Jedro

Sodišče prve stopnje je ukrep prepustitve stanovanja v skupni uporabi v izključno uporabo žrtvi izreklo, ko je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je predlagateljica žrtev dlje časa trajajočega psihičnega nasilja, ki ga nad njo vrši njena hči.

V ozadju psihičnega nasilja je sicer duševna bolezen nasprotne udeleženke, vendar pa je nasprotna udeleženka s svojimi dlje časa trajajočimi ravnanji in psihičnim pritiskom nedopustno posegla v duševno celovitost predlagateljice, v njeno dostojanstvo ter pravico do miru in varnosti. Predlagateljica je do nje v podrejenem položaju, pred njo pa občuti izrazit strah in je na podlagi preteklih izkušenj prepričana, da je nasprotna udeleženka zmožna skrajno agresivnih dejanj.

Odločilno je, da do psihičnega nasilja prihaja tudi v obdobjih, ko pri nasprotni udeleženki niso izpolnjeni pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve in ko ni v akutni fazi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Udeleženki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna: v roku 8 dni od prejema sklepa prepustiti stanovanje v dosedanji skupni uporabi s predlagateljico na naslovu ..., v izključno uporabo predlagateljici v obsegu, kot ga je imela v uporabi; opustiti vsa dejanja, ki bi utegnila otežiti ali ovirati predlagateljici izključno uporabo stanovanja na naslovu ... (I. točka izreka). Za primer, če ne bo ravnala v skladu z izpodbijanim sklepom, je sodišče nasprotni udeleženki izreklo denarno kazen v višini 500 EUR, ki jo bo izterjalo po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa v primeru kršitve izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo, višjo kazen, če bo nasprotna udeleženka ponovno ravnala v nasprotju z izpodbijanim sklepom (II. točka izreka). Kar je predlagateljica predlagala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (III. točka izreka), pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa (IV. točka izreka). Glede stroškov je sodišče odločilo, da nosi vsaka udeleženka svoje (V. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njeni pritožbi v celoti ugodi, podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje pred drugim sodnikom.

Nasprotna udeleženka navaja, da je na družinsko hišo, v kateri je živela, zelo navezana in predstavlja njen dom. V hiši živi že od rojstva, zato je priposestvovala služnost stanovanja v hiši. Izpolnila je oba pogoja za priposestvovanje stvarne služnosti. Dejansko je izvrševala služnost več kot 20 let, predlagateljica kot lastnica služečega stanovanja pa temu ni nasprotovala. Sklicuje se tudi na pridobitev lastninske pravice dobrovernega lastniškega posestnika nepremičnine po preteku 10 let. Ker ima že od rojstva služnost stanovanja v hiši, je služnost stanovanja priposestvovala.

Poudarja, da v tem primeru ni bila nasilja v skladu s 3. členom ZPND, uporabljeno ni bilo ne fizično, ne psihično in ne ekonomsko nasilje družinskega člana. Nasprotna udeleženka je res prejemnica socialne pomoči, vendar si je sama kupovala hrano, sama si je hrano kuhala ter si kupovala obleke, predlagateljica pa od nje nikoli ni ne prosila ne zahtevala plačila kakršnihkoli stroškov za uporabo stanovanja.

Nasprotna udeleženka povzema mnenje psihiatrične bolnišnice z dne 6. 1. 2025, iz katerega izhaja, da se je redno udeleževala terapij in je zdravila dvigovala redno v lekarni. Redno je obiskovala delovno terapevtko, zdravstveno stanje se ji je izboljševalo in ni bila več agresivna. Sodišče je zato napačno sklepalo, da nasprotna udeleženka ne uživa redno medikamentne terapije ter je nasilna.

Tekom postopka na prvi stopnji je nasprotna udeleženka predložila medicinsko dokumentacijo. Iz izvida psihiatričnega dispanzerja z dne 18. 10. 2024 je razvidno, da je bila na kontrolnem pregledu, ker ji je zmanjkalo zdravil, pojasnila je tudi, da redno obiskuje delovno terapevtko A. Povzema tudi ugotovitve iz ambulantnega kartona št. A1488/00 ortopedske bolnišnice z dne 25. 5. 2000 ter še nekaj zdravniških izvidov. Iz predložene medicinske dokumentacije pa nikjer ne izhaja diagnoza "neopredeljena shizofrenija", ki jo zatrjuje sodišče v dokaznem postopku.

