Jedro

Tožnik se je s pogodbo zavezal, da bo v treh letih po zaključku projekta iz te pogodbe, to je najkasneje do 24. 10. 2017, neto povečal število zaposlenih za 2 delavca. Pogodba tudi določa, kaj pomeni neto povečanje števila zaposlenih, in sicer da je to absolutna razlika med številom zaposlenih pred oddajo vloge in številom zaposlenih na dan najkasneje 3 oziroma 5 let po zaključku projekta iz 3. člena omenjene pogodbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da tožniku ne dodeli sredstev iz 4. javnega razpisa za spodbujanje začetnih investicij in ustvarjanja novih delovnih mest na območju občin Osilnica, Semič, Metlika, Kočevje, Črnomelj, Loški Potok in Kostel v letu 2015 – Ob-1328/15 (v nadaljevanju: 4. javni razpis ), ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 9/15 z dne 13. 2. 2015. Tožnik je na tem razpisu kandidiral z vlogo za sofinanciranje projekta „Nakup CN stroja, komore za peskanje in viličarja na sklopu A“.

2. Vloga tožnika, ki je bila dopolnjena skladno s pozivom, po mnenju tožene stranke vsebinsko ni ustrezna, saj tožnik ni upravičen prijavitelj v smislu poglavja 2.3.1. Za tožnika je bilo ugotovljeno, da se po pogojih iz 4. javnega razpisa šteje za neupravičenega prijavitelja, saj je v skladu z določili razpisa še prejemnik sredstev iz 3. javnega razpisa na podlagi pogodbe št. C2130-13P990048 (v nadaljevanju Pogodba), in bi moral, da bi dosegel status upravičenega prijavitelja iz poglavja 2.3.1. razpisne dokumentacije, imeti na dan oddaje vloge na 4. javni razpis, to je 17. 3. 2015, izpolnjene vse obveznosti iz Pogodbe. Pogodba v 6. členu določa, da bi moral imeti tožnik zaposlenih 25 oseb, vendar je toženka na podlagi obrazca št. 3A in potrdila ZZZS, Izpostave Metlika, ugotovila, da je imel tožnik na dan oddaje vloge zaposlenih le 24 oseb.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, saj je tožena stranka napačno ugotovila, da tožnik ni upravičen prijavitelj v smislu poglavja 2.3.1. Tožnik ima namreč izpolnjene vse pogoje, ki jih zahteva 4. javni razpis. Tožnik pove, da je imel na dan oddaje vloge zaposlenih 25 ljudi, od tega 24 zaposlenih ter 1 študenta, na dan objave razpisa pa 25 zaposlenih in 1 študenta. Na podlagi zahtev 3. javnega razpisa je tožnik zaposlil 2 novi osebi. Podjetje je konec leta 2015 zaposlovalo 25 oseb, pomotoma pa je v prijavi na 4. razpis tožnik navedel, da je povprečno število zaposlenih na podlagi delovnih ur v obračunskem obdobju 25, pravilno pa je 27,56. S tem je podjetje v poslovnem letu 2014 preseglo povprečno število zaposlenih na podlagi delovnih ur. Tožnik pove, da število zaposlenih na dan oddaje vloge znaša 24 delavcev. Razlog v zmanjšanju števila zaposlenih je v običajni fluktuaciji delavcev iz različnih razlogov. Trenutno je pri tožniku zaposlenih 25 delavcev. Ker je toženka napačno ugotovila dejansko stanje in tako napačno ocenila vlogo tožeče stranke, je posledično prijavo tožnika zavrnila. Prav tako pa bi morala toženka o zadevi odločiti z odločbo in ne sklepom, kar pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, poleg tega naj toženki naloži plačilo stroškov postopka po opravljeni glavni obravnavi.

4. Toženka je na tožbo odgovorila. Poudarja, da je tožnik že sam v prijavi na razpis navedel, da je imel v trenutku oddaje vloge 24 zaposlenih delavcev. Študent, ki je bil v tem času tudi zaposlen pri tožniku, se na podlagi izrecnih določb tretjega razpisa ne šteje v kategorijo zaposlenih, zato tožnik pogojev razpisa ni izpolnil. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi gre za javni razpis, katerega predmet je sofinanciranje začetnih investicij in ustvarjanje novih delovnih mest na območju občin Osilnica, Semič, Metlika, Kočevje, Črnomelj, Loški Potok in Kostel v letu 2015. 7. Med strankama je sporna uvrstitev tožnika med neupravičene prijavitelje.

8. Kdo je neupravičen prijavitelj v smislu 4. javnega razpisa določa odstavek 2.3.2., ki nosi naslov Neupravičeni prijavitelji. Med drugim dosežejo ta status tisti prejemniki sredstev, katerih investicije, ki so predmet sofinanciranja z nepovratnimi sredstvi, se še niso zaključile in/ali še niso zaposlile vseh delavcev (jih nameravajo zaposliti v naslednjih letih, v skladu s pogodbo), delovna mesta, ki so bila ustvarjena, niso bila ves čas zasedena oziroma iz pogodb ni razvidno, da bodo zasedena vsaj še 3 oziroma 5 let po zaključku projekta ali pa se investicija ne izvaja v skladu z vlogo.

