Jedro

Tožnik je zaradi izkoriščanja prostitucije posredoval pri prevzemu in nastanitvi druge osebe za prostitucijo in sodeloval pri prostituciji druge osebe, tako, da je kontroliral izvajanje prostitucije, ugotavljal dnevni zaslužek od prostitucije, sprejemal klice stranke in se s povpraševanjem strank seznanjal, vse zato, da se je prostitucija nemoteno izvajala, s prejetim denarjem pa tudi sam razpolagal in zaslužil neugotovljeno vrednost denarnih sredstev. S tem je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 1. odstavku 175. člena KZ-1 in 38. člena KZ-1, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR).

Ugotovitev delodajalca, da ima določeno dejanje znake kaznivega dejanja, ne posega na področje kazenske odgovornosti, saj predstavljata tako kazenski postopek kot postopek izredne odpovedi dva povsem ločena in neodvisna instituta. Sodišče pa je skladno z določbo 14. člena ZPP v postopku presoje izredne odpovedi vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. To pomeni, da je vezano na ugotovitve pravnomočne kazenske sodbe glede protipravnosti ravnanja tožnika, vzročne zveze med tem ravnanjem in nastankom posledic, glede nastanka prepovedane posledice ter glede prištevnosti in krivde tožnika. V izreku pravnomočne kazenske sodbe ugotovljena dejstva, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, mora šteti za dokazana tudi delovno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 11. 2010 in sklep tožene stranke o zavrnitvi pritožbe z dne 12. 1. 2011 kot nezakonita ter da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi tožniku ni prenehala in še vedno velja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi, kot če bi delal, vključno s plačo za posamezne mesece, kot da bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. (I. točka izreka). Odločilo je, da vsa stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev pravic do enakega varstva in poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave RS) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v sporni zadevi že enkrat odločilo ter sodbo oprlo na dokaz, ki ga je izvedlo po uradni dolžnosti, to je na zahtevo za preiskavo, ki jo je sodišče prejelo od Vrhovnega državnega tožilstva. Vrhovno sodišče RS je v svojem sklepu opr. št. VIII Ips 50/2013 z dne 3. 9. 2013 zapisalo, da morajo skladno s 1. odstavkom 7. člena ZPP stranke navesti dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. V ponovnem postopku sodišče prve stopnje dokaza z branjem zahteve za preiskavo ni izvedlo, ni pa upoštevalo napotka revizijskega sodišča glede dolžnosti strank, da navedejo pravno odločilna dejstva in zanje ponudijo dokaze. Sodišče prve stopnje je ponovno zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 399. člena ZPP, saj je nepravilno uporabilo določbe 7. in 212. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožena stranka ni podala konkretnih trditev, kako naj bi tožnik kršil pogodbo o zaposlitvi, s katerimi dejanji in katerimi dokazi tožena stranka to dokazuje. Le če bi tožena stranka ponudila konkretne dokaze (dokaze iz kazenskega postopka), bi lahko tožnik v tem postopku podal ustrezne navedbe in protidokaze. Tožena stranka je tista, ki mora v delovnem sporu zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazati, da je odpoved podana zakonito in da so odpovedni razlogi podani. Tožnik je storitev kaznivih dejanj zanikal in povedal, da je bila A.A. njegovo dekle. Slednja je tudi na naroku dne 8. 9. 2011 povedala, da jo je tožnik seznanil z B.B., pri katerih naj bi se zaposlila v baru kot plesalka. Tožnik ni vedel, kaj počne A.A. in zanjo ni urejal zaposlitve za prostitutko, temveč za barsko plesalko. Kaznivo dejanje zlorabe prostitucije stori tisti, kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe ali kdor s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji. Za to kaznivo dejanje se storilec kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let. V konkretnem postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji ali bi s silo, grožnjo ali preslepitvijo pridobil drugo osebno za prostitucijo. Tožena stranka ni podala konkretnih navedb, kaj naj bi tožnik storil v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, zato so navedbe iz vloge z dne 3. 