Sodišče je v dokaznem postopku upoštevalo le dokaze in trditve predlagateljice. Priča B. je pojasnila, da ni bila prisotna pri nobenem incidentu med udeleženkama. Izpovedala je tudi, da je predlagateljica izgubila voljo do življenja tudi zaradi skrbi za svojo mater, ki neprestano vpije in kliče predlagateljico. Priča ni nikoli videla nobenega incidenta nasprotne udeleženke z nožem, niti da bi ta naredila raze na pohištvu z nožem, umazala steno oz. poškodovala kakšno opremo. Povedala je, kar je slišala od pripovedovanja predlagateljice, zato je neverodostojna priča. Navajala je, da je za predlagateljico nasilje, ker je nasprotna udeleženka povzdignila zavese v WC-ju, kar ni nasilje po ZPND, nasilje tudi ni, če je nasprotna udeleženka pustila kruh na pultu. Ropotanja pa ni povzročala nasprotna udeleženka, ampak mati predlagateljice.

Tudi priča C. je povedala, da nasprotna udeleženka včasih zaloputne z vrati, kar ni nasilje po ZPND. Nasprotna udeleženka ne loputa z vrati, ampak se ta močneje zapirajo. Poleg tega so prepihi po hiši in vrata loputajo kar sama. Priča C. je izpovedala, da kriči mati predlagateljice in ne nasprotna udeleženka. Predlagateljica je obremenjena z oskrbovanjem svoje mame, stare 92 let, in jo vznemirja že to, da nasprotna udeleženka sploh prebiva v hiši. Priča je tudi povedala, da se predlagateljica zadržuje v kleti in pritličju pri svoji materi. Prisotna je bila, ko je bila nasprotna udeleženka prvič hospitalizirana in so odprli njeno sobo v hiši, priča je jasno izpovedala, da nasprotna udeleženka ni delala nasilja. Izpovedala je tudi, da je predlagateljica bolj nervozna, ker skrbi za svojo mamo 24 ur na dan in je obremenjena, nima prostega časa, kar jo dela nervozno. Razlog, da je šla predlagateljica spat k mami, ni bilo obnašanje nasprotne udeleženke, ampak mati predlagateljice.

Nasprotna udeleženka pojasnjuje, da ni namenoma razbila ogledala in ga ni postavila namenoma na omarico v kopalnici ter ni namenoma postavila posode v kopalnico na pralni stroj, to je naredila zaradi malomarnosti in raztresenosti. Predlagateljica prodaja hišo in ji je nasprotna udeleženka odveč. Nasprotna udeleženka ne ogroža zdravja in življenja predlagateljice, nad njo ne vrši psihičnega, fizičnega, verbalnega in tudi ne kakršnegakoli drugega nasilja. Predlagateljica je preobremenjena s 24-urno oskrbo svoje mame, zato ne more spati, se prebuja in je napeta.

Nasprotna udeleženka je oseba, ki rada živi sama in po svoje ter jo druge osebe motijo. Ne more živeti v stanovanjski skupnosti ali zavodu, kjer je v eni sobi več sostanovalcev in kjer je tudi vonj po cigaretah, ki ga nasprotna udeleženka ne prenese in ji "slabi". Potrebuje svoj prostor in svojo sobo, česar ji v stanovanjski skupnosti ali v zavodu niso ponudili. Upoštevati je treba, da je psihična bolnica in zato potrebuje svoj prostor in mir. Ne želi se družiti z drugimi ljudmi ter s sostanovalci ter si rada sama razporeja čas. Ob vsakokratnem obisku CSD na domu, ki je bil najavljen, je nasprotna udeleženka sodelovala in je bila aktivna. Aktivno je sodelovala tudi pri ogledu zavoda oziroma stanovanjske skupnosti, vendar je spoznala, da bo življenje v zavodu oziroma v stanovanjski skupnosti njeno zdravstveno stanje le še poslabšalo. Predlagateljica pa je motila zasebnost nasprotne udeleženke, saj je s pomočjo policije vdrla v njeno sobo.

