Jedro

Sodišču prve stopnje ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Lendava, št. 213-8/2010-37 (0101) z dne 10. 4. 2012, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 213-656/2012/2 (1323-03) z dne 20. 12. 2012. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ na podlagi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) odločil, da se revidentova pravna prednica A. A., roj. B., roj. ... v Lendavi, hči C. B. in D. B., po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), ni štela za jugoslovansko državljanko. Tožena stranka pa je z navedeno odločbo revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa zavrnila.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tudi po presoji sodišča prve stopnje tožnikove pravne prednice ni mogoče šteti za jugoslovansko državljanko v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen, saj je s poroko z madžarskim državljanom izgubila državljanstvo Kraljevine SHS. Zato posledično na dan uveljavitve Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS ni postala državljanka te države ter je tudi na dan uveljavitve Zakona o državljanstvu FLRJ v smislu prvega odstavka 35. člena tega zakona ni mogoče šteti za jugoslovansko državljanko v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen.

3. Revident vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja dovoljenost revizije na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot pomembni pravni vprašanji je zastavil vprašanji: „Ali, kdaj in pod kakšnimi pogoji na okupiranem območju preneha veljati prejšnji pravni red, ki ureja civilnopravna razmerja, in se nadomesti s pravnim redom okupacijske sile. Izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazloženosti sodnih odločb, ki ga zahteva ustaljena sodna praksa Ustavnega sodišča iz naslova pravice do enakega varstva pravic in poštenega sojenja po 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP“. Po revidentovem prepričanju spoštovanje zahtevanega standarda obrazloženosti sodnih odločb z vidika navedenih ustavnih pravic, kot ga zahteva Ustavno sodišče, pomeni pomembno pravno vprašanje ustavnega procesnega prava.

4. Revident v reviziji navaja, da je njegova pravna prednica (teta) sklenila leta 1925 v Lendavi versko poroko, ki je bila po takratnem pravu, veljavnem na območju Lendave, nična in ni imela pravnih učinkov v smislu sklenitve zakonske zveze. Med vojnama in tako tudi v letu 1925 se je na območju Lendave uporabljalo ogrsko pravo, t.j. ogrski zakon iz leta 1884, ki je predpisoval obligatorno sklenitev civilne poroke. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo stališče, da se je na območju Lendave v letu 1925, ko je njegova teta sklenila versko poroko z madžarskim državljanom, uporabljal ODZ kot materialni predpis, ki ureja zakonsko zvezo, in ne ogrsko pravo, kot je sicer veljalo na preostalih območjih, ki so nekoč sestavljala Ogrsko. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi navedene predpostavke potrdilo predhodno stališče tožene stranke, da je A. A. zaradi verske poroke, ki po takratnem pravu ni imela pravnih učinkov, pridobila madžarsko državljanstvo po 5. členu ogrskega zakona št. L 850 (1879) in s tem izgubila slovenskega po §29 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS, saj je to lahko veljalo le v primeru (veljavne in pravno učinkovite) sklenitve zakonske zveze. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj so tožnikova pravna naziranja o uporabi ogrskega prava domnevno zmotna in zakaj domnevno ne držijo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne v roku 15 dni stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi podan razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer glede pravnega vprašanja, ki ga je revident zastavil, nanaša pa se na uporabo pravnih predpisov v času sklenitve zakonske zveze revidentove pravne prednice z madžarskim državljanom, kar naj bi posledično vplivalo tudi na odločitev o njenem državljanstvu v smislu določbe prvega odstavka 9. člena ZDen.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

10. V obravnavani zadevi je predmet presoje zakonitost ugotavljanja državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije in kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije. Zato je treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen. Po določbi prvega odstavka 9. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno po predpisu ali na način, določen v 3., 4. ali 5. členu ZDen, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Jugoslovansko državljanstvo se izkazuje s potrdilom o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu (točka b drugega odstavka 62. člena ZDen), če upravičenec v evidenco ni vpisan, pa z odločbo, s katero državljanstvo ugotavlja občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve (tretji odstavek 63. člena ZDen). V upravnem sporu izpodbijana odločba prvostopenjskega upravnega organa je bila izdana na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen.