10. 2013 prepozne in se tožena stranka ne more sklicevati na pravnomočno sodbo za potrditev teh navedb. Sodišče tudi ni upoštevalo 2. odstavka 362. člena ZPP, ki določa, da smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez krivde do tedaj niso mogli predložiti. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločitev o ponovnem postopku oprlo na pravnomočno sodbo, je kršilo 22. člen Ustave RS. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno postopalo že v prvotnem postopku, pravnomočne sodbe kazenskega sodišča v ponovnem postopku ne bi imelo. V sporni zadevi tožniku enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem (iz 22. člena Ustave RS) ni bilo zagotovljeno, saj je s tem ko je sodišče prve stopnje dopustilo izvedbo dokaza z branem pravnomočne kazenske sodbe, favoriziralo toženo stranko. Sodišče mora v postopku glede zakonitosti izredne odpovedi presojati stanje in dokaze, s katerimi delodajalec razpolaga v času podaje odpovedi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da tožena stranka ni bila dolžna delavca seznaniti z rezultati prikritih preiskovalnih ukrepov in v postopku izredne odpovedi ne izvajati dokazov po njegovem predlogu, kar pa je po mnenju pritožbe napačno. Z rezultati prikritih preiskovalnih ukrepov bi tožena stranka tožnika morala seznaniti, saj je na podlagi tega izdala sklep o izredni odpovedi. Pritožba se tudi ne strinja z mnenjem sodišča, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, saj naj bi se glede pravočasnosti upoštevalo, kdaj naj bi za kršitev izvedel direktor policije. Za dejanja tožnika je delodajalec vedel vse od 19. 4. 2010, ko so kriminalisti SKP PU C. izvajali prikrite preiskovalne ukrepe. Sam delodajalec je najkasneje že 19. 10. 2010 vedel za domnevna pritožnikova dejanja. Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je datiran na dan 29. 11. 2010, vročen pa je bil tožniku dne 13. 12. 2010, zato je potekel 30 dnevni rok, ki je bil določen v 2. odstavku 110. člena ZDR. Tožnik v pritožbi navaja, da policijski generalni direktor odloča o pravicah in obveznostih policistov v zvezi z delovnimi razmerji, vendar je generalni direktor policije D.D. na obravnavi dne 20. 10. 2011 povedal, da predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vedno pripravi matična enota, v kateri policist dela, torej v konkretnem primeru PU C.. Ista policijska uprava je že dne 22. 6. 2010 Vrhovno državno tožilstvo obvestila o sumu, da naj bi toženec aktivno sodeloval pri izvrševanju kaznivih dejanj trgovine z ljudmi, po 1. odstavku 113. člena KZ-1 in zlorabe prostitucije po 2. odstavku 175. člena KZ-1. Iz dopisa z dne 22. 6. 2010 jasno izhaja, kaj vse naj bi policija ugotovila in kako naj bi tožnik izvajal očitana kazniva dejanja, torej je tedaj vedela za domnevne znake kaznivega dejanja. Dopis z dne 22. 6. 2010 je bil posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu in Sektorju za notranje preiskave in pomoč policistom SGDP ter Službi direktorja PU C. in ravno ta služba je po izpovedi D.D. pripravila predlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V vsakem primeru pa se tožnik ne strinja s tem, da je v konkretnem primeru potrebno upoštevati zgolj to, kdaj in na kakšen način je bil o domnevnih kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Ker je tožena stranka vedela za domnevne kršitve tožnika več kot 30 dni pred podajo odpovedi, kar izhaja tudi iz zapisnika o zaslišanju kriminalista E.E., ki je povedal, da je policija za domnevna ravnanja tožnika vedela že v juniju 2010, je kršila subjektivni rok za podajo odpovedi in je zato odpoved nezakonita. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev postopka ni storilo in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o tožbenem zahtevku tožnika sodišča prve stopnje že enkrat odločalo in je zahtevek tožnika zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče potrdilo. Na podlagi vložene revizije tožnika pa je Vrhovno sodišče RS sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V prvotnem postopku je sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo na dokaz, ki ga je izvedlo po uradni dolžnosti, to je na zahtevo za preiskavo, ki jo je sodišče prejelo od Vrhovnega državnega tožilstva (VDT). Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 50/2013 z dne 3. 9. 2013 zapisalo, da morajo skladno s 1. odstavkom 7. člena ZPP stranke navesti dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (212. člen ZPP). V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje dopustilo in izvedlo nov dokaz, v skladu z 2. odstavkom 362. člena ZPP in sicer je prebralo pravnomočno kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Kopru IK 79651/2010 z dne 21. 10. 2011. V kazenskem postopku je bil tožnik spoznan za krivega pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije po 1. odstavku 175. člena KZ-1 in 38. členu KZ-1, ker je pomagal B.B. pri izvrševanju kaznivega dejanja zlorabe prostitucije s tem, da je v času od 15. 7. do 10. 9. 2010 v C. zaradi izkoriščanja prostitucije pridobil A.A. in jo seznanil z načinom delovanja prostitucije, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba treh mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če tožnik v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Tožnik pa je bil z isto sodbo oproščen obtožbe za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po 1. odstavku 133. člena KZ-1. V izpodbijani izredni odpovedi (sklep o izredni odpovedi A/5) je tožena stranka tožniku očitala, da je zaradi izkoriščanja prostitucije posredoval pri prevzemu in nastanitvi druge osebe za prostitucijo s tem, da je v času od meseca julija 2010 do septembra 2010 za prostitucijo pridobil A.A., ki sta jo dne 10. 9. 2010 B.B. prevzela v H. in tam nastanila, pri čemer je tožnik vedel, da bo A.A. na opisan način izkoriščena, torej da se bo morala ukvarjati s prostitucijo in polovico zaslužka izročati zakoncema B.B. in da je bil tožnik seznanjen, da so v H. navzoča dekleta na razpolago za zahtevano nudenje spolnih uslug za plačilo, pri čemer pa bo tudi sam prejel delež od njenega prostituiranja. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala tudi, da je v času od 10. 9. 2010 do 19. 10. 2010, zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji druge osebe, to je A.A. tako, da naj bi kontroliral izvajanje prostitucije, ugotavljal dnevni zaslužek od prostitucije, sprejemal klice stranke in B.B., se s povpraševanjem strank seznanjal, vse zato, da se je prostitucija nemoteno izvajala, s prejetim denarjem pa tudi sam razpolagal in zaslužil neugotovljeno vrednost denarnih sredstev.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem dokaznem postopku poleg vpogleda v že omenjeno kazensko sodbo ponovno izvedlo vse dokaze, ki so bili izvedeni v dosedanjem postopku (vpogledalo in prečitalo je kompletno listinsko dokumentacijo) in v soglasju s strankami prebralo izpovedi direktorja policije D.D. ter prič A.A., I.I. ter J.J.. Ugotovilo je, da že izvedeni dokazi nudijo dovolj podlage za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, v zvezi z predlaganim dokazom - zahtevo za preiskavo z dne 4. 11. 2010 pa je upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu in ni upoštevalo zahteve za preiskavo z dne 4. 11. 2010, čeprav je tožena stranka zahtevo navajala in zatrjevala že v odgovoru na tožbo, ni pa je predložila. Je pa sodišče v skladu z 2. odstavkom 362. člena ZPP dopustilo nov dokaz in sicer je prebralo pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru IK 79651/2010 z dne 21. 10. 2011, ki je postala pravnomočna dne 22. 11. 2012, torej potem, ko je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje in izdana sodba sodišča prve stopnje ter sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker bi naj sodišče nepravilno uporabilo določbo 362. člena ZPP v zvezi z 383. členom ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 29. 11. 2010, zaradi razlogov po 1. in 2. alinei 111. člena ZDR. