Jedro

Privolitev v lastno prikrajšanje mora biti nedvoumno. Da tovrstna privolitev tožeče stranke ni obstajala, kaže že dejstvo, da je že po Pogodbi tožena stranka (bila) dolžna plačati tožeči stranki tudi nadomestilo za uporabo fonogramov. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka ni izdajala računov, še ne pomeni, da se je tožeča stranka odpovedala svojim terjatvam, ki so nastale že na podlagi Pogodbe (in ne računov).

V pravdnem postopku sodišča odloča v mejah postavljenih zahtevkov, to pomeni v okviru relevantnih dejstev in dokaznih predlogov strank ter njihovega tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi v drugem odstavku točke III. izreka in točki IV. izreka.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo nadomestila v znesku 622,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in plačilo stroškov v znesku 123,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti (točka III. izreka). Prav tako je sklenilo, da se zavrne ugovor tožene stranke glede krajevne nepristojnosti sodišča (točka I. izreka), da se postopek ustavi glede tožbenega zahtevka za plačilo civilne kazni v višini 1.147,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do plačila (točka II. izreka), in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 415,96 EUR, v primeru zamude s plačilom pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (točka IV. izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe, in sicer del, v katerem je bil zavrnjen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (drugi odstavek točke III. izreka izpodbijane sodbe), in zoper odločitev o stroških postopka (točka IV. izreka izpodbijane sodbe) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Iz vsebine pritožbe izhaja, da je uveljavljala razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka paricijskega roka do dne plačila, toženi stranki pa naj naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do dne plačila.

3. Tožena stranka je pravočasno odgovorila na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala, da jo kot neutemeljeno v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne njene stroške tega pritožbenega postopka, in sicer v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

4. Pritožba ni utemeljena.

Nadomestilo za javno priobčitev fonogramov

5. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru zahtevala plačilo nadomestila iz naslova neupravičene obogatitve (IV. točka tožbenih navedb). Pri zatrjevanju dejstev, ki tvorijo podlago za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, je tožeča stranka vztrajala ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje.

6. V obravnavanem primeru med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka v svojem lokalu predvajala fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti, s čimer je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonogramov (130. člen ZASP). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o javni priobčitvi fonogramov št. 0004593 (v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožena stranka zavezala tožeči stranki plačati nadomestilo za uporabo fonogramov, oziroma je bilo dogovorjeno, da sme tožena stranka proti plačilu nadomestila uporabljati fonograme. Glede na navedeno in upoštevajoč določbo 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi, saj Pogodba predstavlja pravni temelj, na podlagi katerega lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo nadomestila za uporabo fonogramov, oziroma je tožena stranka imela veljaven pravni naslov za uporabo fonogramov. Tožeča stranka je torej do plačila upravičena na pogodbeni podlagi.

7. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila zavrnilo iz razloga, ker je tožeča stranka privolila v lastno prikrajšanje (1. odstavek 140. člena OZ). Privolitev v lastno prikrajšanje mora biti nedvoumno. Da tovrstna privolitev tožeče stranke ni obstajala, kaže že dejstvo, da je že po Pogodbi tožena stranka (bila) dolžna plačati tožeči stranki tudi nadomestilo za uporabo fonogramov. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka ni izdajala računov, še ne pomeni, da se je tožeča stranka odpovedala svojim terjatvam, ki so nastale že na podlagi Pogodbe (in ne računov).

8. Vendar pa je kljub temu, da je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke za plačilo nadomestila zavrnilo iz napačnega materialnopravnega razloga, njegova odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka še zmeraj materialnopravno pravilna. Kot že navedeno, je namreč tožeča stranka plačilo zahtevala iz naslova neupravičene obogatitve in v ta namen tudi zatrjevala dejstva, ki takšen zahtevek utemeljujejo. Da je Pogodbe podpisala, je slednja priznala šele v pritožbi, torej prepozno, v vsakem primeru pa nikoli v postopku ni zahtevala plačila nadomestila na podlagi Pogodbe.

9. V pravdnem postopku sodišča odloča v mejah postavljenih zahtevkov, to pomeni v okviru relevantnih dejstev in dokaznih predlogov strank ter njihovega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 7. člena ZPP). Glede na navedeno zahtevek tožeče stranke za plačilo nadomestila ni sklepčen. Tožeča stranka bi s postavljenim zahtevkom uspela le, v kolikor bi s postavitvijo ustreznih trditev plačilo vtoževanega zneska zahtevala oziroma utemeljevala na pogodbeni podlagi. Ker nesklepčnosti ni odpravila, kljub temu, da jo je tožena stranka na dejstvo, da je Pogodba sklenjena, ves čas opozarjala (v odgovoru na tožbo – l. št. 12, v pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2012 – l. št. 19, v pripravljalni vlogi z dne 9. 1. 2013 – l. št. 26 in na naroku za glavno obravnavo dne 14. 1. 2013 – l. št. 29), je njen zahtevek neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa še zmeraj pravilna, zaradi česar sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Pritožba tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo nadomestila (drugi odstavek točke III. izreka izpodbijane sodbe) tako ni utemeljena.

Odločitev o stroških postopka

11. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari pravilna, je posledično upoštevajoč določbi prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP pravilna tudi odločitev o stroških postopka, katere tožeča stranka obrazloženo niti ni izpodbijala.

12. Glede na navedeno je sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo v drugem odstavku točke III. izreka (glede obveznosti plačila nadomestila) in točki IV. izreka (glede pravdnih stroškov).

Stroški pritožbenega postopka

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 165. člena in s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama nosi stroške pritožbenega postopka, ki so ji nastali. Sodišče tudi toženi stranki ni priznalo stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj slednji za odločitev sodišča ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).