3.Predlagateljica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu z 19. členom ZPND lahko sodišče povzročitelju nasilja, ki je žrtev telesno poškodoval, ali ji prizadel škodo na zdravju, ali je drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, med drugim naloži tudi prepustitev stanovanja v skupni uporabi žrtvi v skladu z 21. členom tega zakona. Ta določa, da sodišče lahko naloži povzročitelju nasilja, ki živi ali je živel v skupnem gospodinjstvu z žrtvijo, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam. V primeru, ko povzročitelj nasilja ni lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi, sodišče časovno ne omeji trajanja ukrepa (prvi in drugi odstavek 21. člena ZPND). V skladu s petim odstavkom istega člena pa mora povzročitelj nasilja, ki mora žrtvi stanovanje prepustiti v izključno uporabo, opustiti vsa dejanja, ki bi utegnila otežiti ali ovirati takšno uporabo.

6.Sodišče prve stopnje je navedeni ukrep prepustitve stanovanja v skupni uporabi v izključno uporabo žrtvi izreklo, ko je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je predlagateljica žrtev dlje časa trajajočega psihičnega nasilja, ki ga nad njo vrši njena hči, tj. nasprotna udeleženka. Skladno s 3. členom ZPND je med drugim prepovedano tudi psihično nasilje enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu, pri čemer so psihično nasilje ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije.

7.Glede na to, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovljeno psihično nasilje nasprotne udeleženke nad predlagateljico, je pritožbena navedba nasprotne udeleženke, s katero vsebinsko zanika obstoj ekonomskega nasilje, za odločitev o pritožbi nerelevantna.

8.Za odločitev so nerelevantne tudi pritožbene navedbe o tem, da je nasprotna udeleženka v sporni hiši priposestvovala služnost stanovanja, saj je namen postopkov po ZPND preprečevanje nasilja v družini ter zagotavljanje varstva in pomoči žrtvam nasilja. Sodišče v teh postopkih odloča o ukrepih za zagotovitev varnosti žrtve, postopek pa je nujen in prednosten (22.a člen ZPND). Vprašanje obstoja ali neobstoja stvarnih pravic tako ni predmet tega postopka. Tovrstne pritožbene navedbe sicer predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), so pa tudi same s sabo v nasprotju, saj nasprotna udeleženka zatrjuje priposestvovanje stvarne služnosti, hkrati pa se sklicuje na osebno služnost.

9.Nasprotna udeleženka povzema medicinsko dokumentacijo, ki jo je vložila v spis, ter zatrjuje, da iz predložene medicinske dokumentacije ne izhaja diagnoza "neopredeljena shizofrenija", ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, a je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. Iz psihiatričnega mnenja D., dr. med., spec. psih. z dne 7. 2. 2025 (na list. št. 109), ki ga je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, namreč med drugim izhaja, da je nasprotna udeleženka vodena pod diagnozo "nediferencirana shizofrenija".

10.Sodišče prve stopnje je napravilo celovito dokazno oceno, pritožbena navedba, da je upoštevalo le trditve in dokaze predlagateljice, pa ni utemeljena, saj je med drugim ocenilo tudi izpoved nasprotne udeleženke ter listinsko dokumentacijo v spisu, kot odločilni je tako štelo tudi poročilo CSD z oceno ogroženosti z dne 19. 8. 2024 ter poročilo CSD z dne 6. 1. 2005 z dopolnitvijo z dne 22. 1. 2025. Sodišče je dokazno oceno, ki jo sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno, navedlo v točkah 12 do 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Nasprotna udeleženka dokazno oceno neutemeljeno izpodbija in delno povzema izpovedi prič, ki jih jemlje tudi iz konteksta, na kar bo odgovorjeno v nadaljevanju.

