikrajšanje. Prikrajšanje mora nastati brez volje oziroma proti volji prikrajšanega. Tožnica ni niti zatrjevala, da bi toženec bival v stanovanju brez njene vednosti ali proti njeni volji, take navedbe pa bi bile tudi skrajno malo verjetne glede na v postopku na prvi stopnji ugotovljeno (in v pritožbenem postopku ponovljeno) dejstvo, da sta bila takrat tožnica in toženec intimen par. Očitno je, da je toženec kot ljubimec pri tožnici bival po njeni volji, zato ni mogoče govoriti o prikrajšanju. Razlogi sodišča prve stopnje, da je v zvezi z najemnino oziroma uporabnino tožnica spreminjala trditve, so le dodaten razlog za zavrnitev zahtevka iz tega naslova kot neizkazanega in neverodostojnega.

_Sklepno glede tožničine pritožbe:_

26. Pritožbene navedbe, da je tožnica delala v toženčevi restavraciji cele dneve brez plačila in v zvezi z domnevnimi kršitvami delovnopravne zakonodaje nimajo nobene zveze s tu obravnavanim zahtevkom. Terjatve v zvezi z zaposlitvijo bi morala tožnica uveljavljati pred delovnim sodiščem.

27. Neutemeljena je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve, češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo uspeha tožnice po temelju. Pri delnem uspehu sodišče o stroških odloči upoštevaje vse okoliščine primera (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica je uspela z zelo majhnim delom zahtevka (cca 7 %), zato je odločitev o porazdelitvi stroškov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, v okvirih proste presoje iz 154. člena ZPP. Ponderiranje stroškov »po temelju in po višini« je izjema, ki ji je novejša sodna praksa vse manj naklonjena in v obravnavanem primeru zanjo ni nobenega razloga.

28. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinih zahtevkov v vseh pogledih pravilna. Ker v zvezi s pritožbo tožnice ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je na podlagi 353. člena ZPP njeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

_Glede pritožbe toženca:_

29. Deloma so utemeljene pritožbene navedbe toženca, da mu je sodišče prve stopnje priznalo premalo stroškov. Iz obrazložitve stroškovne odločitve (85. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) izhaja, da mu sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov za narok 8. 6. 2021 (500 odvetniških točk za pristop, 40 točk za odsotnost iz pisarne, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV – skupno 403,19 EUR). Iz zapisnika tega naroka (red. št. 107) je razvidno, da je pooblaščenka toženca na narok pristopila in tudi priglasila stroške na zapisnik.

30. Niso pa utemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo tožencu priznati stroške »z vlogo z dne 3. 3. 2021,« saj takšne pripravljalne vloge v spisu ni. Za vložitev stroškovnika na naroku odvetniku posebna nagrada ne pripada, ker je to del opravil, za katera se prizna nagrada za narok, ta pa je tožencu za narok 4. 3. 2021 bila priznana.

31. Sodišče prve stopnje s sodbo z dne 6. 9. 2021 tožencu po naravi stvari ni moglo priznati stroškov doplačila za izvedenca v višini 202,33 EUR, ki so bili tožencu naloženi v plačilo s sklepom z dne 27. 10. 2021 in ki jih je toženec plačal 14. 3. 2022 (red. št. 135). Ker sodišče odloča po stanju na dan zadnje glavne obravnave (primerjaj 311. člen ZPP), so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje tožencu ni prisodilo stroškov, ki so mu nastali šele po izdaji sodbe.

32. Glede na povedano je sodišče prve stopnje pritožbi toženca zoper stroškovno odločitev deloma ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) glede stroškov naroka 8. 6. 2021 v znesku 403,19 EUR.

33. Za ta znesek je povečalo s strani sodišča prve stopnje izračunane skupne toženčeve stroške (4.655,29 EUR), tako da ti sedaj znašajo 5.058,48 EUR, kar je ponderiralo s (pritožbeno neizpodbijanim) toženčevim uspehom v postopku (92,07 %). Od tako dobljenega zneska (4.657,34 EUR) je odštelo ponderirane stroške tožnice (342,70 EUR), tako da je tožnica sedaj dolžna tožencu plačati skupno 4.314,64 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

_Glede stroškov pritožbenega postopka:_

34. Tožnica je s pritožbo propadla, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Toženčev odgovor na pritožbo zoper sodbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, s pritožbo zoper sklep o stroških pa je tožnik uspel približno polovično (presoja vseh okoliščin primera po drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), zato je sodišče druge stopnje odločilo, da je tožnica tožencu dolžna povrniti polovico stroškov pritožbe zoper sklep, ki obsegajo nagrado za sestavo pritožbe zoper sklep (150 točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 111,99 EUR, in 90 EUR sodne takse za pritožbo (skupno torej 201,99 EUR) oziroma polovično 100,99 EUR. Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne roka za prostovoljno izpolnitev dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Zgolj obrobno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je preverljiv in logično argumentiran tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je precej verjetno, da je tožnica dejansko polagala na svoj račun denar, ki ga je jemala iz blagajne restavracije in ga nato naprej nakazovala tožniku oziroma plačevala za različne potrebe restavracije.