9. Med strankama je nadalje nesporno, da je tožnik prejemnik sredstev iz 3. javnega razpisa za spodbujanje začetnih investicij in ustvarjanje novih delovnih mest na območju občin Osilnica, Semič, Metlika, Kočevje, Črnomelj, Loški Potok in Kostel v letu 2013 in 2014 (Uradni list RS št. 87/2012, 93/2012, v nadaljevanju 3. javni razpis) za projekt investicije v nakup dveh CNC strojev. Na podlagi 3. razpisa je tožnik s toženko dne 19. 6. 2013 sklenil Pogodbo, na podlagi katere je bil tožnik prejemnik sofinanciranja prej omenjenih dveh strojev. Iz pogodbe izhajajo različne tožnikove obveznosti, za konkretni spor je najpomembnejša določba 6. člena Pogodbe, kjer je določeno, da je tožnik v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 povprečno zaposloval 22,35 delavcev, na dan oddaje vloge pa 23 delavcev. Tožnik se je s to Pogodbo zavezal, da bo v treh letih po zaključku projekta iz te Pogodbe, to je najkasneje do 24. 10. 2017, neto povečal število zaposlenih za 2 delavca. Pogodba tudi določa, kaj pomeni neto povečanje števila zaposlenih, in sicer da je to absolutna razlika med številom zaposlenih pred oddajo vloge in številom zaposlenih na dan najkasneje 3 oziroma 5 let po zaključku projekta iz 3. člena omenjene Pogodbe.

10. Iz upravnih spisov, in sicer potrdila ZZZS, Izpostave Metlika, o zavarovanih osebah ter iz prijavnega obrazca na 4. razpis 3A je razvidno, da je imel tožnik na dan oddaje vloge, to je 17. 3. 2015, zaposlenih 24 oseb, poleg tega pa še študenta, ki pa je zavarovan po drugi zavarovalni podlagi 0,50, saj študentsko delo ne šteje med zaposlene v smislu 3. javnega razpisa (natančno določeno v razpisni dokumentaciji v poglavju 2.23.1.).

11. Sodišče tako ne sledi trditvam tožeče stranke, da je izpolnil vse pogoje 3. javnega razpisa in je zato lahko upravičeni prijavitelj po 4. javnem razpisu, saj nesporno na dan oddaje vloge ni imel zaposlenih 25 delavcev, kolikor bi jih moral glede na določila Pogodbe in 4. javnega razpisa imeti (ves čas zasedena delovna mesta).

12. Sodišče zavrača razlago tožnika, da je v celoti izpolnil pogoje iz 3. razpisa, saj naj bi zaposlil v skladu s Pogodbo 2 novi osebi. Res je, da je zaposlil 2 osebi, vendar pa nesporno iz njegove prijave na 4. razpis izhaja, da je imel na dan oddaje prijave zaposlenih le 24 delavcev. Zaposlena A.A. in B.B., za katere je ustvaril dve novi delovni mesti po 3. razpisu, sta sicer res še vedno zaposlena pri njem, vendar pa je bil namen 3. javnega razpisa med drugim ustvarjanje novih delovnih mest, razlago števila delovnih mesta pa predstavlja 6. člen Pogodbe, kjer je določeno, da je neto povečanje števila zaposlenih absolutna razlika med številom zaposlenih pred oddajo vloge in številom zaposlenih na dan najkasneje 3 oziroma 5 let po zaključku projekta iz 3. člena te pogodbe. V svoji vlogi na 3. javni razpis je namreč tožnik sam navedel, da je bilo na dan oddaje vloge v podjetju zaposlenih 23 oseb, v okviru projekta, s katerim je kandidiral na 3. javnem razpisu, se je tožnik obvezal ustvariti in zasesti 2 novi delovni mesti tako, da naj bi bilo skupno število zaposlenih 3 leta po zaključku investicije 25 (23 že zaposlenih + 2 novi delovni mesti). Omenjena zaveza je natančno opredeljena v 6. členu Pogodbe. Če bi tožnik želel biti upravičen prijavitelj po 4. javnem razpisu, bi moral zavezo iz 6. člena Pogodbe skladno z zadnjo alinejo poglavja 2.3.2. razpisne dokumentacije izpolniti pred iztekom 3 let po zaključku investicije, to je že ob prijavi na 4. javni razpis. Pri tem je treba poudariti, da med zaposlitev ne šteje študentsko delo in to ne v smislu 3. in ne v smislu 4. javnega razpisa, šteje le delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ali za določen čas po zaključku investicije.

13. Glede tožnikovega ugovora, da ima trenutno zaposlenih 25 delavcev in torej izpolnjuje vse obveznosti po 3. javnem razpisu, sodišče poudarja, da na podlagi načela zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) upravni organ odloča na podlagi dejstev in pravnega stanja v času odločanja, razen če zakon ali podzakonski akt ne določa drugače, za kar pa ne gre v konkretnem primeru.

14. Sodišče lahko razume situacijo pri tožniku, da je zmanjšanje števila delavcev za enega običajna fluktuacija, vendar pa so razpisni pogoji in 3. in 4. razpisa jasni in nedvoumni, zaveza tožnika pa izhaja tudi iz podpisane Pogodbe.

15. Sodišče zavrača tudi ugovor tožnika o bistvenih kršitvah postopka zaradi dejstva, da je bilo o tožnikovi vlogi odločeno s sklepom in ne z odločbo. Na ta način je toženka sledila razpisnim določilom, ki v poglavju 2.2.0. naslov Obveščanje o rezultatih javnega razpisa in izdaja sklepov določa, da se vsem prijaviteljem vročijo sklepi.

16. Upravno sodišče je v tovrstnih zadevah že razvilo upravnosodno prakso in standarde presoje zakonitosti izpodbijanih aktov, te standarde je mogoče povzeti tako, da mora biti presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev zaradi zagotavljanja ustavnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) oziroma enakih možnosti udeležencem na razpisu glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je presoja sodišča glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna (tako Upravno sodišče že v zadevah U 1104/2005 z dne 14. 12. 2005, U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 itd.). Tega pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati.

17. Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo.

18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

19. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.