Jedro

Iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, ali gre za obnovo na predlog ali za obnovo po uradni dolžnosti. Predvsem pa ni mogoče razbrati, ali sta bila pri uvedbi obnove spoštovana enomesečni relativni in triletni absolutni rok, ki sta predpisana za primer obnove postopka na podlagi 1. točke 260. člena ZUP in ki veljata tako za uvedbo obnove na predlog kot tudi za začetek obnove po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 352-08-301/2005/11 z dne 17. 7. 2009 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je odločeno, da se postopek izdaje licence, končan z odločbo št. 352-08-301/2005-1 z dne 17. 3. 2006, obnovi po uradni dolžnosti, in sicer v celoti (in) v takem obsegu, da se glede novih dokazov ugotovi utemeljenost priznanja statusa nepremičninske posrednice tožeči stranki. Iz obrazložitve sledi, da je pristojno ministrstvo tožeči stranki z navedeno odločbo podelilo licenco za opravljanje poslov posredovanja v prometu z nepremičninami. Po pravnomočnosti odločbe je bilo ugotovljeno, da tožnica ni zaključila predpisane srednje šole oziroma temu ustreznega izobraževanja po prejšnjih predpisih, tako kot je to določeno s četrtim odstavkom 37. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju (Uradni list RS, št. 50/06, 72/06, v nadaljevanju: ZNPosr) za izdajo licence. S tem so bili pridobljeni novi dokazi, na podlagi katerih bi prišlo do drugačne odločitve v zvezi z izdajo licence, če bi bili ti dokazi znani in uporabljeni ob izdaji odločbe, kar predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Upravni organ še ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka skladno z določbo 263. člena ZUP pravočasen.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži, da ji povrne stroške postopka. V tožbi navaja, da je upravni organ zmotno ugotovil, da tožeča stranka nima ustreznega zaključenega izobraževanja, ki se zahteva po določbah četrtega odstavka 37. člena ZNPosr za izdajo licence. Obenem pa je sklep nezakonit tudi zato, ker je predlog za obnovo nepravočasen, sklep pa izdan, ne da bi se upoštevale določbe 263. člena ZUP. Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, kdaj je bil predlog za obnovo vložen. Obenem pa tožeča stranka opozarja na četrti odstavek 263. člena ZUP, po katerem obnove postopka ni mogoče predlagati in ne uvesti, če je potekel rok treh let od dokončnosti odločbe. Odločba o podelitvi licence z dne 17. 3. 2006 je postala pravnomočna pred 17. 7. 2006, zato je bil predlog za obnovo vložen prepozno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz (izreka) izpodbijane odločbe sledi, da je bil izpodbijani sklep o dovolitvi obnove postopka izdan po uradni dolžnosti in ne na predlog. Zato so navedbe v obrazložitvi sklepa, kolikor se nanašajo na predlog za obnovo in na pravočasnost predloga, v nasprotju z izrekom sklepa, kar je kršitev pravil postopka. Iz obrazložitve sklepa pa tudi ni razvidno, na katerih podatkih temelji ugotovitev upravnega organa, da je predlog za obnovo postopka oziroma začetek obnove pravočasen. Iz izpodbijanega sklepa tako ni mogoče razbrati, ali gre v konkretnem primeru za obnovo na predlog ali po uradni dolžnosti, predvsem pa ni mogoče razbrati in s tem ugotoviti, ali sta bila pri uvedbi obnove spoštovana enomesečni relativni in triletni absolutni rok, ki sta predpisana za primer obnove postopka na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, in ki sicer veljata tako za uvedbo obnove na predlog kot tudi za začetek obnove po uradni dolžnosti. Razlogi sklepa so torej pomanjkljivi do te mere, da ni mogoče preizkusiti njegove pravilnosti in zakonitosti, takšna - bistveno pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa narekuje njegovo odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo istemu upravnemu organu, da ponovno odloči. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.