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 1. odstavku 175. člena KZ-1, v zvezi z 20. členom KZ-1 in ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče v presoji zakonitosti izredne odpovedi, podane po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, samo preiskusi, ali imajo očitane kršitve vse znake kakšnega kaznivega dejanja, ne ugotavlja pa delodajalec in tudi ne sodišče celotnega dejanskega stanu, vključno s kazensko odgovornostjo. Ugotovitev delodajalca, da ima določeno dejanje znake kaznivega dejanja, ne posega na področje kazenske odgovornosti, saj predstavljata tako kazenski postopek kot postopek izredne odpovedi dva povsem ločena in neodvisna instituta. Sodišče pa je skladno z določbo 14. člena ZPP v postopku presoje izredne odpovedi vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. To pomeni, da je vezano na ugotovitve pravnomočne kazenske sodbe glede protipravnosti ravnanja tožnika, vzročne zveze med tem ravnanjem in nastankom posledic, glede nastanka prepovedane posledice ter glede prištevnosti in krivde tožnika. V izreku pravnomočne kazenske sodbe ugotovljena dejstva, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, mora šteti za dokazana tudi delovno sodišče. Tožnik zato v tem postopku ne more več ugovarjati, da ni storil dejanja, za katera je bil obsojen, oz. da jih ni storil na način in v okoliščinah, kot je opisano v izreku kazenske sodbe. Glede na to, da je v sporni zadevi izredna odpoved temeljila na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je delovno sodišče na pravnomočno obsodilno sodbo vsekakor vezano.

Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo izključno na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. IK 79651/2010, s katero je tožena stranka predvsem skušala nadomestiti svoje navedbe glede tega, kaj naj bi tožnik storil v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in da dejstva, kaj naj bi tožnik storil narobe, toženka tekom postopka niti v ponovljenem postopku ni navedla. Tožena stranka je v obširnem odgovoru na tožbo in tudi kasneje tekom postopka izčrpno navedla in opisala, katera kršitev se tožniku očita in da ima očitana kršitev vse znake očitanega dejanja, za katerega je bil kasneje tožnik tudi pravnomočno obsojen.

Upoštevajoč vse navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožnika, s katerimi je skušal tožnik izpodbijati storitev kaznivega dejanja in sicer, da je bila A.A. njegovo dekle, da ni vedel, da se ukvarja s prostitucijo, da je ni nagovarjal k prostituciji ter ni posredoval njene zaposlitve kot prostitutke, temveč le kot barske plesalke in da v konkretnem postopku izredne odpovedi kot tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da naj bi tožnik zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji, ali da bi s silo, grožnjo ali preslepitvijo pridobil drugo osebo za prostitucijo.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožnika, da naj bi tožena stranka podala izredno odpoved tožniku prepozno, ker naj bi izvedela za očitana ravnanja tožnika že 19. 4. 2010, ko so kriminalisti SKP PU C. izvajali prikrite preiskovalne ukrepe. Zato je po mnenju pritožbe izredna odpoved, datirana z dne 29. 11. 2010, ki jo je tožnik prejel 13. 12. 2010, podana po 30 dnevnem prekluzivnem roku. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, zakaj izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ni prepozna, saj je za državne organe in tudi za policijo postopek odločanja o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev urejen tako, da v vlogi delodajalca nastopa predstojnik oziroma od njega pooblaščena oseba, kar je v tožnikovem primeru generalni direktor Policije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo da iz izpovedi generalnega direktorja Policije in iz izpovedi PU C., J.J. skladno izhaja, da je bil generalni direktor D.D. o kršitvah tožnika seznanjen telefonsko dne 2. 11. 2010, ko je bil tožnik s kazensko ovadbo priveden k preiskovalnemu sodniku in so zato zoper tožnika tudi začeli postopek izredne odpovedi. Ker je torej predstojnik, pooblaščen za podajo izredne odpovedi, za kršitve izvedel 2. 11. 2010, ko je bil o priporu in razlogih za pripor tožnika telefonsko obveščen in ker je bil zagovor tožnika opravljen 26. 11. 2010, sama odpoved pa podana 29. 11. 2010, je bila podana odpoved znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka, od kar je generalni direktor Policije zvedel za razloge za izredno odpoved in tudi znotraj 6 mesečnega roka od nastanka razloga. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.