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila nasprotna udeleženka že dvakrat prisilno hospitalizirana. Prvič je bila prisilno hospitalizirana v letu 2021 v PB zaradi groženj z nožem svojcem, 14. 3. 2022 je bila nato nameščena v program Mreže stanovanjskih skupin Društva E., vendar se je na dan sprejema premislila in vrnila domov, opustila terapijo in ponovno je prišlo do poslabšanja osnovne bolezni. V letu 2023 se je njeno psihično stanje ponovno poslabšalo, med drugim je postajala agresivna in loputala z vrati. Takrat je CSD poročal, da se je predlagateljica stikom z nasprotno udeleženko izogibala, ponoči se je v spalnici zaklepala, ker se ni počutila varno, in se je izogibala konfliktnim situacijam. Zaradi opustitve medikamentozne terapije se je njeno stanje takrat poslabšalo, nasprotna udeleženka pa je bila sprejeta na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom PB brez privolitve. S sklepom sodišča je bila nato v novem postopku sprejeta še v nadzorovano obravnavo do 2. 12. 2023. Na podlagi izpovedi prič in fotografij je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili prisotni agresivni izpadi in uničevanje sobe s strani nasprotne udeleženke ob prvi hospitalizaciji, naredila je med drugim tudi luknje v vratih in jih napolnila s peno. Priče so nadalje izpovedale o razbijanju v hiši predlagateljice (priča B.), o ropotanju po vrhu ali loputanju z vrati, kar povzroča nasprotna udeleženka (priča C.), o prisotnosti nevarnih predmetov v sobi nasprotne udeleženke potem, ko je bila hospitalizirana (priča C.), o poškodovanih stvareh (priča F.). Na podlagi ocene ogroženosti CSD je sodišče ugotovilo, da se je psihično stanje nasprotne udeleženke pred vložitvijo predloga na sodišče poslabšalo (nasprotna udeleženka hodi mimo predlagateljice pokrita s kapuco, s topotanjem z nogami ji pokaže, da je šla po stopnicah preglasno, če uporablja kopalnico, jo z nestrpnim trkanjem po vratih podi iz nje, ko gleda televizijo, ji z ugašanjem in prižiganjem luči v prostoru, da vedeti, naj televizijo ugasne, če hrano pusti na pultu, ji le-to razreže in razmeče po pultu, ob priliki je v kuhinji 10 minut loputala z zapiranjem kuhinjskih predalov in omaric). Predlagateljica je takrat izražala tudi bojazen, da bi nasprotna udeleženka ponovno kaj naklepala, glede na to, da je v preteklosti že imela skrite nože in bencin, zaskrbljenost pa je izražala tudi za varnost svoje nepokretne matere. Sodišče je nadalje kot verodostojno ocenilo izpoved predlagateljice o poslabšanju psihičnega stanja nasprotne udeleženke v zadnji polovici leta in vedno večjih pritiskih nanjo, da se hčere boji, da se počuti ogroženo vsak dan, ker ne ve, kdaj bo kaj naredila, prilagodila je svoje bivanje v hiši in se še bolj trudi, da po hiši hodi tiho, hči ima vse pod kontrolo, predlagateljica pa se ji umika v spodnje prostore, spi pri zaklenjenih vratih, ob sebi ima solzilec, zaklepa tudi vrata, kjer spi njena mama. Izpovedala je o "butanju" z vrati, da je vse dol letelo, o zlaganju črepinj iz omare in nalivanju detergenta vanje, da se v trenutkih nemoči zateče k sosedom, v hiši pa je stalna napetost, je v stalnem stresu podnevi in ponoči, dobila je tudi tablete za živčnost. Predlagateljica je izpovedala tudi o dogodkih poleti 2024, o čemer so izpovedale tudi priče (glej 16. točko obrazložitve). Priča F. je izpovedala, da je predlagateljica pod groznim psihičnim pritiskom, da jo je strah, da si ne upa biti v zgornjem nadstropju, ker če ni vse, kot hoče nasprotna udeleženka, ta loputa z vrati, uničuje hrano, reže omare, priča C. pa je med drugim izpovedala, da ji je predlagateljica zaradi strahu izročila tudi ključe hiše. Iz postopanja in poročila CSD, ki je v mesecu avgustu 2024 uvedel obiske nasprotne udeleženke na domu, pa je izhajalo, da je nasprotna udeleženka v domačem okolju usmerjena proti svojcem, da je odnos med njo in svojci čedalje bolj konflikten, CSD je ocenil, da je predlagateljica s strani nasprotne udeleženke dnevno deležna na nek način prikritega psihičnega nasilja in ustrahovanja, ki se samo še stopnjuje, na podlagi preteklih izkušenj pa je center prepoznaval, da je nasprotna udeleženka sposobna skrajno agresivnih dejanj.

