Jedro

Pritožnica v pritožbi ne nasprotuje zdravljenju nasprotnega udeleženca, temveč le začasno postavljeni diagnozi demence, kar pa je strokovno medicinsko vprašanje in za odločitev v obravnavani zadevi ni bistveno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnega udeleženca A. A. zadržalo v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice do 6. 1. 2022 (I. točka izreka) ter odločilo, da se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo žena nasprotnega udeleženca kot najbližja oseba. Opisuje zdravstvene težave moža, ki so se pričele pojavljati po težki prometni nesreči v letu 2000 in se intenzivno stopnjevale po prejemu cepiva zoper Covid 19. V zadnjem mesecu je mož nenavadno hitro izgubljal spomin, pojavile so se motnje zavesti, vrtoglavice, motnje spanja in govora, začel je izgubljati orientacijo v času in prostoru, opazila je tudi hude blodnje in halucinacije ter izgubo fizične in mentalne aktivnosti. Meni, da zaradi genskih predispozicij in prometne nesreče nasprotni udeleženec ne bi smel biti cepljen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je skladno s prvim odstavkom 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. V 53. členu ZDZdr je določeno, da je oseba lahko sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve.

5. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o obstoju duševne motnje oprlo na mnenje sodnega izvedenca psihiatra B. B., ki je po opravljenem kliničnem pregledu in razgovoru z nasprotnim udeležencem ugotovil pomemben globalen upad spoznavnih sposobnosti pri zelo verjetni demenci, s hudimi spominskimi motnjami, hudo moteno presojo in sklepanjem ter hudo motenim stikom z realnostjo. Navedene težave so bile razvidne iz diagnostičnega razgovora, kjer je nasprotni udeleženec v slabo povezanem miselnem toku govoril o preganjalnih vsebinah ter opisoval prisluhe in privide, prav tako te motnje potrjuje pritožnica v pritožbi. Da je bolezensko stanje nasprotnega udeleženca zanj ogrožujoče, kaže njegova reakcija, ko je pod vplivom halucinacij zbežal v gozd in ga je bilo treba iskati s policijo. Izpolnjen pa je tudi tretji pogoj iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj po oceni izvedenca druge oblike pomoči do postavitve diagnoze in vzpostavitve ustrezne medikamentozne terapije glede na trenutno stanje niso primerne. Odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni kriteriji za zadržanje nasprotnega udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez privolitve, je glede na navedeno pravilna.

6. Pritožnica v pritožbi ne nasprotuje zdravljenju nasprotnega udeleženca, temveč le začasno postavljeni diagnozi demence, kar pa je strokovno medicinsko vprašanje in za odločitev v obravnavani zadevi ni bistveno. Pomembno je le, da pri njem obstoji duševna motnja, ki močno vpliva na presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja ravnanja, in ta je bila nedvomno ugotovljena.

7. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 30. členom ZDZdr.