11. Sporno v obravnavani zadevi pa je, ali je revidentova pravna prednica A. A., rojena B., ob podržavljenju premoženja imela jugoslovansko državljanstvo v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen. Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), ki je začel veljati 28. 8. 1945, je v prvem odstavku 35. člena določil, da se za jugoslovanske državljane štejejo vsi tisti, ki so bili na dan 28. 8. 1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je revidentova pravna prednica A. A. dne 10. 6. 1925 v Lendavi sklenila zakonsko zvezo z madžarskim državljanom E. E., to dejstvo pa je vpisano v konfesijsko poročno matično knjigo. Po podatkih, ki jih je upravnemu organu sporočil Urad za priseljence in državljanstvo, Direkcija za državljanstvo Republike Madžarske iz Budimpešte z dopisom z dne 3. 2. 2011 (ki je med predloženimi listinami), je revidentova teta v skladu s prvim odstavkom 2. člena L. zakona o madžarskem državljanstvu iz leta 1879 s poroko z madžarskim državljanom postala madžarska državljanka. Imenovana se je preselila v Budimpešto, kjer je še živela tudi po drugi svetovni vojni. Po 4. 10. 1960, ko je sporočila, da se bo naselila v tujini, nadaljnjih podatkov o njenem življenju ali smrti ni. Revident je svojo teto nazadnje videl v Budimpešti, ko je bil po vojni pri njej nastanjen (leta 1948 in 1949). Kasneje se je revident preselil v Izrael (kjer živi še danes), s svojo teto pa je izgubil stike. Ker ni bilo dokazila o njeni smrti, saj ga revident po lastnih navedbah ni uspel pridobiti ne v Sloveniji ne na Madžarskem, je predlagal pri Okrajnem sodišču v Lendavi, da se pogrešano razglasi za mrtvo. Imenovana je bila s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Lendavi N 26/2009 z dne 7. 5. 2010 razglašena za mrtvo z dnem 1. 1. 1977. 13. Ker je bila njena poroka sklenjena 10. 6. 1925, torej po združitvi v Kraljevino SHS (po 1. 12. 1918) in pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS (21. 9. 1928), je državljanstvo revidentove tete treba presojati tudi po presoji Vrhovnega sodišča po prehodnih določbah Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS (§ 56). Po drugem odstavku § 56 so izgubile državljanstvo Kraljevine SHS tudi državljanke, ki so pridobile v obdobju od 1. 12. 1918 do 21. 9. 1928 tuje državljanstvo s tem, da so se omožile s tujim državljanom. Da je revidentova teta s poroko z madžarskim državljanom pridobila madžarsko državljanstvo, izhaja že iz potrdila Urada za priseljence in državljanstvo, Direkcije za državljanstvo Republike Madžarske z dne 3. 2. 2011. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je pravilno tudi stališče upravnih organov in sodišča prve stopnje, ki so ga tudi ustrezno utemeljili, da je v času sklenitve zakonske zveze revidentove pravne prednice na območju Lendave (po podpisu Trianonske mirovne pogodbe z dne 4. 6. 1920) veljal ODZ, ki pa je dovoljeval po izrecni zakonski določbi § 127 kot veljavno obliko poroke sklenitev verske poroke pred rabinom (kot jo je sklenila revidentova teta). Tudi sam revident, ki zastopa drugačno pravno naziranje, v reviziji navaja, da temu stališču pritrjuje del doktrine (npr. Dr. Vilfan: Uvod v pravno zgodovino, Uradni list, Ljubljana, 2011).

14. Ker A. A. na dan uveljavitve Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS ni postala državljanka te države, je tudi na dan uveljavitve Zakona o državljanstvu FLRJ v smislu prvega odstavka 35. člena ni mogoče šteti za jugoslovansko državljanko. To sta pravilno presodila oba upravna organa, ki jima pritrjuje tudi sodišče prve stopnje. S to presojo pa se strinja tudi Vrhovno sodišče. 15. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri ugotavljanju državljanstva zaradi denacionalizacije ni mogoče poseči v veljavnost sklenjene zakonske zveze (dveh v času odločanja že pokojnih oseb) in posledično v s poroko pridobljeno državljanstvo revidentove pravne prednice, saj gre za osebno stanje, ki ga ni mogoče mimo z zakonom predpisanih načinov spreminjati. Revident v upravnem postopku ni uspel dokazati, da sklenjena poroka njegove pravne prednice z madžarskim državljanom ni bila veljavna in da ji ni prinesla nobenih pravnih posledic, oziroma, da s poroko ni pridobila madžarskega državljanstva.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča so v obravnavani zadevi neutemeljeni revizijski očitki, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožbene navedbe in da se ni opredelilo do v tožbi navedenih stališč pravne teorije. Sodišče je v obrazložitvi sodbe dolžno podati pravno kvalifikacijo zadeve, ki jo obravnava, jo pojasniti in zanjo navesti razloge, kar je sodišče prve stopnje v tej zadevi tudi storilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tožbenega ugovora o veljavnem pravu v času sklenitve zakonske zveze revidentove pravne prednice s tem, ko je navedlo, da je v tem času veljal ODZ. Vrhovno sodišče pripominja, da sodišču prve stopnje ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato revident neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj se sodišče prve stopnje sklicuje na razloge izpodbijanega upravnega akta in na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 17. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je Vrhovno sodišče v skladu z 92. členom ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

18. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.