12.Ob navedenih ugotovitvah in ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti utemeljeno zaključilo, da je predlagateljica žrtev dlje časa trajajočega psihičnega nasilja, ki ga doživlja s strani nasprotne udeleženke. Sodišče je verjelo predlagateljici, da je zaradi ravnanj nasprotne udeleženke prestrašena in je resno ogroženo njeno duševno stanje. O psihičnih pritiskih, ki jih doživlja predlagateljica zaradi ravnanj nasprotne udeleženke, so izpovedale tudi priče (glej 18. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje), osebni zdravnik predlagateljice pa je potrdil (C1), da je predlagateljica zaradi situacije v hiši pod stalno psihično obremenitvijo, zaradi katere ne more spati, se predčasno zbuja in je stalno napeta, navaja fizično ogroženost, boji se za svojo varnost, zaradi česar ima stalno pri sebi solzivec, za pomiritev pa relativno pogosto potrebuje zdravila. Sodišče je zato utemeljeno zaključilo, da je nasprotna udeleženka s svojimi dlje časa trajajočimi ravnanji in psihičnim pritiskom nedopustno posegla v duševno celovitost predlagateljice, v njeno dostojanstvo ter pravico do miru in varnosti in je na mestu zaščita predlagateljice kot žrtve nasilja.

13.Neutemeljena je navedba, da so priče povedale le tisto, kar so slišale iz pripovedovanja predlagateljice, saj so izpovedale tudi, kar so doživele same. Tako je priča B. izpovedala tudi o tistem, kar je sama zaznala, med drugim tudi glede razov v kuhinji in uničeno omarico, kar je sama videla. Izpovedala pa je, da ji je o tem, da naj bi to povzročila nasprotna udeleženka, povedala predlagateljica, zato ni jasno, zakaj naj bi bila ta priča neverodostojna. Povzdigovanja zaves v WC-ju in puščanja kruha na pultu sodišče ni štelo kot psihično nasilje, zato so te pritožbene navedbe nerelevantne. Glede na ugotovljeno dejansko stanje nasprotna udeleženka ne more uspešno izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o loputanju z navedbo, da se vrata močneje zapirajo in da zaradi prepihov vrata loputajo kar sama. Glede na izpovedi, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo, pa je neutemeljena tudi navedba, da naj bi ropotanje povzročala mati predlagateljice.

14.Iz konteksta je iztrgana izpoved priče C., da kriči mati predlagateljice in ne nasprotna udeleženka, saj je ta izpovedala: "da mama ne loputa z vrati, ker je na hojici, da ni ropotala in razbijala, edino, kadar je prestrašena, kriči." Nadalje je priča na navedbo pooblaščenke nasprotne udeleženke, da nasprotne udeleženka ob prisilni hospitalizaciji ni delala nasilja do predlagateljice, odgovorila, da ni delala (fizičnega) nasilja, škodo pa.

15.Nasprotna udeleženka neutemeljeno navaja, da je predlagateljica nervozna in obremenjena zaradi skrbi za svojo mater, ne pa zaradi njenega ravnanja. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi mnenja osebnega zdravnika predlagateljice izključilo možnost, da bi se njeno psihično stanje poslabšalo zaradi skrbi in nege 91-letne mame. Kljub temu, da sta skrb in oskrba nepokretnega svojca nedvomno fizično in psihično zahtevna, je namreč utemeljeno navedlo, da ne iz zdravniškega potrdila, ne iz izpovedi predlagateljice ne izhaja, da bi bila ta skrb obremenjujoča do te mere, da bi porušila njeno psihično stanje. Da je razlog za porušeno psihično stanje mati predlagateljice pa ne izhaja niti iz izpovedi priče C., kot neutemeljeno navaja nasprotna udeleženka, saj je ta izpovedala, da predlagateljica mamo obvlada, bolj pa jo obremenjuje nasprotna udeleženka, ki se je predlagateljica boji.

