Jedro

Glede na to, da je tožena stranka v obravnavani zadevi odločila, da za odločanje o stroških postopka ni pristojna in bo o stroških postopka odločeno v ponovnem postopku, zavrnilni del odločbe pa je glede na višino celotne naložene obveznosti zanemarljivo visok, po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za kršitev določb postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

V obravnavani zadevi ne gre za pomanjkljivo navedeno firmo z manjkajočimi sestavinami ali pisnimi pomotami, temveč za popolnoma drug naziv ter naslov, zato ni mogoče sklepati, da je iz predloženega računa mogoče prejemnika računa nedvoumno identificirati kot revidenta.

Cena brez DDV je obvezna sestavina računa. Račun, iz katerega cena brez DDV ni razvidna, se ne upošteva kot račun, na podlagi katerega bi bilo mogoče v skladu s šestim odstavkom 40. člena ZDDV uveljavljati odbitek vstopnega DDV.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 12.4.2006, s katero je tožena stranka v pretežnem delu ugodila revidentovi pritožbi zoper odločbo Davčnega urada K. z dne 28.2.2002, s katero je prvostopni organ revidentu naložil plačilo razlike davka od dobička pravnih oseb ter davka na dodano vrednost - DDV za leto 2000. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Tožena stranka je tek zamudnih obresti pravilno uskladila z odločbo Ustavnega sodišča, revidentu pa odbitek vstopnega DDV po spornih računih pravilno ni bil priznan, saj se je prvi račun glasil na napačno pravno osebo, drugi račun pa ni vseboval podatka o ceni blaga brez DDV. Tožena stranka je pravilno uporabila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, ko v izreku drugostopne odločbe ni odločila o stroških postopka, saj je bila odločba (razen v nesorazmernem delu) odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje prvostopnemu organu.

3. Revident je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožbo – sedaj revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je tožena stranka napačno odločila o obrestih, saj obresti ne morejo teči od odpravljene odločbe. Drugostopni organ je pristojen odločati o stroških in bi moral v delu, v katerem je odločil sam, odločiti tudi o stroških.

4. Revizija ni utemeljena.

5. S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1.1.2007. 6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

7. Revidentovo stališče, da je tožena stranka določila tek zamudnih obresti od odpravljene odločbe, je napačno. V izreku izpodbijane drugostopne odločbe je tožena stranka odločila, da se prvostopna odločba odpravi in vrne v ponoven postopek, razen v točki II/1, ki pa se odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, in odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe. Točka II/1 prvostopne odločbe, s katero je revidentu naloženo plačilo DDV za obdobje junij 2000 v višini 120.693,00 SIT z zamudnimi obrestmi, je torej ostala v veljavi, odpravljena je bila le v delu, ki se nanaša na zamudne obresti in v tem delu usklajena z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004. Zamudne obresti, o katerih je v izreku odločila tožena stranka, tako tečejo od veljavnega in ne od odpravljenega dela odločbe, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zato so revizijski očitki neutemeljeni.

8. Revident v reviziji zatrjuje, da bi tožena stranka morala odločiti tudi o stroških postopka, saj je sicer kršena njegova pravica do pravičnega sojenja.

9. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZUP drugostopni organ, ki zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Drugostopni organ torej ne odloča o stroških postopka, kadar zadevo vrne prvostopenjskemu organu. V obravnavani zadevi je bila odločba prvostopnega organa, s katero je bilo revidentu naloženo plačilo preko 67 milijonov SIT davčne obveznosti, v pretežnem delu odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje prvostopnemu organu, pritožba pa je bila zavrnjena oziroma je drugostopni organ sam odločil o stvari samo v delu, ki se nanaša na plačilo 120.693,00 SIT in pripadajočih obresti, kar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča nesorazmeren del, saj predstavlja manj kot odstotek obveznosti, naložene s prvostopno odločbo. Tožena stranka bi v tem delu morala zahtevo za povračilo stroškov postopka na podlagi drugega odstavka 114. člena ZUP zavrniti. Glede na to, da je tožena stranka v obravnavani zadevi odločila, da za odločanje o stroških postopka ni pristojna in bo o celotnih stroških postopka odločeno v ponovnem postopku, zavrnilni del pa je glede na višino celotne naložene obveznosti zanemarljivo visok, po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za kršitev določb postopka iz drugega ali tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, zaradi katerih bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

10. Vrhovno sodišče v skladu s 86. členom ZUS-1 ugotavlja, da je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. Tožena stranka je revidentu naložila plačilo DDV, ker je ugotovila, da dva računa, na podlagi katerih je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, ne ustrezata pogojem, določenim v prvem odstavku 34. člena ZDDV.

11. V šestem odstavku 40. člena ZDDV je določeno, da sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV le, če je izkazan na računih iz 34. člena tega zakona. V 3. točki prvega odstavka 34. člena ZDDV je določeno, da mora račun, izdan davčnim zavezancem, vsebovati firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko prejemnika blaga oziroma storitve. V postopku je bilo ugotovljeno, da račun v skupnem znesku 50.317,96 SIT ne vsebuje pravilnega naziva prejemnika računa oziroma davčnega zavezanca, saj se namesto na firmo revidenta račun glasi na A.A. Vrhovno sodišče je v upravno sodni praksi že zavzelo stališče, da je mogoče pravico do odbitka vstopnega DDV uveljavljati tudi v primeru, da je firma prejemnika računa pomanjkljivo navedena, če je iz (pomanjkljivo) navedene firme, tudi v povezavi z davčno številko, mogoče ugotoviti, za katerega zavezanca gre (sodba X Ips 1239/2004 z dne 16.7.2009). V obravnavani zadevi ne gre za pomanjkljivo navedeno firmo z manjkajočimi sestavinami ali pisnimi pomotami, temveč za popolnoma drug naziv (A.A. namesto B.B. d. d.) ter naslov, zato ni mogoče sklepati, da je iz predloženega računa mogoče prejemnika računa nedvoumno identificirati kot revidenta. Glede na navedeno revidentu pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi tega računa utemeljeno ni bila priznana.

12. Glede računa v skupnem znesku 705.600,00 SIT je bilo v postopku ugotovljeno, da ne vsebuje podatka o ceni blaga brez DDV, ki je obvezna sestavina računa glede na 6. točko prvega odstavka 34. člena ZDDV. Iz podatka o ceni blaga brez DDV ter količini dobavljenega blaga je mogoče preveriti pravilnost izračuna davčne osnove in izkazanega davka, katerega odbitek zavezanec uveljavlja. Šesta Direktiva Sveta št. 77/388/EGS z dne 17.5.1977, s katero je bil ZDDV v postopku sprejemanja usklajen, v točki (b) tretjega odstavka 22. člena določa, da mora račun jasno izkazovati ceno brez davka in pripadajoči davek po posameznih stopnjah, pa tudi kakršnekoli oprostitve. V točki (c) istega odstavka direktiva pooblašča države članice, da določijo merila za odločanje, ali se dokument prizna kot račun. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je cena brez DDV obvezna sestavina računa, saj jo kot takšno določata tako ZDDV kot Šesta Direktiva, in da je mogoče utemeljeno zaključiti, da se račun, iz katerega cena brez DDV ni razvidna, ne upošteva kot račun, na podlagi katerega bi bilo mogoče v skladu s šestim odstavkom 40. člena ZDDV uveljavljati odbitek vstopnega DDV. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi X Ips 1239/2004 z dne 16.7.2009. 13. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja revident, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.