16.Nasprotna udeleženka tako neutemeljeno navaja, da ni bilo podano nobeno nasilje v skladu s 3. členom ZPND, kar utemeljuje tudi z mnenjem psihiatrične bolnišnice z dne 6. 1. 2025, da se redno udeležuje ambulantnih pregledov, terapijo dviguje v lekarni, če ji je terapije zmanjkalo, se je obrnila tudi na svojega osebnega zdravnika, v času vodenja v programu Psihiatričnega zdravljenja v skupnosti jo je obiskovala delovna terapevtka, stanje se izboljšuje ter ni več agresivna. V navedenem mnenju je res navedeno tudi, da deluje, da nasprotna udeleženka terapijo uživa in je bila v preteklosti v PB v slabšem stanju, vendar vsebina mnenja še ne dokazuje, da doma ni psihično nasilna. Dejstvo, da je bila v času prisilne hospitalizacije v slabšem stanju, tako ne izpodbija utemeljenih zaključkov sodišča prve stopnje o psihični nasilnosti nasprotne udeleženke nad predlagateljico. Na odločitev tudi ne vpliva navedba, da je nasprotna udeleženka ogledalo razbila in postavila na omarico v kopalnici ter postavila posodo v kopalnici na pralni stroj iz malomarnosti in raztresenosti, saj gre le za dva izmed dogodkov, ki jih je izpostavila predlagateljica. V ozadju psihičnega nasilja je sicer duševna bolezen nasprotne udeleženke, vendar pa je nasprotna udeleženka s svojimi dlje časa trajajočimi ravnanji in psihičnim pritiskom nedopustno posegla v duševno celovitost predlagateljice, v njeno dostojanstvo ter pravico do miru in varnosti. Predlagateljica je do nje v podrejenem položaju, pred njo pa občuti izrazit strah in je na podlagi preteklih izkušenj prepričana, da je nasprotna udeleženka zmožna skrajno agresivnih dejanj.

17.Končno je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zaključilo, da je stopnja omejitve nekaterih ustavnih pravic nasprotne udeleženke dopustna in sorazmerna s ciljem, tj. varnostjo predlagateljice kot žrtve nasilja, takojšnja zaščita predlagateljice pred nadaljnjim nasiljem nasprotne udeleženke pa je potrebna in nujna. Sodišče druge stopnje še dodaja, da je odločilno, da, kot je mogoče ugotoviti iz dejanskega stanja, do psihičnega nasilja prihaja tudi v obdobjih, ko pri nasprotni udeleženki niso izpolnjeni pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve in ko ni v akutni fazi. Nasprotna udeleženka tudi v času odločanja ni bila v taki fazi in tudi v pritožbi vztraja, da se je njeno stanje izboljšalo (mnenje Psihiatrične bolnišnice z dne 6. 1. 2025). Kot je ugotovilo sodišče, je CSD v preteklih letih nasprotni udeleženki predstavil možnosti njene namestitve v stanovanjske skupine, ji ponujal razpoložljive namestitve ter jo ob tem vzpodbujal, namestitve pa nasprotna udeleženka kljub prvotno podanemu soglasju ni zmogla izpeljati. Tudi v času predmetnega postopka je CSD iskal možnosti namestitve v katero od stanovanjskih skupin in sodišču sporočil, da je namestitev možna vsaj v dveh stanovanjskih skupinah, tako da bo imela nasprotna udeleženka po izreku ukrepa zagotovljeno bivanje drugje. Teh ugotovitev nasprotna udeleženka ne izpodbija, z navedbo, da je oseba, ki rada živi sama in po svoje, da jo druge osebe motijo, da ne more živeti v stanovanjski skupnosti ali zavodu in da je treba upoštevati, da je psihična bolnica in zato potrebuje svoj prostor in mir, pa v tem postopku, ki je namenjen preprečevanju nasilja v družini ter zagotavljanju varstva in pomoči žrtvam nasilja, ne more biti uspešna. Kot že navedeno, ima zagotovljeno možnost bivanja drugje v okviru zanjo primerne institucije, za zaščito predlagateljice pa je izrečeni ukrep nujen.

18.Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1).

19.V skladu z osmim odstavkom 22.a člena ZPND je v okviru prostega preudarka sodišče druge stopnje upoštevalo, da nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju razloga za psihično nasilje nasprotne udeleženke nad predlagateljico ter osnovnega načela nepravdnega postopka, po katerem nosi svoje stroške vsak udeleženec sam, pa nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka tudi predlagateljica.

-------------------------------

1In dejstvo eventuelne prodaje hiše ob ogroženosti predlagateljice ni odločilno. 2 Takrat je utemeljen postopek po Zakonu o duševnem zdravju. Sprejema v socialnovarstveni zavod pa izvedenec psihiatrične stroke v letu 2023 ni ocenil kot primernega za nasprotno udeleženko.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) - ZPND - člen 3, 19, 21, 21/1, 21/2, 21/5, 22a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.